Novi Slovenski biografski leksikon

Kot otrok je izgubil starša, zato je 1897–1901 živel pri skrbniku Andreju Reichlu. Njegovo muzikalnost in lep deški sopran je opazil pater Angelik Hribar; pri dvanajstih letih ga je vključil v frančiškanski cerkveni pevski zbor in ga poučeval glasbeno teorijo z osnovami harmonije. S šestnajstimi leti je začel peti v zboru pri Sv. Jakobu v Ljubljani, ki ga je 1899–1910 vodil takratni ravnatelj in učitelj na šoli Glasbene matice (GM), operni pevec in skladatelj Fran Gerbič. Kot pevski pedagog je Gerbič kmalu opazil razsežnosti njegovega nizkega glasu ter ga 1902 vpisal v šolo GM. 1903 je maturiral na ljubljanski realki, decembra istega leta pa pristopil k ljubljanskemu Dramatičnemu društvu in se vpisal v operni zbor. Kot predpevec v zboru je na odru ljubljanske Opere 1903 debitiral v operi Petra Iljiča Čajkovskega Jevgenij Onjegin, kot solist pa se je prvič predstavil kasneje istega leta v vlogi Mihe v operi Prodana nevesta Bedřicha Smetane. V štirih letih, ki jih je preživel v ljubljanskem opernem gledališču, je odpel dvaintrideset opernih in šest operetnih vlog. Bil je mdr. Don Basilio (Gioacchino Rossini: Seviljski brivec), Beneš (Bedřich Smetana: Dalibor), Kecal (Bedřich Smetana: Prodana nevesta), Ramfis (Giuseppe Verdi: Aida) in Mefisto (Charles Gounod: Faust), prav tako pa je v tem obdobju odigral tudi petinštirideset dramskih vlog, mdr. vlogo kovača Sajetovega Jureta (Fran Saleški Finžgar: Divji lovec), čevljarja Bojca (Josip Jurčič: Deseti brat), občinskega svetnika Klandra (Ivan Cankar: Za narodov blagor). Redno je koncertiral v Trstu, Zagrebu, na Reki in drugod.

1905 je na Dunaju uspešno opravil avdicijo pri takratnem dirigentu Dvorne opere Franzu Schalku, vendar se je moral zaradi slabega gmotnega položaja vrniti v Ljubljano. Izreden uspeh pri izvedbi basovskega parta v Rekviemu Giuseppa Verdija 1907 mu je zagotovil finančno podporo. Štirje vplivni člani ljubljanske GM so se zavzeli zanj in prevzeli jamstvo, da je dobil štipendijo in 1907 odšel na Dunaj. Vpisal se je v predzadnji letnik dunajske akademije za glasbo in gledališko umetnost, kjer je študiral v razredu priznanega dunajskega pevskega pedagoga Augusta Ifferta. Študij je v dveh letih končal z odliko. 1908 je pričel nastopati v dunajski Dvorni operi, kjer so ga sprejeli med svoje štipendiste, takratni operni direktor, sloviti Gustav Mahler pa je z njim sklenil prvo pogodbo za šestletni angažma. 1909 je po zaključeni akademiji debitiral v dunajski Dvorni operi kot Lampe v komični operi Zapečatenci Lea Blecha. Postopno je kot obetaven umetnik prevzel vse večje basovske vloge, od liričnih do dramatičnih in buffo vlog. V prvi sezoni se je mdr. predstavil kot Puščavnik (Carl Maria von Weber: Čarostrelec), Sparafucile (Giuseppe Verdi: Rigoletto), Nočni čuvaj (Giacomo Meyerbeer: Hugenoti), De Fisque (Gaetano Donizetti: Maria de Rohan) in izvrstni Kecal (Bedřich Smetana: Prodana nevesta), ki ga je na Dunaju prvič izvedel pri petindvajsetih letih (1910). Ta vloga ga je spremljala vse življenje. Njegovo poustvarjanje vloge Kecala je postalo sinonim za najbolj dovršeno poustvarjen lik v tehničnem in igralskem smislu. V času pevskega udejstvovanja na Dunaju se je po študiju redno pevsko izpopolnjeval pri različnih pevskih pedagogih: Eduardu Ungerju, Philipu Forstnu, Martinu Greifu in Ottu Iru. Redno je gostoval tudi na domačih tleh. Odpel je več kot sto predstav na sezono in sodeloval z najbolj cenjenimi dirigenti tistega časa, mdr. z Brunom Walterjem, Felixom Weingartnerjem, Richardom Straussom, Wilhelmom Furtwänglerjem, Oskarjem Nedbalom idr. Na odrskih deskah so bili njegovi kolegi že takrat nekateri slavni solisti: Mattia Battistini, Maria Jeritza, znameniti tenor Enrico Caruso, Tito Ruffo, Leo Slezak, Lotte Lehmann, Richard Tauber, Richard Mayr idr. Za dunajsko opero je zadnjič nastopil s predstavami na salzburškem festivalu 1922.

Potem ko je na Dunaju nastopil v domala vseh basovskih partijah železnega repertoarja, se je 1922 na povabilo Mateja Hubada vrnil v Ljubljano. Z Betettovih prihodom v domovino se je v ljubljanski Operi začela pisati nova zgodovina. Vlogam, ki jih je izvrstno pel že v času delovanja na Dunaju, so sledile nove: Marbuel (Antonin Dvořák: Vrag in Katra), Dušan (Risto Savin: Gosposvetski sen), Salieri (Nikolaj Rimski-Korsakov: Mozart in Salieri), Christoforo (Marij Kogoj: Črne maske), Kralj Tref (Sergej Prokofjev: Zaljubljen v tri oranže), Figaro (Wolfgang Amadeus Mozart: Figarova svatba), Daland (Richard Wagner: Večni mornar) idr. Po odhodu Friderika Rukavine je za konec sezone 1924/25 prevzel ravnateljske posle v Operi in sezono v težkih razmerah uspešno zaključil. Pod vodstvom Mirka Poliča je nato pel tudi do osemnajst različnih vlog v eni sezoni. Bil je Ramfis (Giuseppe Verdi: Aida), Alonso (Wolfgang Amadeus Mozart: Così fan tutte), Grof des Grieux (Jules Massenet: Manon), Pimen (Modest Musorgski: Boris Godunov), Rocco (Ludwig van Beethoven: Fidelio), Herman (Richard Wagner: Tannhäuser), Wallace (Giacomo Puccini: Dekle z zlatega Zahoda) idr. Skupaj z ljubljansko Opero je koncertiral in gostoval v Splitu, Dubrovniku, Osijeku, Sarajevu, Subotici in Beogradu vse do 1930, nato pa je bil 1930–32 solist bavarske Državne opere v Münchnu, kjer je največ poustvarjal Wagnerjev (seriozni) repertoar: bil je mdr. Landgraf v Tannhäuserju, Gurnemanz v Parsifalu, Fafner v Renskem zlatu, Hundinga v Walküri in Daland v Večnem mornarju .

Zaradi pogodbenih obveznosti se je 1932 vrnil v ljubljansko Opero. Vlogam, ki jih je v preteklih sezonah redno poustvarjal, kot npr. Kecal (Bedřich Smetana: Prodana nevesta), Lothario (Ambroise Thomas: Mignon), Don Basilio (Gioacchino Rossini: Seviljski brivec), Lunardo (Ermanno Wolf-Ferrari: Štirje grobijani), kralj Tref (Sergej Prokofjev: Zaljubljen v tri oranže), Gurnemanz (Richard Wagner: Parsifal), je dodal nove: Dositej (Modest Musorgski: Hovanščina), Povodni mož (Antonin Dvořák: Rusalka), Baron Ochs (Richard Strauss: Kavalir z rožo) idr. Svojo umetniško kariero je zaključil 1954 ter se do smrti posvečal le še poučevanju pevcev. V petdesetih letih delovanja je odpel in odigral 175 opernih vlog in vsaj 173 koncertov klasicističnega, romantičnega in sodobnejšega repertoarja, kar je v celoti več kot 3.400 nastopov. Nastopal je tudi v izvirnih slovenskih operah.

S pedagoškim delom se je seznanil 1920, ko je začel poučevati na eni izmed dunajskih privatnih glasbenih šol, konec 1924 pa v Ljubljani, ko ga je Hubad, takratni ravnatelj Prvega jugoslovanskega konservatorija za glasbo in igralsko umetnost, povabil k poučevanju solopetja. Z izjemo sezon 1930–32 je na konservatoriju poučeval vse do 1940, 1933–40 ga je vodil tudi kot ravnatelj, 1934 pa je prevzel še vodstvo glasbene šole GM. Vse od ustanovitve Glasbene akademije 1939 do upokojitve (1962) je bil predstojnik oddelka za solopetje in pevski pedagog, 1942–46 rektor te ustanove, po preimenovanju v Akademijo za glasbo pa je bil še dvakrat imenovan za rektorja, in sicer 1947–50 in 1957–62. 1955 je gostoval na Glasbeni akademiji v Sarajevu, kjer je sodeloval pri pripravi učnih načrtov za visokošolski pouk solopetja.

Posebnost Betettovega pevskega poustvarjanja je bila sposobnost avtentičnega podoživljanja likov v razponu od spevno-lirične narave do resnega dramatičnega in tudi buffo žanra ter pristno, psihološko, igralsko in pevsko-muzikalno prepričljivo in izvirno podajanje vlog. Izjemno uspešen je bil tudi kot koncertni pevec in pevski pedagog. Naravna lepota, izreden razpon glasu in njegova muzikalnost so se srečno družile s temeljitim obvladanjem pevske tehnike in igralskim darom.

Z Betettom je slovensko glasbeno šolstvo na področju solopetja dobilo prve sistematično sestavljene učne načrte za nižjo, srednjo in višjo stopnjo šolanja (1936). Njegova pevska šola je temeljila na izvrstni solopevski tehniki oz. metodiki poučevanja – slovela je kot zelo kakovostna, kar se je posebej izkazalo v uspešnih opernih, koncertnih in pedagoških karierah učencev. Vzgojil je vrsto uveljavljenih opernih in koncertnih pevcev doma in v tujini, mdr. Vekoslava Janka, Marijana Rusa, Valerijo Heybal, Rudolfa Francla, Ladka Korošca, Miroslava Brajnika, Sama Smerkolja, Sonjo Draksler, Milko Eftimovo in Marijo Bitenc Samec.

Je prejemnik dveh Prešernovih nagrad: 1951 za umetniško in pedagoško delo, 1962 za življenjsko delo v slovenski glasbi. Od 1980 Društvo glasbenih umetnikov Slovenije podeljuje Betettove nagrade za umetniške dosežke na področju poustvarjalne glasbene umetnosti in za družbeno dejavnost pri širjenju glasbene kulture. Spomenik v njegovo čast pred ljubljansko Opero je bil postavljen 1990 na pobudo učenke, koncertne pevke Marije Bitenc Samec. Po njem sta imenovani ulica v Mariboru in cesta v Ljubljani.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Dnevnik Julija Betetta, v zasebni lasti.
  • Gledališki muzej, mapa Julij Betetto.
  • NUK, Glasbena zbirka, mape Julij Betetto, Glasbena matica, Akademija za glasbo, Matej Hubad.
  • SBL.
  • ES.
  • EJ.
  • Slovenski gledališki leksikon, Ljubljana, 1972.
  • Veliki splošni leksikon, Ljubljana, 1997–1998.
  • Poskusna gesla za novi Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 2000.
  • Franc Križnar, Tihomir Pinter: Sto slovenskih glasbenikov, Ljubljana, 2002.
  • Slovenski veliki leksikon, Ljubljana, 2003.
  • Primož Kuret: Sto slovenskih opernih zvezd, Ljubljana, 2005.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Slovenika, Ljubljana, 2011.
  • Hrvatska enciklopedija, Zagreb, 1999.
  • Muzička enciklopedija, Zagreb, 1971–1977.
  • Gledališki list, Opera, 1921/22–1954/55.
  • Niko Štritof: Razgovor z Betettom, Gledališki list, Opera, 7, 1927–28, št. 10, 146.
  • Pavel Debevec: Ljudsko narodno gledališče v letu 1928, Ljubljana, 1928.
  • Pavel Debevec: Julij Betetto v Dresdnu, Gledališki list, Opera, 8, 1928–29, št. 13, 99–102.
  • Radoslav Hrovatin: Pregled dela slovenskega umetnika ob jubileju Julija Betetta, Gledališki list, Opera, 27, 1947–48, št. 1, 167.
  • Gledališki list, Opera, 1953/54, posebna izdaja, posvečena 50-letnici umetniškega dela Julija Betetta, Ljubljana, 1954.
  • Vilko Ukmar: Srečanja z Julijem Betettom, Ljubljana, 1961.
  • Ciril Cvetko: Julij Betetto v Münchnu, Dokumenti SGFM, 19, 1983, št. 40–41, 10–34.
  • Ciril Cvetko: Julij Betetto – umetnik, pedagog in organizator glasbenega šolstva, Ljubljana, 1990.
  • Petdeset let Prešernovih nagrad, Ljubljana, Kranj, 1996.
Bohak, Tina: Betetto, Julij (1885–1963). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi140184/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Slovenski biografski leksikon

Betetto Julij, pevec, r. 27. avg. 1885 v Lj., kjer je 1903 dovršil realko in se kot dijak učil pevske umetnosti pri Hubadu. 1903 je vstopil kot solist v lj. opero in z uspehom pel velike vloge: kralja Henrika (Lohengrin), Mefista (Faust), Gašparja (Čarostrelec), Kecala (Prodana nevesta), Beneša (Dalibor), inkvizitorja (Afričanka) ter nastopal v raznih koncertih in oratorijih. 1907–9 je študiral na dun. konservatoriju (vstopil je takoj v 4. letnik) in še med študijem bil 1908 sprejet v dvorno opero, kjer je ostal do 1. sept. 1922, zaposlen z mnogimi vlogami, razen tega je sodeloval pri koncertih in oratorijih. 1922 je s 1. sept. vstopil v lj. opero, kjer s svojim dovršenim petjem in igranjem znatno vplival na razvoj slov. pevske kulture. Važnejše vloge: Dušan (Gosposvetski sen), Povodni mož (Rusalka), Sobakin (Carjeva nevesta), Salieri (Mozart in Salieri), Tomaso (Nižava), Basilio (Seviljski brivec), Sulejman (Zrinjski), Oče (Luiza), Marbuel (Vrag in Katra) in več manjših. Nastopa tudi v koncertih in poučuje solo-petje. B. je danes najodličnejši, tehnično najbolj usovršen slov. pevec. Njegov lirični, polni, mehkodoneči, izdatni glas je izrazit »basso cantante«. Z vzornim petjem združuje umerjeno, do podrobnosti premišljeno igro. — Pisali so o njegovih odrskih in koncertnih nastopih vsi dun., oz. slov. dnevniki in revije, ob 20 letnici njegove gled. umetnosti 24. nov. 1923 sta SN in Jutro prinesla daljša poročila. — Slika: DS 1906, 126. Kc.

Kimovec, Franc: Betetto, Julij (1885–1963). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi140184/#slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine