Novi Slovenski biografski leksikon

Šolal se je pri jezuitih v Ljubljani. Njihovo gimnazijo je najverjetneje obiskoval 1601–07. 1605 njegovo ime najdemo med prvimi kongreganisti in svetovalci ljubljanske jezuitske kongregacije Marije Vnebovzete, v naslednjem šolskem letu pa je postal tudi dijaški prefekt kongregacije. V jezuitski red je vstopil 1607 in opravil noviciat v kolegiju v Brnu na današnjem Češkem (1607–09). Filozofijo je študiral v kolegiju v Olomoucu (1609–12). Nato je v jezuitskem kolegiju na Dunaju dve leti poučeval poetiko (1612–14) in eno leto retoriko (1614/15). Z Dunaja je odšel na študij teologije v Gradec (1615–19). Po končanem študiju teologije je bil najverjetneje 1619 v Gradcu ali pa na Dunaju posvečen v duhovnika. 1619/20 je na Dunaju poučeval logiko, naslednje leto fiziko (1620/21) in nato metafiziko (1621/22), hkrati je bil zadnji dve leti tudi prefekt kongregacije blažene Device Marije. Tretjo probacijo je opravil v kolegiju v Celovcu (1622/23). Od tam se je vrnil na Dunaj, kjer je bil 1623–27 profesor sholastične teologije, nekaj časa pa tudi dekan tamkajšnje filozofske fakultete (1624/25 in 1627/28), rektorjev svetovalec, prefekt glavne kongregacije Blažene Device Marije in spovednik študentov. Službo dekana filozofske fakultete je nato opravljal tudi v Gradcu (1627–31), poleg tega je tam tri leta poučeval sholastično teologijo, zadnje šolsko leto pa Sveto pismo. Istočasno je bil rektorjev svetovalec in predstojnik glavne kongregacije Blažene Device Marije. Nato je bil rektor jezuitskega kolegija v Passauu (1631–36), od koder je odšel v Gradec (1636–38), kjer je bil med drugim svetovalec rektorja, knjižničar, kancler, predstojnik Marijine kongregacije in katehist. 1638/39 je služboval v jezuitskem kolegiju v Trnavi, kjer je poučeval sholastično teologijo. V letopisih Avstrijske jezuitske province v obdobju 1639–42 ni naveden. V tem času bi lahko bil cenzor knjig v Rimu; jezuitska enciklopedija nedoločno omeni, da je delo opravljal tri leta. Od 1642 do smrti je deloval na Dunaju, kjer je bil profesor svetega pisma in generalni prefekt visokošolskega študija (1642–50). 1650–53 je ostal prefekt visokošolskega študija in svetovalec, bil pa je tudi spovednik v Pazmaneumu. Poleg tega je bil prvo leto predstojnik pridigarjev in knjižnice ter profesor kazuistike. Za 1651/52 jezuitski katalogi navajajo, da je bil spovednik dunajskega škofa. 1653 je bil izbran za predstojnika dunajske hiše profesov; to nalogo je opravljal do 1656, v tem obdobju je bil tudi svetovalec Avstrijske jezuitske province. Tudi pozneje je deloval v hiši profesov, med drugim je bil spovednik dunajskega škofa (1656/57), svetovalec, spiritual.

Zapisi kažejo, da je bil Bastjančič pomemben člen jezuitskega reda Avstrijske jezuitske province, zato ne preseneča, da ga je Janez Ludvik Schönleben v Orbis universi votorum imenoval »gloria gentis nostrae« (»slava našega naroda«). Jezuitska enciklopedija mu pripisuje avtorstvo dveh del, in sicer Plausus et gemitus Austriae (1649) in Campus liliorum (1649), četudi je za zadnje dokazano, da je bil avtor spisa v resnici Schönleben. K tema dvema Primož Simoniti v Sloveniae Scriptores Latini Recentioris Aetatis dodaja še Fons sapientiae (1648). Govore, ki so nastali ob imenovanju novih bakalavrov in doktorjev teologije, so raziskovalci povezali z Bastjančičem zaradi navedb na naslovnici, da je bil v vlogi promotorja, kar pa ne pomeni nujno, da je tudi avtor govorov in hvalnic. Nesporno pa je Bastjančičevo avtorstvo »eseja« Quaestio regularis, an monasticen professis academici honores conveniant (1649) in kratke pesnitve In vexillum Hassan Bosnensis bassae (1629). Slednjo je Janez Vajkard Valvasor pozneje natisnil v petnajstem zvezku Slave vojvodine Kranjske.

Dela

  • Fons sapientiae in quatuor rivos distinctus ac quatuor /…/ philosophiae magistris /…/ propinatus, cum in /…/ universitate Viennensi prima theologici baccalaureatus formati laurea insignirentur promotore Matthia Bastianschizh /…/, Viennae, 1648 (domnevno Bastjančičevo delo).
  • Quaestio regularis, an monasticen professis academici honores conveniant?, Viennae, 1649.
  • Plausus et gemitus Austriae /…/ ord. cist. monasterii Campiliorum professis, dum /…/ promotore Matthia Bastianschitz e Soc. Jesu /…/ laurea condecorarentur /…/ honoris ergo datus, Viennae, 1649 (domnevno Bastjančičevo delo).
  • In vexillum Hassan, Bosnensis Bassae (olim Chriſtiani Itali, Monachi Ordinis S. Benedicti, & Subdiaconi, ſed apoſtatae, acerrimique Chriſti Dei, ac nominis Chriſtiani, & harum partium hoſtis) ad confluenta Savi & Colapis ſive Culpae, propè Siſſeck arcem, à noſtris 22. die Junii (quâ feſtum SS. Achatii, & Sociorum ejus Martyrum, Carnioliae Patronorum, ſolenni ritu, pro miraculoſiſſima hac victoria celebratur) glorioſiſſimè captum, Anno 1593, (Janez Vajkard Valvasor: Die Ehre dess Hertzogthums Crain, Nürnberg, 1689, 4. knj., 15. zv., str. 534).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • ARS, Zbirka rokopisov, II/51r (Sodalitas Beatissimae Virginis Mariae ab Coelo Assumptae In Archiducali Collegio Societatis Iesu Labaci).
  • Archiv der Universität Wien, Ph 11, Acta Facultatis Philosophicae 1642–1723.
  • Österreichische Nationalbibliothek, Cod. 7250 Han,Sammelhandschrift.
  • SBL.
  • Janez Ludvik Schönleben: Orbis universi votorum, 4. knj., Celovec, 1659.
  • Janez Vajkard Valvasor: Die Ehre dess Hertzogthums Crain, 4. zv., 15. knj., Laybach, 1689.
  • Aloys de Backer, Augustin de Backer: Bibliothèque de la Compagnie de Jésus, Bibliographie, Tome 8, Bruxelles - Paris, 1898, enoti 695 in 1775.
  • Primož Simoniti: Sloveniae Scriptores Latini Recentioris Aetatis, Zagreb - Ljubljana, 1972.
  • Ladislaus Lukács: Catalogi personarum et officiorum Provinciae Austriae S. I., Romae, 1982, zv. 2; Romae, 1990, zv. 3.
  • Sašo Radovanovič: Profesorji iz slovenskih dežel na graški univerzi med leti 1586–1710, Časopis za zgodovino in narodopisje, 1992, št. 1, 145.
  • Marko Pohlin: Kraynska grammatika ; Bibliotheca Carnioliae, Ljubljana, 2003.
  • Monika Deželak Trojar: Janez Ludvik Schönleben (1618–1681) v luči arhivskih virov, njegovega zgodovinskega in retoričnega opusa, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, 2015 (doktorska disertacija).
Deželak Trojar, Monika: Bastjančič, Matija (1591–1659). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi135731/#novi-slovenski-biografski-leksikon (21. julij 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Slovenski biografski leksikon

Bastianschitz Matija, S. J., r. febr. 1591 (op. ur.: 22. febr. 1591) v Kamniku, u. 3. avg. 1659 na Dunaju. V red je bil sprejet 8. nov. 1607 in učil humaniora, retoriko, filozofijo, školastiko, svetopisemske vede, bil 3 leta revizor knjig v Rimu in 5 let rektor in predstojnik doma profesov na Dunaju. Izdal je Plausus et. gemitus Austriae, 1649 in Campus liliorum, 1649. — Prim.: Backer-Sommervogel VIII, 1775. Gl.

Glonar, Joža: Bastjančič, Matija (1591–1659). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi135731/#slovenski-biografski-leksikon (21. julij 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine