Batič, Josip (1820–1850)

Battig (Batič) Josip, slikar, r. 23. marca 1820 v Gorici, u. 1850. Oče Franc, po poklicu kovač, in mati Marija, r. Brumat, sta bila slov. rodu. Slikarstva se je učil pri Jos. Tomincu v Trstu in je nato s podporami odšel v Benetke. L. 1845. ga je vzel s seboj knez Roman Sanguszko v Volhinijo na posest Slavuto, kjer je B. poslikal cerkev in poučeval knezovo hčerko v slikanju. L. 1850. se je povrnil v Benetke in tamkaj umrl. — Prim.: Kukuljević. St.

Batič (Battig) Josip, slikar, r. 23. mar. 1820 v Gorici kovaču Francetu in Mariji Brumat. Že zelo zgodaj je kazal izredno nadarjenost za risanje in slikanje. V tretjem razredu je bil med součenci najboljši risar. 14 let star je opazoval popravljanje fresk v gor. stolnici; takrat je kopiral freski nad korom, Kralja Davida in Sv. Cecilijo. Te dve sliki je podaril sošolcu Vincenzu Catinelliju. Carlo de Catinelli, upokojeni polkovnik, ga je povabil k sebi in mu ukazal narisati Ciceronovo glavo po mavčevem odlitku. Ko je spoznal dečkovo nadarjenost, ga je priporočil Josipu Tomincu, ki ga je vzel s seboj v Trst. Catinelli mu je potem omogočil odhod na akademijo v Benetke. To je obiskoval od 1836 do 1844, ko je odpotoval v Volmijo. Leta 1850 se je vrnil v Benetke, a čez nekaj let, 1852 (po Kukuljeviću) ali 1853 (po C. L. Bozziju) umrl. Poleg Catinellija je B.-a materialno kakor tudi moralno podpiral Frančišek Leopold de Savio. Temu, ki je bil svetnik pokrajinskega sodišča v Gor., je B. pisal iz Benetk več pisem, iz katerih je mogoče posneti nekaj stvarnih podatkov o B.-evem življenju in delu. Slikarstvo na beneški akademiji sta v B.-evih letih učila Ludovico Lipparini (1800–1856) in Odorico Politi (1785–1846). Bila je to doba hladnega neoklasicizma. V pismu z dne 23. jul. 1842 pravi, »da se mu toži po domačem zraku, ker zaradi tega njegovo zdravje trpi.« V pismu z dne 24. februarja 1842 poroča, da je končal sliko Hagare, in se sprašuje, ali naj jo da na razstavo, kjer jo bodo ocenjevali in izbirali te, ki bi potem dobili štipendijo za slikarski študij v Rimu, kamor je B. iz vsega srca želel. V pismu z dne 23. jul. 1842 poroča, da je bil njegov Sv. Jožef na razstavi, da se je potrudil, ko ga je slikal, in da bi ga rad sam prinesel v Gor. 23. sept. 1842 piše o sliki Sv. Petra in še o sliki Sv. Janezka. O obeh piše 13. aprila naslednjega leta (1843) kot o še vedno nedokončanih. Vmes je bil tudi bolan (želodčno-črevesne motnje). Sv. Janezka, pravi, je odposlal na Dunaj. Vmes je nastala slika Sv. Trojice, ker v pismu z dne 24. maja 1844 poroča svojemu dobrotniku, da ga je slika Sv. Volfganga stala veliko več truda kakor pa Sv. Trojica. Sv. Volfganga je na pobudo prof. Lipparinija tudi razstavil na akademiji San Marco, preden ga je poslal »v domovino«. Daleč najbolj zanimivo je pismo z dne 19. avgusta 1844, v katerem poroča, kako ga knez Sanguszko snubi za svojega domačega slikarja na Poljskem (B. piše v Rusijo; Poljska pod Rusijo). Po posvetovanju s profesorjem Lipparinijem in nekim kontrolorjem je povabilo sprejel (»stanoval bom skupaj s knezom, z njim bom pri mizi, skratka kakor član družine«). Pogodba da velja za štiri leta, B. pa bo lahko obiskoval domovino enkrat na leto, pot mu bodo plačali gostitelji. Najprej da se bo moral ustaviti pri knezovi svakinji, kjer bo nekaj slikal, nato pojde na knezovo posestvo Slawuta spet slikat Snemanje s Križa ogromnih dimenzij in poslikat cerkev ter učit slikanja knezovo hčerko. Vse to da mu bodo plačali posebej, ker se je pogodba glasila na 600 florintov plače na leto. Na pomlad pa da bodo potovali po velikih nemških mestih, Berlinu, Münchnu, Dunaju, kjer da bo imel možnost študirati Raffaella in druge florentinske, rimske in lombardske mojstre. Z upanjem, da bo prihranil kaj denarja in da bo potem lahko odšel v Rim, se B. tolaži tudi s tem, da ima sicer možnost se že po enem letu lahko odpovedati tej službi. Leta 1850 se je vrnil v Benetke in tam umrl. V gor. stolnici so ohranjene naslednje B.-eve slike: oltarna slika sv. Jožefa (desni stranski oltar); oltarna slika sv. Volfganga; bila je na drugem desnem stranskem oltarju, sedaj je na galeriji; oltar je bil prodan cerkvi sv. Vita in Modesta v Gorici; oltarna slika sv. Petra in Pavla; bila je na levem stranskem oltarju, sedaj je v zakristiji kanonikov.

Prim.: A. Claricini, 353, 393; Kukuljević; Steska, Slov. umetnost, Prevalje 1927, 277–8; SBL I, 27 (Stele); Carlo Luigi Bozzi, Alcune lettere inedite del pittore goriziano G. B., Studi Goriziani XIV/1953, 50–63 (12 pisem v italijanščini s komentarjem in faksimilom pisma. Brez podatka, kje so pisma ohranjena); Cossar, Storia pass.

Brj.