Novi Slovenski biografski leksikon

Oče je bil oskrbnik gradu Mirna, mati pa njegova druga žena, doma iz Male vasi v župniji Dobrnič. Friderik je bil četrti od petih otrok. Mladost je preživel na gradu Trebnje, ki ga je oče kupil 1799. Da bi mu omogočili boljšo izobrazbo in šolanje v Ljubljani, so ga starši 1806 poslali k stricu Ignaciju Baragi na grad Belnek pri Moravčah, kjer je moravški kaplan Jakob Megušar pripravljal Friderika, njegovo sestro Antonijo in še nekaj otrok na sprejemni izpit za gimnazijo v Ljubljani. Ko je bil Megušar 1808 prestavljen na Golo pri Igu, so mu sledili tudi otroci, ki jih je poučeval na gradu Belnek. 1809 je Friderik z odliko opravil sprejemni izpit za gimnazijo in se jeseni 1809 vpisal kot redni dijak. Med njegovimi učitelji sta bila Valentin Vodnik in poznejši goriški nadškof Jožef Walland.

Po krajšem bivanju pri ljubljanskem knjigarnarju Juriju Lichtu ga je vzel na stanovanje Jurij Dolinar, ki je na ljubljanskem liceju poučeval cerkveno pravo in cerkveno zgodovino. Oče je Barago pred smrtjo (1812) imenoval za dediča celotnega premoženja, vendar sin po takratni zakonodaji z njim ni mogel razpolagati do polnoletnosti. Jurij Dolinar, ki mu je postal nekakšen nadomestni oče, mu je po končani gimnaziji 1816 svetoval študij prava na Dunaju. Pred odhodom na Dunaj se je Friderik zaročil z Dolinarjevo hčerko Anico. Poleg študija prava se je na Dunaju izpopolnjeval še v francoščini ter se učil angleščine, italijanščine in španščine, zanimala sta ga tudi risanje in glasba. Odločilna prelomnica v njegovem življenju je bilo srečanje z redemtoristom Klemenom Dvoržakom (Clement Maria Hofbauer), ki je v njem prebudil željo po duhovniškem poklicu. Prevzelo ga je Dvoržakovo poudarjanje Božje dobrote in Božjega usmiljenja ter čaščenje Srca Jezusovega in Device Marije; omenjene poudarke je pozneje kot kaplan in misijonar z vso vnemo posredoval svojim vernikom. Po končanem študiju na Dunaju (1821) se je odpovedal dediščini, razdrl zaroko in jeseni istega leta vstopil v ljubljansko bogoslovje, kjer so mu priznali predmeta uvod v modroslovje in cerkveno pravo, ki ju je absolviral na dunajski pravni fakulteti. Za duhovnika je bil posvečen 1823 po drugem letniku bogoslovja, kot novomašnik pa je maševal takoj naslednje jutro v ljubljanski stolnici. Po posvečenju je še eno leto ostal v semenišču, da je dokončal tretji letnik bogoslovja in kot semeniški duhovnik pomagal v sosednjih župnijah. Jeseni 1824 ga je škof Anton Alojzij Wolf imenoval za kaplana v Šmartnem pri Kranju. Kmalu je tudi zunaj župnije zaslovel kot odličen pridigar in priljubljen spovednik. V Šmartnem je v knjižni obliki izdal jezikovno šepavo pesnitev Opominvanje eniga duhoviga pastirja na svoje ovčice v' sredi svetiga leta 1826 o pravi pokori ter Od počeščevanja in posnemanja Matere Božje. Več uspeha je imel z molitvenikom Dušna paša, ki ga je napisal istega leta. Ko je cenzura zaradi jezikovne šibkosti besedilo zavrnila, ga je Baraga v celoti predelal. V tisku je izšlo 1830 in bilo večkrat ponatisnjeno. Veljalo je za najbolj priljubljen molitvenik med Slovenci. Priljubljenost Barage med verniki, poudarjanje Božjega usmiljenja in pogostega prejemanja obhajila v izrazito rigorističnem okolju ter uvajanje pobožnosti do Srca Jezusovega in Matere Božje so kljub podpori kranjskega dekana in njegovega spovednika Avguština Sluge sprožili ostro nasprotovanje nekaterih stanovskih tovarišev, zato je starološki dekan Jernej Božič škofu predlagal, naj Barago premesti. 1828 ga je škof Wolf premestil za tretjega kaplana v Metliko. Na tem mestu je ostal tudi po menjavi prvega in drugega kaplana.

Tudi v Metliki je nadaljeval z enakim pastoralnim delom. Istočasno je dal za svoj denar v župnijski cerkvi prenoviti veliki in oba stranska oltarja ter nabavil križev pot zanjo. Uvajanje novih pobožnosti in priljubljenost Barage kot pridigarja in spovednika sta bili tudi v Metliki deležni stanovske zavisti. Iz francoščine je prevedel premišljevanja o Devici Mariji Alexandra Josepha de Rouvilla in jih 1830 izdal pod naslovom Od počaščevanja in posnemanja Matere božje. Prevedel je tudi knjigo Alfonza Liguorija Obiskovanje Jezusa Kristusa v presvetem Rešnjem Telesu in pozdravljenje Marije prečiste Device, ki je bila natisnjena 1832. Ob branju knjižice cinncinatijskega generalnega vikarja Fredericka Reseja, ki je bil mdr. pobudnik ustanovitve Leopoldinine ustanove na Dunaju, o velikem pomanjkanju misijonarjev za delo med severnoameriškimi Indijanci ter težavah misijonarskega in duhovniškega dela (Abriß der Geschichte des Bistums Cincinnati) se je Baraga odločil za misijonski poklic. 1829 je ljubljanskemu ordinariatu oddal prošnjo za odpust iz ljubljanske škofije in škofu v Cincinnati za sprejem v njegovo škofijo. Jeseni 1829 je odpotoval v ZDA. Po enomesečni vožnji je na silvestrovo prispel v New York, od tam pa se je odpravil v Cincinnati, kjer ga je januarja 1831 sprejel tamkajšnji škof Edward Dominic Fenwick. Takoj se je začel pripravljati na misijonsko delo, poleg tega pa je skrbel še za nemško župnijo. V domovino je že med potjo in nato ves čas svojega delovanja pisal pisma sestri Amaliji ter vodstvu Leopoldinine misijonske družbe na Dunaju (ta poročila je iz nemščine prevedel in izdal Janez Cigler, Bratovščina Sv. Leopolda, Ljubljana, 1833, 1837), ki ga je gmotno podpirala, in ju podrobno seznanjal o svoji poti ter pozneje o svojem misijonskem delu.

Maja 1831 je prišel do svoje prve misijonske postaje Arbre Croche (Krivo drevo, danes Harbor Springs), med Indijance plemena Otava ob Michiganskem jezeru. Med Otavci je deloval do 1835, najprej pri Krivem drevesu, 1833–35 pa v novem misijonu ob Veliki reki (Grand River, zdaj Grand Rapids). Spomladi 1832 se je odpravil na misijonsko potovanje do Bobrovega otoka in vasice Manistik na drugi strani Michiganskega jezera, kjer je blagoslovil svojo prvo cerkev. Takoj po prihodu v Ameriko se je začel intenzivno učiti indijanskega jezika. Že 1832 je v Detroitu v jeziku Otavcev izdal prvi molitvenik z naslovom Otawa Anamie-Misinaigan v 1.000 izvodih z molitvami, nabožnimi pesmimi in katekizmom. Kjerkoli je mogel, je Indijance izobraževal ter ustanavljal šole, v katerih je otroke učil brati, pisati, računati in krščanskega nauka.

Septembra 1833 se je preselil na novo misijonsko postajo ob Veliko reko (Grand River), kjer so mu težave povzročali predvsem trgovci s krznom, ki so Indijance opijali z žganjem, da so od njih izvabili dragoceno kožuhovino. Zaradi tega se je zaobljubil zdržnosti od alkoholnih pijač in se je držal do smrti.

Škof iz Detroita Friederich Rese je 1835 Barago poslal v La Pointe ob Gornjem jezeru k plemenu Očipva, kjer je deloval do 1843. Po petih letih življenja med Otavci je že dobro obvladal njihov jezik, tako da je v zadnjem letu pridigal že brez prevajalca, in zaradi podobnosti z otavščino se je hitro naučil tudi čipevskega jezika. Kmalu po prihodu je postavil cerkev sv. Jožefa, ki ga je izbral tudi za zavetnika novega misijona. Kot misijonar in kot misijonski škof je peš, s kanujem, pozimi pa s krpljami prehodil obsežno ozemlje okoli Gornjega in Michiganskega jezera ter v težavnih razmerah pokazal izjemno vzdržljivost in vztrajnost. Tako sta se ga prijeli oznaki »duhovnik na krpljah« in »jezerski apostol«. Ko pa so bile vremenske razmere pozimi preostre, je doma pripravljal knjižna besedila.

Da bi zbral gmotna sredstva za misijon, ceneje tiskal knjige in pridobil sodelavce, je 1836–37 prvič odpotoval v Evropo. Obiskal je številne kraje in se srečal z mnogimi uglednimi ljudmi: sprejeli so ga papež Gregor XVI., cesar Ferdinand z družino, kancler Metternich ipd. Mdr. je v Novem mestu za misijonsko delo navdušil tedaj sedemnajstletnega Ignacija Knobleharja. Med obiskom v Evropi je dal tiskati pet knjig; med njimi sta bila molitvenik (Otchipwe Anamie-Masinaigan) in Življenje gospoda Jezusa Kristusa (Jesus obimadisiwin oma aking), prvi knjigi v očipvejskem jeziku.

Za prijatelje Leopoldinine ustanove je pozimi 1935–36 spisal knjigo o Indijancih (Geschichte, Charakter, Sitten und Gebräuche der nordamerikanischen Indier), izvirno najbrž v nemščini, saj jo je v slovenščino prevedel, nekoliko skrajšal in priredil Jože Kek (Popis navad in sadershanja Indijanov Polnozhne Amerike; nova izdaja Zgodovina, značaj, nravi in šege severnoameriških Indijancev, Celje, 1970, v prevodu Vlada Fajdige, s spremno besedo Vilka Novaka). Nemška in slovenska izdaja sta bili natisnjeni pri Jožefu Blazniku v Ljubljani 1837. Že pred tem je rokopis predal tiskarju Baillyju, ki je v Parizu tiskal Baragova indijanska molitvenika, in tako je istega leta knjiga izšla tudi v francoščini (Abregé de l'Histoire des Indiens de l'Amerique septetrionale, Pariz, 1837, ponatis 1845).

S tem delom se je v svetovnem merilu pridružil misijonarjem, ki so presegli svoj osnovni poklic in so do 19. stoletja prispevali dragocene podatke v etnološko in splošno zakladnico znanja o kulturi oddaljenih ter dotlej nepoznanih etničnih skupin. Že po letu misijonskega delovanja so ga namreč rojaki v domovini prosili za opis šeg in navad domačinov, a je bilo takrat njegovo poznavanje kulture ameriških Indijancev še pomanjkljivo. Knjigo je namenil širokemu bralskemu krogu, zato je napisana poljudno, vendar zasnovana primerljivo s takrat razmeroma redkimi in tudi še poznejšimi znanstvenimi obravnavami tujih ljudstev. Oprl se je na nekaj do tedaj objavljenih del o severnoameriških Indijancih (posebej na knjigo nizozemskega protestantskega duhovnika Johanna Heckenwelderja Account of History, Manners and Customs of the Indian Nations, 1819), kar je bilo potrebno, da je lahko na splošno predstavil severnoameriške Indijance. Vendar je za knjigo osrednjega pomena znanje, ki si ga je pridobil ob neposrednem stiku z domačini, z izkušnjami življenja med njimi in z večletnim opazovanjem. V prvem delu je predstavil odkritje ameriške celine, njeno kolonizacijo in etnični izvor severnoameriških Indijancev ter pri tem naštel enaindvajset velikih indijanskih plemen. Menil je, da izvirajo iz Azije, kar je verjetno povzel iz potopisne knjige Jonathana Carverja Travels Through the Interior Parts of North America in the Years 1766, 1767 and 1768, 1778. V drugem delu je v štirinajstih poglavjih opisal njihove antropološke (telesne) in značajske značilnosti ter podrobno njihovo kulturo: oblačila, bivališča in prehrano, obrti, lov in ribolov, zakon in vzgojo otrok, vero, vojskovanje, oblike vladanja, bolezni in zdravilstvo, pogrebne šege. V primerjavi z drugimi pisci je bil Baraga kritičen, in sicer tako pri obravnavi virov kakor pri presoji značilnosti Indijancev. Pohvalil je njihovo junaštvo, zvestobo plemenom, vztrajnost in gostoljubnost, hkrati pa opozoril, da so leni, maščevalni, nepošteni, nezanesljivi, nespoštljivi do žena in ostarelih, nezmerni pri hrani in pijači, umazani, vraževerni. Ob tem si je potrpežljivo prizadeval za njihovo vzgojo in jih ščitil pred izkoriščanjem.

Baragova knjiga sodi v čas oblikovanja etnologije kot znanstvene discipline. Tehtnost in pomen znanja je Baragi priznal eden od pionirjev ameriške etnologije, Henry R. Schoolcraft, ki mu je 1847 poslal v izpolnitev izčrpne vprašalnike o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti življenja indijanskih plemen. Z odgovori je Baraga dopolnil podatke in spoznanja iz svoje knjige, ki jih je Schoolcraft potreboval za svoje obsežno delo o preteklosti in sodobnih razmerah življenja indijanskih plemen v ZDA, objavljeno 1851–57 v šestih zvezkih. Po vrnitvi iz Evrope ga je septembra 1838 škof Friederick Rese imenoval za generalnega vikarja za državo Wisconsin. Ker je v La Pointu krstil skoraj vse Indijance, je Baraga konec 1843 ustanovil nov misijon v takrat pomembnem trgovskem središču L'Anse, kjer je deloval do maja 1852. Takoj po prihodu je poskrbel za cerkev in jo posvetil Jezusovemu imenu. Ustanovil je tudi manjše indijansko naselje, s čimer je želel doseči, da bi Indijanci ohranili del samobitnosti in da jih ameriške oblasti ne bi preselile v rezervate. Zgraditi je dal več deset hiš, v naselju sta bili tudi šola in prodajalna, vsaki družini je priskrbel dvanajst ha gozda. Poleg misijonskega dela med Indijanci je občasno obiskoval katoliške vojake v utrdbi Fort Wilkins in rudarje v bližnjih rudnikih bakra. V tistem času je med bližnjimi in bolj oddaljenimi Indijanci po Baragovem zgledu delovalo več slovenskih misijonarjev: Franc Pirc, ki je prišel v Ameriko prav na Baragovo povabilo in je deloval ob Michiganskem in Gornjem jezeru, Janez Čebulj, Lovrenc Lavtižar, Ignacij Mrak, Andrej Skopec in Oton Skola.

V L'Ansu je Baraga spisal več nabožnih del v slovenščini (Premišljevanje štirih poslednjih reči, Ljubljana, 1837, Zlate jabelka, Ljubljana, 1844, Nebeške rože, Ljubljana, 1846), v angleščini sta bili najpomembnejši prva slovnica očipvejskega jezika A theoretical and practical Grammar of the Otchipwe language […] for the use of Missionaries and other Persons living among the Indians of the above named tribes (Detroit, 1850) in slovar očipvejskega jezika A Dictionary of the Otchipwe Language explained in English […] for the use of Missionaries and other Persons living among of the above mentioned the Indians (Cincinnati, 1853). Sprva je mislil na čipevsko-francoski slovar, saj je bil misijon na območju francoskega vpliva, ker pa je že slovnico napisal v angleščini, se je odločil za čipevsko-angleški besednjak. Obe deli sta nastali s pomočjo dobrega poznavalca čipevščine, Francoza Benjamina Clautierja.

Na plenarni sinodi severnoameriških škofov v Baltimoru maja 1852 so škofje predlagali ustanovitev apostolskega vikariata za Gornji Michigan in njegovo vodenje zaupali Baragi. S tem se je njegovo misijonsko okrožje zelo povečalo. Papež Pij IX. je pobudo potrdil in julija 1853 tudi formalno ustanovil apostolski vikariat Gornji Michigan, Barago pa imenoval za apostolskega vikarja in naslovnega škofa Amyzonie. Škofovsko posvečenje je 1. novembra 1853 v stolnici sv. Petra v Cincinnatiju prejel od nadškofa Johna Purcella. Za škofovsko geslo si je izbral rek Unum Est Necessarium (le eno je potrebno).

V novi službi so se njegove obveznosti še pomnožile, popolnoma na novo je moral urediti vikariat, poleg tega so mu sosednji škofje prepustili skrb za Indijance v njihovih škofijah, s čimer je postal »indijanski škof« v pravem pomenu besede. Indijansko ozemlje, ki ga je oskrboval, je bilo skoraj dvakrat večje od njegovega vikariata.

Za sedež vikariata, ki imel okoli 10.000 prebivalcev, od tega polovico Indijancev, si je izbral Sault Ste. Marie v Gornjem Michiganu, kjer so bile sorazmerno dobre povezave s celotnim vikariatom. Stanoval je v jezuitski hiši, stolnica pa je bila lesena cerkev. Zaradi pomanjkanja sredstev in duhovnikov v vikariatu se je Baraga konec 1853 drugič odpravil v Evropo. Povsod so ga slovesno sprejeli, pridobil je veliko gmotnih sredstev in enajst novih sodelavcev. Mdr. se je srečal s papežem Pijem IX., cesarjem Francem Jožefom in škofom Slomškom. V Sault Ste. Marie se je vrnil avgusta 1854.

Po vrnitvi je vse moči usmeril v urejanje vikariata, uvajanje duhovnikov v delo, poučevanje, spovedovanje, organiziranje novih misijonskih postaj itd. Veliko pozornost je namenjal pridobivanju učiteljev za poučevanje v župnijskih šolah. Dodatno delo je imel s številnimi priseljenimi delavci različnih narodnosti, zanje je imel včasih tudi po pet pridig na dan v različnih jezikih. Za mnoge Indijance je še vedno ostal edini dušni pastir, ki se je naučil njihovega jezika, zato se je pogosto odpravljal na potovanja po misijonskih postajah. 1856 je izdal statut škofije, s čimer je želel doseči ureditev duhovniškega življenja in ustaliti cerkvene običaje. Delovanje v vikariatu oz. v poznejši škofiji je bilo težavno, saj je nenehno primanjkovalo sredstev in duhovnikov, hitro so se širile verske ločine in trgovska miselnost, zato je Baraga večkrat razmišljal o vrnitvi med Indijance kot navaden misijonar.

Januarja 1857 je vikariat Gornji Michigan postal redna škofija v cincinnatijski nadškofiji. Da bi bil bliže večini svojih duhovnikov, se je Baraga 1866 preselil na sedež škofije Marquette. Zaradi naporov je imel vse več težav z zdravjem. Že 1865 ga je zadela rahla kap, zdravstveno stanje se mu je naglo slabšalo, zato je v Rimu zaprosil za pomožnega škofa, vendar ga ni dobil. Tri leta pozneje je umrl. Pogreba v marquettski stolnici se je zaradi izjemno slabega vremena udeležilo le šest duhovnikov, a ogromno ljudi različnih narodnosti in veroizpovedi.

Po njem so v zvezni državi Michigan ob Velikem jezeru poimenovali okrožje (1875), občino in vas v zalivu L'Anse. V bližini je tudi Baragov državni park. Škofija v Marquettu, kjer deluje Združenje škofa Barage (Bishop Baraga Association), letno organizira Baragove dneve. Posvečenih mu je bilo več spomenikov v ZDA in Sloveniji. V Ljubljani sta Baragovo semenišče in Baragova ulica, v Trebnjem in Kranju Baragov trg. Njemu v čast je skladatelj Alojzij Geržinič v Argentini 1957 napisal oratorij Irenej Friderik Baraga (besedilo Tine Debeljak) za soliste, zbor in klavir. 1995 je Franci Slak o njem posnel film Duh velikih jezer (TV Slovenija).

Postopek za Baragovo beatifikacijo se je v škofiji Marquette začel 1952. Na predlog Kongregacije za zadeve svetnikov je papež Benedikt XVI. 2012 izdal dekret o priznanju Baragovih junaških kreposti. Pridobil je naziv »častitljivi božji služabnik«.

Dela

  • Dushna pasha : sa kristjane, kteri shelé v' duhu in resnizi Boga molit, Ljubljana, 1830.
  • Od pozheshevanja in posnemanja Matere boshje, Ljubljana, 1830 (prevod dela Alexander de Rouville: L'imitation de la très-Ste. Vierge: sur le modèle de L'imitation de Jésus-Christ.).
  • Obişkovanje Jesusa Kristusa v' presvetim reshnjim telesu, in posdravljenje Marije, prezhiste devize, Ljubljana, 1832 (prevod iz italijanščine).
  • Otawa Anamie–Misinaigan, Wawiyatanong (Detroit), 1832.
  • Geschichte, Charakter, Sitten und Gebräuche der nordamerikanischen Indier, Ljubljana, 1837 (prevod v francoščino in skrajšano v slovenščino).
  • Jesus Obimadisiwin Ajonda Aking, Paris, 1837.
  • Jesus Obimadisiwin Oma Aking, Paris, 1837.
  • Otchipwe Anamie–Masinaigan, Paris, 1837.
  • Premishljevanje shtirih poşlednjih rezhí, Ljubljana, 1837.
  • Slate jabelka, Ljubljana, 1844.
  • Gete dibadjimowin, gaie dach Nitam mekate-okwanaieg ogagikwewiniwan (zgodbe Svetega pisma), Ljubljana, 1843.
  • Nebeshke roshe, Ljubljana, 1846.
  • A theoretical and practical Grammar of the Otchipwe language […] for the use of Missionaries and other Persons living among the Indians of the above named tribes, Detriot, 1850.
  • A Dictionary of the Otchipwe Language explained in English […] for the use of Missionaries and other Persons living among of the above mentioned the Indians, Cincinnati, 1853 (ponatisa Montreal, 1878, 1880).
  • Kagige Debwewinan Kagining, Cincinnati, 1855.
  • Statuta dioecesis Santae Mariae, Cincinnati, 1856.
  • Statuta dioecesis Marianopoitanae in Michigan, Detroit, 1863.
  • Krščanski nauk za Indijance, Ljubljana, 1997.
  • Beatificationis et canonizationis servi Dei Friderici Irenaei Baraga primi episcopi marquettensis (1797–1868), Positio super virtutibus et fama sanctitatis, vol. I., Documenta super vita, vol. II., Documenta super fama sanctitatis summarium virtutum, Romae, 1998. (celotna Baragova bibliografija, kjer so v italijanskem prevodu zbrani tudi vsi pomembnejši dokumenti, zbrani v postopku za njegovo beatifikacijo).
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • SBL.
  • ES.
  • Leon Vončina: Friderik Baraga, pervi krajnski apostoljski misijonar in škof med Indijani v Ameriki, Celovec, 1869 (2. izd. Celovec, 1896).
  • P. Chrysostom Vereyst, Life and Labors of the Rt. Rev. Frederic Baraga, Milwaukee, 1900.
  • Antoine Ivan Rezek, History of the Diocese of Sault Ste. Marie and Marquette I., II., Houghton, 1906, 1907.
  • Franc Jaklič: Misijonski škof Irenej Friderik Baraga, Celje, 1931, Buenos Aires, 1951 (dopolnjena izdaja).
  • Bernard J. Lambert: Shepherd of the Wilderness : a Biography of Bishop Frederic Baraga, L'Anse, 1968.
  • Franc Jaklič, Jakob Šolar: Friderik Baraga, Celje, 31968.
  • Tone Zrnec: Po Baragovi deželi, Toronto, 1969.
  • Vilko Novak: O pisatelju in knjigi, Friderik Baraga: Zgodovina, značaj, nravi in šege severnoameriških Indijancev, Celje, 1970, 5–12.
  • Breda Požar, Frederic Baraga and His Books on the Manners of American Indians, Acta neophilologica, 6, 1973, 29–71.
  • Friderik Baraga : zbirka rimskih dokumentov, Ljubljana, 1980 (zbral Maksimilijan Jezernik).
  • Alojz Rebula: Duh velikih jezer : lik Ireneja Friderika Baraga, Celje, 1980.
  • Andrej Pirš: Baraga, Božji človek, Ljubljana, 1982.
  • Andrej Pirš: Duhovni lik škofa Friderika Baraga, Leskovica, 1983 (inavguralna disertacija).
  • Baragova misijonska pisma, Ljubljana, 1983 (zbral in prevedel Jože Gregorič).
  • Zmago Šmitek, Klic daljnih svetov : Slovenci in neevropske kulture, Ljubljana, 1986.
  • Charles A. Ceglar: Bishop Frederic Baraga : the works of, Hamilton (Ontario), 1991.
  • Charles A. Ceglar: Bishop Frederic Baraga : bibliography, Hamilton (Ontario), 1992.
  • Marko Frelih: Friderik Irenej Baraga (1797–1868) : svetost v dejanju, Stična, 1998.
  • Friderik Baraga: Spominska albuma, Mirna, 1999.
  • Baragov simpozij v Rimu, Celje, 2000.
  • France Baraga: Baragova bibliografija, Baragov simpozij v Rimu, Celje, 2000, 317–330.
  • Friderik Baraga: Pisma in dokumenti : zbirka besedil v izvirniku ter v slovenskem in angleškem prevodu, Ljubljana, 2001.
  • France Baraga: Baragovi biografi in baragoslovci, Ljubljana, 2007.
  • France M. Dolinar, Blaž Otrin: Friderik Irenej Baraga : 1797–1869, Trebnje, 2010 (katalog razstave).
  • Marko Frelih: Spomin Velikih jezer : ob 180. obletnici prihoda misijonarja Friderika Ireneja Baraga v Ameriko, Stična, 2010 (katalog k razstavi).
  • France M. Dolinar, Blaž Otrin: Friderik Irenej Baraga : 1797–1868 : »Le eno je potrebno!«, Trebnje, 2012 (katalog razstave).
  • France M. Dolinar: Častitljivi božji služabnik Friderik Irenej Baraga (1797–1868), Communio, Ljubljana, 23, 2013, št. 1, 83–92.
Dolinar, F., Slavec Gradišnik, I.: Baraga, Friderik Irenej (1797–1868). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi133914/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. januar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Slovenski biografski leksikon

Baraga Friderik Irenej, »apostol Indijancev«, eden prvih pijonirjev krščanske civilizacije med severno-ameriškimi Indijanci, r. 29. jun. 1797 na gradiču Malavas pri Dobrniču na Dolenjskem, u. 19. jan. 1868 v Marquetteu v Ameriki. Ljudsko in srednjo šolo je dovršil v Lj. 1806–16, potem je poslušal na dunajski univerzi pravo 1816–21. Tu mu je bil dušni voditelj sv. Klemen Marija Dvořák (Hofbauer), ki mu je vzbudil duhovniški poklic in ga navdahnil s cerkvenim duhom. B. je vstopil v ljubljansko bogoslovje, študiral 1821–24 teologijo in bil 21. sept. 1823 posvečen v mašnika. Kot kaplan v Šmartnu pri Kranju je deloval z apostolsko gorečnostjo kot pridigar in izpovednik in kljub ugovorom janzenistov vnemal ljudstvo za pobožnost do Srca Jezusovega in Matere božje ter pospeševal prejemanje svetega obhajila. Tukaj je izdal v slabih verzih sestavljeno, pa vneto »Opominvanje eniga duhovniga pastirja na svoje ovčice v sredi svetiga leta 1826«. Pritožba janzenističnega dekana Jerneja Božiča v Stari Loki je povzročila preiskavo zoper njega (prim. Prijatelj, ZSM IX, 12) in premeščenje v Metliko. Tudi tukaj je v dobi dveletnega delovanja naletel pri janzenističnih duhovnikih povsod na odpor, zato se je umaknil v Ameriko. Kot metliški kaplan je izdal molitvenik »Dušna paša za kristjane, kateri žele v duhu in v resnici Boga molit« (Lj. 1830) in pa knjigo »Od počeščevanja in posnemanja M. božje« (Lj. 1830; prevod J. Engstlerjeve Imitatio ss. Virginis ad instar Imitationis J. Ch., ki je pa zopet prevod iz francoščine). Molitvenik Dušna paša se je ljudstvu tako priljubil, da se je natisnil devetkrat v Lj., zadnjič 1866, in da ga je Družba sv. Mohorja 1905 izdala na novo med družbinimi knjigami. Na starega leta dan 1830 je prišel B. v New York, sredi jan. 1831 je dospel v Cincinnati, odkoder ga je škof Fenwik poslal v indijanske misijone. Med Indijanci je misijonaril 25 let, in sicer najprej med Otava-Indijanci ob Michiganskem jezeru v Arbre Croche 1831–33, kjer je že v prvem letu skoraj vse spreobrnil, potem v Grand Riveru 1833–35. Ker je nastopil proti trgovcem, ki so z alkoholom Indijance zastrupljali, in proti vladi, ki jih je nasilno izrivala iz njih domovine, se je moral umakniti v pokrajine okoli Gornjega jezera, kjer je deloval med Čipeva-Indijanci v La Pointeu 1835–43, v L'Anseu in Fond de Lacu 1843–53. Posrečilo se mu je Indijance civilizirati, pridobiti jih za abstinenco in deloma naseliti v malih redukcijah. Dne 1. nov. 1853 je bil v Cincinnatiju posvečen za škofa in imenovan za prvega apostolskega vikarja novega vikarijata Upper Michigan. 1857 je postal vikarijat škofija z imenom Sault-St. Marie, kjer je imel B. svoj sedež. 1861 se je B. udeležil 3. pokrajinskega cerkv. zbora v Cincinnatiju. 1866 je zaradi boljših prometnih razmer premestil škofijski sedež v Marquette, se v jeseni udeležil 2. plenarnega zbora amer. škofov v Baltimoreu, kjer ga je 8. okt zadela kap. Po skoraj poldrugoletnem hiranju je v Marquetteu umrl. B. je iz Amerike dvakrat obiskal domovino, 1836 in 1853. Ko se je drugič mudil doma, je obiskal tudi škofa Slomška v Št. Andražu. — B. je bil lepe postave, zelo prijazen, a resen in dostojanstven v svojem nastopu, vzor krščanskega gentlemana. Proti samemu sebi je bil silno strog. 1836 je napravil obljubo zdržnosti od opojnih pijač, da bi dal Indijancem zgled, in jo vestno držal do smrti. Meso je le redkokdaj užival. Skozi desetletja je vstajal ob 3 ali 4 in posvetil po tri ure na dan meditaciji. Kot misijonar in misijonski škof je bil po dolge tedne na potovanjih. Prehodil je peš na krpljah velikanske teritorije okoli Gornjega in Michiganskega jezera, spal v gozdih ter ob plapolajočem ognju ob večerih molil svoj brevir. Za Indijance in za reveže je žrtvoval vse in še pred smrtjo je za zidavo neke cerkve dal zadnje svoje dolarje, da ni zapustil prav ničesar. Na vsaki misijonski postaji je postavil cerkev, šolo in stanovanje za misijonarja, večinoma vse iz lesa ali lubja. Navadno je pri delu pomagal sam in še kot škof je 1861 lastnoročno delal oltar za neko kapelo. V zadnji bolezni je zidal stolnico v Marquetteu. Duhovnik Jacker je v poročilu dunajski Leopoldinski ustanovi B.-a označil takole: »Njegovo življenje je bilo polno samozatajevanja in gorečnosti, odlikoval se je po nenavadnih talentih, ki jih je porabil v božjo čast in v korist najbolj zapuščenih revežev. Veljal bo tako dolgo za pijonirja krščanstva, dokler živijo v tej deželi ljudje, ki znajo ceniti take kreposti in vrline.« Kljub naporom v misijonih je bil B. izredno delaven na literarnem polju. Kot misijonar med Indijanci je še izdal štiri slovenske nabožne knjige: »Obiskovanje Jezusa Kristusa v presvetem Rešnjem Telesu in pozdravljenje Marije prečiste device« (prevod knjige sv. Alfonza Lig. Visita al Ss. Sacramento ed a Maria Santissima; Lj. 1832); »Premišljevanje štirih poslednjih reči« (Lj. 1837); »Zlate jabelka« (Lj. 1844, 4. izd. 1878); »Nebeške rože« (Lj. 1846). Plemena, med katerimi je misijonaril, je opisal v knjigi »Geschichte, Charakter, Sitten u. Gebräuche d. nordamerik. Indier« (Lj. 1837; v istem letu je izšel v Lj. J. Kekov slov. prevod te knjige, v Parizu pa francoska prestava). Napisal je slovnico in slovar čipevskega jezika in izdal mnogo nabožnih knjig v čipevščini in otavščini (prim. Simonič, 15–18). — Prim.: Vončina, FB, prvi slov. apostolski misijonar in škof med Indijanci v Ameriki (Lj. 1869, 1896²); Verwyst O. F. M., Life and Labors of Rt. Rev. FB (Milwaukee, Wis. 1900); Režek, History of the diocese of Sault Ste Marie and Marquette. Vol. I. (Michigan 1906); Wurzbach, 1, 148; Šaf. 41. 81. 139. 148; Marn XXIII, 39; Ušeničnik, Rigorizem naših janzenistov, BV 1923, 40; Benkovič, Venec cerkv. bratovščin 1897, 83; DS 1897, 367–70, 407–11; VBV 1901, 874; Levičnik DS 1907, 209–12; Glaser II, 133. 171. 244; KMD 1866, 49; Bugar, DS 1899, 346, 407, 443, 474; Prijatelj, LZ 1921, 397. Slike: DS 1897, 368, 407; 1899, 347; 1900, 88; 1907, 208–12; KMD 1898; KAM 1922, 111; ZUZ II, 143. Ehrlich.

Ehrlich, Lambert: Baraga, Friderik Irenej (1797–1868). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi133914/#slovenski-biografski-leksikon (16. januar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine