Novi Slovenski biografski leksikon

Obiskoval je jezuitsko gimnazijo v Ljubljani; kot je mogoče sklepati iz Kongregacijske knjige Marijinega vnebovzetja, najverjetneje 1696–1702 ali 1697–1703. Njegova nadaljnja študijska pot ni znana; možno je, da je študiral filozofijo in teologijo v Gradcu ali na Dunaju. Po navedbah Letopisa Ljubljanskega jezuitskega kolegija (Annua Collegii Labacensis) je bakalavreat iz teologije dosegel na Dunaju. Po zaključku študija je osem let služboval kot duhovnik in nato vstopil v jezuitski red. Kot možni čas posvetitve v duhovnika se ponuja 1710, kar mdr. potrjujejo navedbe jezuitskega kronista iz 1738. Možno je tudi, da je po zaključku gimnazije še nekaj časa nadaljeval študij v Ljubljani (moralna teologija, filozofija) ter nato odšel na Dunaj (teologija) oz. da se je v Ljubljani šolal celo do posvetitve v duhovnika, kar pa je manj verjetno.

Basar je kot duhovnik (kaplan) najpozneje od 1711 pa vse do 1718 služboval v Mengšu. Njegovo navzočnost izpričujejo lastnoročni vpisi v krstnih, poročnih in mrliških knjigah te župnije. Kronist ljubljanskega jezuitskega kolegija je ob njegovi smrti omenil, da je bil Basar desna roka arhidiakona Zgornje Kranjske, pripisal mu je tudi naziv apostolskega protonotarja, česar pa doslej znani viri ne potrjujejo. Basar je v jezuitski red vstopil konec 1718. Noviciat je opravil na Dunaju (1718–20), naslednja tri leta je deloval v jezuitskem kolegiju v Trstu (1720–23), kjer je pridigal v slovenščini. Kot slovenski pridigar je nato služboval v Gorici (1723–24) in Celovcu (1724–26), kjer je skrbel tudi za duhovno oskrbo v zaporu in hospicu. Prvo leto v Celovcu se omenja kot slovenski pridigar v cerkvi sv. Duha, ki je bila v tistem obdobju že v lasti uršulink. V Ljubljano je Basar prišel 1726 in je do konca življenja deloval v ljubljanskem jezuitskem kolegiju, kjer je večino časa (1726–36) preživel v službi slovenskega nedeljskega pridigarja v jezuitski cerkvi sv. Jakoba. 1727–36 se omenja tudi kot postni pridigar v slovenščini v isti cerkvi. Zadnji dve leti življenja (1736–38) je slovensko pridigal v ljubljanski stolni cerkvi. 1726–32 je opravljal službo spovednika v uršulinskem samostanu v Ljubljani. Jezuitski katalogi še navajajo, da je bil 1732–38 predstojnik kongregacije Kristusovega smrtnega boja na križu (Congregatio Christi in cruce agonizantis).

Njegovo glavno jezuitsko poslanstvo je bilo pridiganje v slovenščini. Slovensko ni pridigal le v jezuitski cerkvi in v stolnici v Ljubljani, temveč tudi pri frančiškanih, bosonogih avguštincih, avguštincih eremitih, klarisah in uršulinkah. Večkrat je nastopil v vlogi pridigarja pri sv. Petru v Ljubljani, kjer se je navadno zbrala velika množica ljudi (ob misijonu 1729 se omenja skoraj štiri tisoč ljudi). Basar je septembra 1735 pridigal ob slovesnostih, ki so potekale ob posvetitvi cerkve sv. Frančiška Ksaverija na Veseli Gori pri Šentrupertu na Dolenjskem. Cerkvi je podaril tudi dva relikviarija. Pridigal je še v Stični, morda v Bistri. Njegovo drugo pomembno poslanstvo je bilo vodenje ljudskih misijonov. Kot misijonarja so ga radi sprejemali v raznih krajih Kranjske (npr. sv. Peter v ljubljanskem predmestju, Lož, Ortnek, Kamnik, Smlednik, Poljane). Basar se omenja tudi kot dober spovednik (večkrat je npr. spovedoval v Dolu pri Ljubljani in Kamniku; spovedoval je klarise v Ljubljani in Škofji Loki ter uršulinke v Ljubljani). V jezuitskem kolegiju v Ljubljani je vodil duhovne vaje za duhovnike ljubljanske škofije in tudi za laike. Ustanovil je kongregacijo Brezmadežne Marije ter kongregaciji sv. Ignacija in sv. Ksaverija pri sv. Volbenku pri Poljanah.

Jezuitski letopisec ga je opisal kot človeka širokega srca, visokih misli, velike učenosti, z veliko avtoritete in bogatimi izkušnjami. Imenoval ga je za enega izmed treh največjih pridigarjev avstrijskega prostora. Poudaril je, da je njegov sloves segal do Belgije in Poljske. Basar naj bi pridigal in misijonaril po vzoru jezuita Paola Segnerija. V jezuitskih virih je imenovan kot »Krizostom domače dežele« (»patriae Chrysostomus«).

Basar je 1734 v Ljubljani izdal zbirko dvainpetdesetih nedeljskih pridig v slovenščini z naslovom Conciones juxta libellum Exercitiorum S. P. Ignatij In ſingulas anni Dominicas digeſtae Per P. Bartholomaeum Baſsar Societatis Jesu Sacerdotem oz. Pridige is bukviz imenvanih Exercitia s. ozheta Ignazia: Sloshene Na uſako Nedelo zhes lejtu (Pridige iz bukvic imenvanih Exercitia s. očeta Ignacija: zložene na vsako nedelo čez lejtu). Pripisujejo mu tudi priredbo nemške knjige jezuita Jakoba Škerla (Hortulus myrrhae), ki je prvič izšla 1735 (pozneje je bila ponatisnjena še najmanj dvakrat) pod naslovom Pomuzh Shivim, Umirejezhim, inu Mertvim ali Bukvize Bratouſhine Britkiga Smertniga Terplenja Chriſtuſoviga na S. Krishu /…/ (Pomuč živim, umireječim inu mertvim ali Bukvice Bratovšine britkiga smertniga terplenja Kristusoviga na S. Križu /…/). V prvem delu knjižica vsebuje bratovščinska pravila, v drugem molitvena besedila za osebno pobožnost, mdr. Litanie od Britke Martre inu Smerti naſhiga Gospuda, Jeſuſa Chriſtuſa, molitev za izročitev duše Kristusu ob smrtni uri idr., v tretjem delu pa petindvajset kratkih poglavij katekizemskega besedila.

Jezuitski vir navaja, da je spis Podvuzhenie, inu Molitve sa vsakteriga is Bukviz imenuvanih Exercitia s. ozheta Ignatia (Podvučenje inu molitve za vsakteriga iz bukvic imenuvanih Exercitia s. očeta Ignacija) iz 1768, ki ga pripisujejo Maksimilijanu Redeskiniju, izvleček Basarjeve knjige. Dejansko je Basarjevo besedilo v tej knjižici ponatisnjeno dobesedno, z neznatnimi pisnimi in oblikoslovnimi spremembami. Prireditelj je izpustil le latinske citate in retorična vprašanja. Iz Basarjevih Pridig so izbrani številni kratki pridižni odlomki, razporejeni so v tri tematske sklope: o človekovem cilju v Bogu in o pogubnosti greha; o dolžnostih staršev do otrok in o grehih slabe vzgoje; o pravem in slabem prijateljstvu. Knjižica je torej tematski izbor iz njegovih pridig brez vsebinskih sprememb.

Jezik Basarjevih pridig se opira na jezikovno tradicijo Evangelijev in listov, hkrati pa prevzema nekatere narečne značilnosti gorenjščine. V uvodu k pridigam je zapisal, da mu ni toliko do postavljanja trdnih pravil za pisanje slovenščine, ampak so njegova pojasnila namenjena le lažjemu branju napisanega. Z Basarjem se je začel močnejši prodor pokrajinskih oblik slovenščine v pisno normo.

Sklepati smemo, da je Basar kot cenjen in dolgoletni pridigar za svojo govorniško službo ustvaril obsežen opus retorske proze, ki je ostal v rokopisu in se je izgubil. Edino njegovo doslej znano delo so Pridige iz bukviz imenvanih Exercitia s. ozheta Ignazija, natisnjene 1734, ki so hkrati edino ohranjeno jezuitsko slovstveno delo visokega baroka v slovenščini. Pridige se močno razlikujejo od večine tedanjih pridižnih besedil: po slogu so mnogo bolj umirjene in koncizne, po zgradbi bolj strogo pretehtane, po podajanju vsebine pa rastejo iz jezuitske duhovnosti, zlasti iz Duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega. Omemba znamenitih ignacijanskih Duhovnih vaj v naslovu Pridig ni le retorična. Čeprav jih le malo citira, Duhovne vaje temeljno določajo usmeritev in sestav Basarjeve retorske proze. Namen, ki ga je sv. Ignacij postavil Duhovnim vajam že v prvi točki besedila, je priprava in naravnavanje »duše«, tj. človeške osebe, da se reši vseh neurejenih nagnjenj ter nato išče in najde Božjo voljo ter po njej uredi svoje življenje. To načelo notranjega urejanja stremljenj in njihovega usmerjanja k Bogu se izraža v Duhovnih vajah z obširnejšo snovjo v štirih sklopih ali t. i. tednih. Iz njih je Basar prevzel tri temeljna načela ali stopnje človekovega napredovanja k Bogu in po njih strukturiral celotno knjigo pridig. To so t. i. tri poti spoznavanja in notranjega urejanja človekove duše, ki jih Basar razloži v uvodu k prvi pridigi: prva (via purgativa) je pot premišljevanja o namenu ali cilju, za katerega je človek ustvarjen: da bi spoznaval in častil Boga z dobrim življenjem. Druga pot (via illuminativa) človeku odkriva uničevalno moč greha, zaradi katerega je zašel in izgubil svoj cilj, ter ga napotuje h krepostim in dobrim dejanjem, s katerimi mu razsvetljuje pot k Bogu. Tretja pot ali stopnja premišljevanja (via unitiva) vodi človeka k trdni zavezi in notranjemu zedinjenju z Bogom.

Na takšni duhovni podstavi je Basar razvil nov tip slovenske baročne retorske proze: pridigo kot meditativno, premišljevalno besedilo. Avtor bralca ne vabi, naj bere, marveč naj si počasi »ogleduje«, motri resnico teh besedil. Svoje pridige imenuje premišljevanja in jih predlaga bralcu kot osnovo duhovnih vaj. Namen Pridig je bil, da bralca z meditacijo privedejo do osebnih spoznanj in dobrih sklepov, s katerimi bo mogel urediti svoje ravnanje. Basarjeve Pridige so prvo retorsko slovensko besedilo, ki izrecno ni bilo napisano le za poslušanje, marveč predvsem za osebno meditativno branje. Napisane so s predpostavko ignacijanskih Duhovnih vaj, da na drugi strani komunikacijske verige stoji bralec kot subjekt, ki se bo odzval z lastno interakcijo. Zato je Basarjeva pridiga razmeroma kratka, strnjena, bolj lapidarna, drugačna od tekoče, pripovedno razvejene kapucinske pridige, ki ima veliko vložnih pripovedi idr. ponazarjalnega gradiva, usmerjenega k čutnim vtisom. Za tako zamišljene pridige je Basar razvil specifičen pripovedni slog. Četudi je na videz zadržan in stvaren, ga oživlja množica literarnih elementov.

Kompozicija kot oblikovalno načelo pri Basarju nima poudarjeno literarne, temveč predvsem tematsko, homiletično funkcijo: služi zlasti temu, da pisec razporedi snov po smiselnih tematskih sklopih. Podobna je kompoziciji pri jezuitih Janezu Ludviku Schönlebnu, Johannu Bodlerju idr., ki so opustili srednjeveško retorsko particijo (inductio, confirmatio, epilogus) in uveljavili potek snovi po stvarnih vsebinskih točkah. Basarjevo pridigo začenja kratek uvod, ki večkrat vzpostavi literarno, alegorično povezavo med izhodiščno svetopisemsko themo in glavno temo pridige; uvodu sledijo trije razdelki ali puncti, pri namenoma krajših pridigah le dva, redko štirje. Tako denimo v pridigi Na Nedelo po Boshizhu. Od ſtraſhne Smerti eniga Greſhnika razmišlja o tem, kaj grešnega človeka, ki se pred smrtjo ni spravil s sočlovekom in Bogom, čaka pred smrtjo, v smrti in po njej. Iz te tematske trojnosti razvije tri razdelke ali puncte svoje pridige. V prvem razvije podobo človeka, ki stanovitno tiči v slabih navadah in dejanjih, in ker je življenje polno slabega, se človek tudi v zadnji uri največkrat ne spreobrne. Druga točka: kaj se umirajočemu dogaja v trenutku smrti, ko mu hudič predoči vsa njegova slaba dela in ga skuša, da bi obupal nad Božjo milostjo: kadar hudič vabi človeka v greh, mu greh prikazuje neznaten, kadar ga vabi v obup, pa mu njegovo grešnost prikazuje vseobsežno. Tretja točka: pogled duše po smrti na lastno telo, ki začne propadati in se na njem izpriča nesmiselno razmerje med minljivostjo grešno pridobljenih dobrin ter usodnimi posledicami greha po smrti. V sklepnem odstavku pisatelj vse povedano strne v učinkovito literarno prispodobo drevesa, ki raste in se nagiba na eno stran, in kamor raste, v tisto smer bo padlo, ko bo posekano: kakršno življenje, takšna bo smrt. Členitev Basarjevih pridig tako izhaja iz strukture argumenta. V pridigi na velikonočno nedeljo bralcu v kontemplacijo predlaga temo Jezusovega vstajenja v treh točkah: veselje kristjana ob veličastvu Jezusovega vstajenja in novega, večnega življenja; veselje z Božjo Materjo ob srečanju z njenim vstalim sinom; veselje kristjana nad njegovim lastnim zemeljskim telesom, ki se mu z velikonočnim misterijem odpira upanje na poveličanje in na delež v Jezusovem božanstvu.

Retorična struktura, s katero Basar najbolj doseže literarne učinke in se zdi, da je v jedru njegovega pisateljskega daru, je nizanje vzporednih elementov, kakor sta retorično vprašanje in odgovor, stavčni pari iz bistro opaženih nasprotij in drugi kontrastni paralelizmi. Četudi so takšni odlomki navidezno stvarni in teološko-pastoralni, brez izstopajočih literarnih figur ali prijemov, učinkujejo prepričljivo, vzbujajo močne čutne predstave in kontrastne podobe, literarno so sugestivni. Tako v monologu pogubljene duše v ponavljanju členov retorična vprašanja variirajo, odgovor pa udarja vedno enako in usodno: »Тоk' tedej bom tukei gorella na vezhne zhaſse? Na vazhne zhaſse. Тоk' tedej bom shelela umreti inu na bom mogla? Nigdar. Тоk' tedej me bodo uſselej grisli paklenski lintverni? Uſselej. О Svetniki, inu Svetnize Boshje, na bote nigdar same proſsilli? Nigdar. О Maria, ne boſh nikuli vezh moja pomozhniza? Nigdar, inu nikuli. O moj Stuarnik inu Odreſhenik Chriſte, na boſh nigdar na me miloſtivu pogledal? Nigdar. Na bom nikuli gledala oblizhja Boshiga? Nigdar inu nikuli.« Vprašanja in kontrasti se povezujejo v kompleksna mnogovezja in druge figure dodajanja z močnim estetskim učinkom. Podobno slikovito je mnogovezje ostrih nasprotij, s katerimi je Basar predstavil Jezusovo dobroto in usmiljenje: »Kedaj je Mateusha sa ſabo poklizal? Ravnu tiſtikrat, kadar je na zolu ſedel inu krivizhne dobizhke jiskal. Kèdaj je to ſkrivnoſt ſuojga Svetiga Reſhniga Teléſa gori poſtavil? Ravnu tiſtikrat, kadar je ymel isdan, nezhloveshku martran, inu k'ſmerti ulezhen biti. Kèdaj je kuſhal Judesha Iskariota? Ravnu tiſti krat, kadar je leta njegovim ner vezhim ſovrashnikam dal zahén inu snaminje, deb' ga popadli inu svesali. Kèdaj je Petra pèrjasnu pogledal? Potèm, kadar ga je satajel. Kèdaj je pokaſal Tomasho roke, inu ſvojo deſno ſtran? Kadar je u'neveri terdouraten bil.«

V primerjavi s tem glavnim oblikovalnim sredstvom je Basar le redko uporabil eksemplarične vložne pripovedi, prevzete od drugih baročnih in srednjeveških piscev. Več je uporabljal prispodobo, denimo iz znane evangeljske snovi o viharju na jezeru, ki jo je oblikoval samostojno, čeprav na ozadju bogate eksegetične tradicije. Pogosto je uporabljal retorične figure, zlasti primero in metaforo ter manjše figure dodajanja in variiranja, kakor dvojno in trojno formulo, s katerimi je svoji prozi diskretno vdahnil literarni značaj. Odlika Basarjevih pridig je popolna skladnost kompleksne teološke misli, usmerjene k osebnemu premišljevanju in duhovnim vajam, ter literarnih sredstev, ki so dovolj nevpadljiva, da pridiga ostane teološko besedilo, ter dovolj močna in raznolika, da čutno nazorno oživljajo njegovo misel z množico sugestivnih ritmičnih učinkov in doživljajskih podob. V tem je posebnost in kakovost Basarjevega sloga, ki odseva njegovo apolinično in vedro, večidel razumno, a tudi zdravo čutno naravo. Ignacijanska duhovnost, iz katere je zavestno razvijal svojo meditativno retorsko prozo, mu je omogočila, da je celotno evangeljsko tematiko cerkvenega leta interpretiral v perspektivi treh podrobno premišljenih načel ali poti kristjana k Bogu: poti očiščenja, razsvetljenja in združitve. Na drugi strani mu je izhodišče Duhovnih vaj sv. Ignacija narekovalo pozornost na ustrezno zadržanost, diskretnost govora in sloga, ki dopušča prostor za odziv, za reakcijo bralca, premišljevalca. Ena pogostih tem v Basarjevih premišljevanjih je zato tema avtoreflekstije, tj. vprašanje spoznanja samega sebe – saj je od tega odvisna človekova obrnitev k Bogu in izbira ustreznih konkretnih sredstev za to. Pomembnost spoznanja samega sebe se zato pojavlja v inovativni povezavi z raznimi evangeljskimi odlomki, tudi tam, kjer je ne bi pričakovali, denimo: »Kadar be my ſami ſebe ſodilli, taku bi my nebili obſojeni. Sodit tedej moreſh ſam ſebe, to je: spraſhui ſam ſebe pogoſtu, inu resgledej tuojo vejſt, zhe je s'enim, al'drugim greham omadeshana? /…/ Tudi naſh Isvelizhar tebi pot pokashe utezhi oſtri ſodbi, ki pravi: Neſodite, toku ne bote ſojeni. Zhe boſh ſam ſebe ſodil, boſh ſam ſebe ſpoznal, ne boſh druge ſodil. /…/ Ne oſtru, ampak mehku s'nami obrazha miloſtivi Bog, kir na sbirane da, koku bi otli ſojeni biti. Per tebi ſtoji, sadobiti miloſtiviga Sodnika /…/ namrezh, deb' po islaganjo S. Gregorja, prejden boſh od Boga ſojen, ſam ſebe ſodil.«

Basarjeve Pridige so v slovenski literarni kulturi vrhunsko delo visokega baroka. Baročni značaj jim daje na eni strani naslonitev na srednji vek, patristiko in antično klasiko, na drugi strani izrazito novoveška, moderna postavitev subjekta, kot izhaja iz duhovnosti sv. Ignacija. Skladno z jezuitsko usmerjenostjo je Basar sledil renesančni in humanistični retoriki, in ne srednjeveški, kar je jasno vidno mdr. v kompoziciji. V slovensko baročno slovstvo je uvedel novost – premišljevalno pridigo kot osebno meditativno berilo za duhovne vaje. Je tudi prvi slovenski pisec, ki je bralca sistematično spodbujal k osebnemu odzivu na prebrano. Slog njegove pridige odlikujejo koncizna postavitev snovi, strnjeni argumenti, umirjena misel; značilna je na videz asketska, dejansko pa intenzivna raba manj vpadljivih literarnih sredstev. Od tod izhaja sugestivni spoj literarnega in teološkega izražanja. Podobno kakor Schönlebnove latinske in nemške pridige udejanjajo Basarjeva slovenska premišljevanja ideal srednjega retorskega sloga (genus medium) in s tem predstavljajo klasični, umerjeni visoki barok v slovenskem slovstvu.

Dela

  • Conciones juxta libellum Exercitiorum S. P. Ignatij In ſingulas anni Dominicas digeſtae Per P. Bartholomaeum Baſsar Societatis Jesu Sacerdotem oz. Pridige is bukviz imenvanih Exercitia s. ozheta Ignazia: Sloshene Na uſako Nedelo zhes lejtu, Labaci, 1734.
  • Pomuzh shivim, umirejezhim, inu mertvim ali Bukvize Bratovſhine britkiga ſmertniga terplenja Chriſtuſoviga na S. Krishu /…/, Labaci, 1735 (Basarjeva slovenska priredba bratovščinske knjižice Jakoba Škerla).
  • Suspiria S. Francisci Xaverii (Basarjev prevod soneta iz španščine).
  • Podvuzhenie, inu Molitve sa vsakteriga is Bukviz imenuvanih Exercitia s. ozheta Ignatia, Labaci, 1768 (izvleček iz Basarjeve knjige, pripisan Maksimilijanu Redeskiniju).
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • ARS, Zbirka rokopisov (Diarium p. ministri; Sodalitas Beatissimae Virginis Mariae ab Coelo Assumptae In Archiducali Collegio Societatis Iesu Labaci).
  • NŠAL, Župnijski arhiv Mengeš (Mrliška knjiga 1701–1718, Poročna knjiga 1702–1769, Rojstna knjiga 1708–1727); Župnijski arhiv Stara Loka (Rojstna knjiga 1671–1701).
  • NUK, Rokopisna zbirka in zbirka redkih tiskov, Ms 1544 (Annua Collegii Labacensis 1722–1773).
  • SBL.
  • ES.
  • Slovenska književnost, Ljubljana, 1996.
  • Kozma Ahačič: Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672–1758: II. Basar, Miklavc, Paglovec; pregled besedil po avtorjih in po tematiki, Slavistična revija, 58, 2010, 249–252.
  • Kozma Ahačič: Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem : katoliška doba. Ljubljana, 2012.
  • Augustin de Backer: Bibliothèque des écrivains de la Compagnie de Jésus ou notices bibliographiques, Tome premier A–G, Liége - Paris, 1869.
  • Aloys de Backer, Augustin de Backer: Bibliothèque de la Compagnie de Jésus, Bibliographie, Tome I, Bruxelles - Paris, 1890.
  • Jože Ciperle: Podoba velikega učilišča ljubljanskega : Licej v Ljubljani 1800–1848, Ljubljana, 2001.
  • Karol Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva, 1, Od početka do francoske revolucije, Ljubljana, 1894.
  • Ivan Grafenauer: Kratka zgodovina slovenskega slovstva, 1, Od začetka do marčne revolucije, Ljubljana, 1917.
  • Zgodovina slovenskega slovstva, 1, Do začetkov romantike, Ljubljana, 1956.
  • Jože Pogačnik: Zgodovina slovenskega slovstva, 1, Srednji vek, reformacija in protireformacija, manirizem in barok, Maribor, 1968.
  • Jože Pogačnik: Starejše slovensko slovstvo, Ljubljana, 1990.
  • Primož Simoniti: Sloveniae Scriptores Latini Recentioris Aetatis, Zagreb - Ljubljana, 1972.
  • Anton Slodnjak: Slovensko slovstvo, Ljubljana, 1968.
  • Ivan Steklasa: Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenjskem, Ljubljana, 1913.
  • Viktor Steska: Jernej Basar, Carniola, 8, 1917, 138–139.
  • Janez Nepomuk Stoeger: Scriptores Provinciae Austriacae Societatis Jesu, Tomus primus, Viennae, 1855.
  • Ivan Vrhovnik: Listi nabožno slovstveni, Ljubljana, 1902.
  • Catalogus Personarum, & Officiorum Provinciæ Austriæ Societatis Jesu (1718–1732): (februar 2016).
  • Catalogus Personarum, & Officiorum Provinciæ Austriæ Societatis Jesu (1732–1750): (februar 2016).
Deželak Trojar, M., Ogrin, M.: Basar, Jernej (1683–1738). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi135492/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. november 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Slovenski biografski leksikon

Basar Jernej, homilet, r. 20. avg. 1683 v Šk. Loki, u. 10. marca 1738 v Ljubljani. Humaniora in filozofijo je študiral menda v Ljubljani, teologijo vsaj do bakalavreata na Dunaju, bil ord. ok. 1710, služil osem let v dušnem pastirstvu (vsaj nekaj časa v Mengšu), 1718 stopil v red jezuitov, prišel ok. 1726 v lj. samostan, bival pa vsaj nekaj časa menda tudi v Dobrli vasi ali v Celovcu. Redu je služil v najrazličnejših panogah, zlasti kot vodja duhovnih vaj za laike, predsednik bratovščine trpečega Kristusa, slov. pridigar in pisatelj. Njegov sloves se je razširil do Belgije in Poljske, odkoder so ga povpraševali za svet, šteli so ga med tri najboljše takratne govornike Avstrije. V lj. samostanu je deloval v času, ko so začeli jezuiti po stoletnem zastoju vnovič resno misliti na pomoč tiskane slov. besede, in bil je v tej dobi prvi jezuit, kateremu je bilo zopet od »vikših naloženo v kranjskem jeziku ene bukve popisati«. Izdal je zbirko pridig (Conciones iuxta libellum Exercitiorum s. p. Ignatii, Ljubljana 1734), s katero je hotel dati 52 novih slov. obrazcev za nedeljske govore ter omisliti obenem razumljiv kažipot tistim, ki so hoteli delati duhovne vaje, a so umeli samo slovenščino. Bratovščina sv. Ignacija za duhovne vaje v Dobrli vasi, na katero je pri tem zlasti mislil, je bila po njegovi zaslugi tretja bratovščina na slov. ozemlju, ki je dobila svoj slov. tekst. Zveza njegovih pridig z Loyolovimi »Exercitia spirit.« je ohlapna; vodilno misel, ki jo je dobil kje v »Exercitijah«, je skušal spraviti v zvezo z nedeljskim evangelijem ter je na tej osnovi priredil pridigo, ki je kot taka njegovo samostojno delo. Teksti, ki jih je vse tudi govoril na pridižnici, predstavljajo takrat nov tip slov. pridige (z logično razdeljeno in podprto razlago evangeljskega in eksercicijskega teksta se skuša vplivati na razum). Migljajev za poznavanje slov. razmer ne prinašajo, preseneča pa tuintam v njih drznost špekulacije. Bratovščina umirajočega Kristusa v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani je dobila svoje slov. navodilo v času, ko je bil B. njen predsednik; najbrž je tudi ta tekst priredil on (Pomuč živim, Ljubljana 1735, prevod Škerljeve knjige). Oskrbel je tudi nov slov. prevod španskega soneta »Suspiria S. Francisci Xaverii« (Conc. 217) in event. še novo slov. redakcijo »Stabat mater« (Pomuč). V teh tekstih, katerih noben ne sloni direktno na starejših znanih zapiskih, se zlogi v glavnem brez pravega upoštevanja naglasa štejejo. Potrebo pridige v nar. jeziku je posebej poudarjal. S Slovenci se nikjer ne istoveti, govori pa o »carniolicum patriae nostrae idioma«. Poleg izraza »kranjski« in »carniolicus« rabi tudi izraz »Slovenci« v današnjem pomenu. Izmed slov. knjig je uporabljal vsaj Dalmatina in lekcijonar, vendar ni imel za potrebno, da bi njun jezik in pravopis dosledno posnemal. V jeziku se nahajajo poleg elementov literarnega jezika novi elementi njegove rodne gorenjščine, v pisavi poleg upoštevanja pravil, posnetih iz biblije in lekcijonarja, mnoge odstranitve, ki se jih je zavedal in nanje tudi opozarjal, češ, »skuzi taku kranjsku pisanje jest Slovencam obene terdne regelce ne stavim, temuč samu pot rezodenem k'lohkešimo branjo tiga mojga pisanja«. — Prim.: Backer-Sommervogel I, 1004; Vrhovnik, Listi nabožno slovstveni 1–15; Steska, Carniola 1917, 138. Kd.

Kidrič, Francè: Basar, Jernej (1683–1738). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi135492/#slovenski-biografski-leksikon (20. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine