Novi Slovenski biografski leksikon

Šolal se je v Domanjševcih na madžarskem govornem območju. Po 1751 je nadaljeval šolanje v latinski šoli Števana Küzmiča v Nemescsóju. Po 1758 se je šolal na luteranskem učilišču v Sopronu, katerega rektor je bil njegov rojak Adam Farkaš (1730–86), ki mu je bil naklonjen in mu je vsestransko pomagal. 1762 je bil v zaključnem razredu na znamenitem protestantskem liceju v Bratislavi, ki ga je vodil prosvetljeni rektor in slovaški znanstvenik Jožef Benczur. V šolskem letu 1763/64 je končal redno šolanje in zaradi dobrih učnih uspehov ter znanj v vrhu bratislavskih luteranskih krogov nastopil vzgojiteljsko službo v Jeszenakovem licejskem internatu. V času bivanja v Bratislavi je vzdrževal prijateljske stike s Küzmičem in bratislavskimi izobraženci, še posebej z vplivnim slovaškim duhovnikom Mihaelom Institorisom Mošovskim, ki mu je moralno ter materialno stal ob strani in si je z njim redno dopisoval. Bakoševo življenjsko vodilo služiti svojemu ljudstvu se je izoblikovalo prav pod vplivom prosvetljenske ter pietistične vzgoje v bratislavskem protestantskem meščansko aristokratskem okolju. Okrog 1768 je prevzel vodstvo osnovne šole v dobro organizirani luteranski skupnosti v Nemescsóju, kjer je tako kot njegov nekdanji vzgojitelj Küzmič uveljavil rabo slovenskega jezika pri bogoslužju za slovenske vernike na Ogrskem. Ob skrbi za slovenske luterane v Nemescsóju ni pozabljal na šomodsko slovensko kolonijo, na Šurd in šurdskega duhovnika Küzmiča, ki mu je pomagal pri natisu prevoda Nouvega zakona (1771). Po Küzmičevi smrti je 1779 prevzel duhovniško službo v šurdski luteranski skupnosti in nadaljeval poslanstvo svojega učitelja v skrbi za materni jezik v narodnostno mešanih naseljih v okolici Šurda. Kot duhovnik si je prizadeval za dvig izobrazbe rojakov, pri tem pa se je zavedal praznine na področju verskovzgojnega tiska, ki je nastala po Küzmičevi smrti, zato je tudi sam začel pripravljati pesmarico z obrednimi pesmimi in cerkveni obrednik v slovenščini.

Po objavi tolerančnega patenta 1781 je začel razmišljati o vrnitvi luteranske skupnosti na domača tla, kjer bi znova vzpostavil bogoslužno in učno-vzgojno dejavnost v maternem jeziku. Tako je 1783 odšel v Križevce in imel tam kot prvi križevski evangeličanski duhovnik otvoritveno bogoslužje. Na podoben način je 1785 organiziral krajevni šolski pouk. Začel je voditi matični knjigi – rojstno in poročno – v slovenskem jeziku. V skladu s protestantskimi načeli je moral biti bogoslužni jezik vernikom povsem razumljiv, zato se je lotil pisanja cerkvenega obrednika in cerkvene pesmarice, ki jo je načrtoval že Küzmič. Za potrebe izobraževanja v maternem jeziku v ponovno ustanovljenih luteranskih šolah je 1786 v Bratislavi izdal abecednik Slovenski abecedar, kot delni ponatis Abecedarium szlowenszko iz 1725, ki so mu dodane molitve, štiri pesmi in latinsko-slovenski slovarček (hranita ga NUK in Slovenski šolski muzej). Z njim se je Bakoš uveljavil kot avtor enega prvih ohranjenih slovenskih učbenikov na prekmurskih tleh, poleg tega pa tudi kot prvi prekmurski organizator in vsebinski oblikovalec rednega in modernega šolskega pouka v križevski župnijski šoli. Po 1790 se je vrnil v Šurd, kjer je kljub padanju slovenskega protestantskega prebivalstva nadaljeval s poslanstvom po zgledu Küzmiča. Zaradi odstopanja od uveljavljenega cerkvenega reda je prišel v spor s cerkvenimi oblastmi in cerkveno sodišče mu je odvzelo seniorsko funkcijo. Kljub temu je ohranil avtoriteto v evangeličanski skupnosti, pri delu mu je pomagal rojak Mihael Ivanič. Z Bakoševo smrtjo je bilo zaključeno narodnoprebudniško delo vzhodnoslovenskih protestantov.

Bakošev slovenski rokopisni obrednik z latinskim naslovom AGENDA sermone vandalico conscripta Precibus etiam matutino-vespertinis aucta adiuvante Benedictione Benedicentis. A. R. S. MDCCLXXXV. VII Idibg Iunii je bil odkrit šele 1976 v zapuščini gornjeslaveškega učitelja in evangeličanskega kantorja Julija Pojbiča. Slovenski obrednik je dragocen jezikovni spomenik, bil je močno kulturno in politično gibalo za uveljavitev slovenskega bogoslužja v Prekmurju v obdobju po uveljavitvi tolerančnega patenta. Zgleduje se po dveh predlogah, in sicer po vsej verjetnosti po Agendi Vandalici (1587) in t. i. šamarjanski agendi v madžarskem jeziku (1650). Rokopis je v lasti družine Pojbič.

Pesmarica je izšla konec 1789 pod naslovom Nouvi graduval. Knjiga slovenskih himen, kot jo označuje v pismu Mošovskemu, vsebuje petinpetdeset cerkvenih pesmi in psalme. Besedje je zajemal deloma iz Küzmičeve rokopisne predloge, predvsem pa iz žive ljudske govorice rodnega kraja, pri čemer se je trudil posodobiti starejše knjižne oblike. V predgovoru je orisal dvojni namen svoje publikacije: bogoslužje oplemenititi z izbranim petjem in luteranskim rojakom podariti tiskan izbor cerkvenih pesmi – po zgledu Nemcev in Madžarov – v bolj dognani obliki v maternem jeziku. S tem je posredno nakazal vero v enakovredno izraznost in uporabnost slovenskega jezika z jeziki tujih oblastnikov, predgovor pa izraža tudi jasno občutenost njegovega slovenskega porekla, vnovično uveljavitev slovenske besede in zavestno pojmovanje pripadnosti k slovenskemu narodu. Bakoševo pesmarico je jezikovno in vsebinsko predelal Mihael Barla (1823). Po en izvod hranita Narodni muzej v Budimpešti in Pokrajinska in študijska knjižnica v Murski Soboti.

Dela

  • Obrednik, napisan v slovenskem jeziku ter pomnožen z jutranjimi in večernimi molitvami, ob blagoslovu blagoslavljajočega, Križevci, 1785 (rokopis).
  • Szlovenszki abecedár za drouvno deczo vö stámpani, V Posoni, pri Simoni Petri Weberi 1786, 21793 (rokopis).
  • Nouvi Gráduvál, vu sterom sze vö zebráne, pobougsane, i zdaj vete nouvi réd posztávlene dühovne peszmi nahájajo szamomi Bougi na díko vö dáni, Stampani v Soproni, po Siesz Jou'zefi, 1789.

Viri in literatura

  • SBL.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Anton Trstenjak: Slovenci v šomodski županiji na Ogrskem, Ljubljana, 1905.
  • János Melich: Ujabb adalékok a hazai vend (szlovén) nyelvü irodalom bibliografiájához, Budapest, 1908.
  • Franc Šebjanič: Pisma Mihaela Bakoša Mihaelu Institorisu - Mošovskemu (1–3), Jezik in slovstvo, 15, 1969, št. 1, 24–27; št. 2, 54–58; št. 3, 85–89.
  • Vilko Novak: Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana, 1976.
  • Franc Šebjanič: »Agenda vandalica« in Bakošev rokopisni obrednik, Časopis za zgodovino in narodopisje, 48, 1977, št. 1/2, 157–163.
  • Ivan Andoljšek: Naš začetni bralni pouk in učbeniki zanj, Ljubljana, 21978.
  • Ivan Škafar: Slovenski abecedar Mihaela Bakoša iz leta 1786 in njegov ponatis 1793, Časopis za zgodovino in narodopisje, 49, 1978, št. 2, 222–237.
  • Franc Šebjanič: Slovenski obrednik Mihaela Bakoša, Murska Sobota, 1979.
  • Franc Kuzmič: Jubilej prve prekmurske protestantske pesmarice : ob dvestoletnici izida protestantske pesmarice Mihaela Bakoša Nouvi Graduval, Znamenje, 19, 1989, 299–301.
  • Franc Kuzmič: Mihael Bakoš – prekmurski protestant, Vestnik (Murska Sobota), 4. 6. 1992.
  • Franci Just: Panonski portreti : iz slovstvene preteklosti med Muro in Dravo : Mihael Bakoš (6–11), Vestnik, 17. 7.–14. 8. 1997.
  • Aleksander Balažic: Spominjajte se svojih voditeljev, ki so vam oznanjali božjo besedo : ob 200-letnici smrti Mihaela Bakoša, Evangeličanski koledar, 51, 2003, 213–216.
Krajnc-Vrečko, Fanika: Bakoš, Mihal (okoli 1742–1803). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi133339/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. september 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Slovenski biografski leksikon

Bakoš Mihal, cerkveni pesnik, r. v Šalovcih na Prekmurskem neznano kdaj, u. 1803 v Šurdu. Bil je protestantski župnik in Štef. Küzmiča naslednik v Šurdu od 1780 do 1784; nekaj časa je pastoroval v novoustanovljeni protestantski župniji v Križevcih (Tótkerestúr), se povrnil zopet v Šurd (1785?), kjer je ostal do smrti. Z lastnimi prevodi je izpopolnil po Štef. Küzmiču začeto cerkveno pesmarico ter jo izdal 1789 v Šopronu kot »Nouvi Gráduvál«. V predgovoru zatrjuje, da se je pred njim na tem polju poskušal edino Mih. Sever iz Vaneče, ki je svojemu »Redu zveličanstva« (v Halli 1747) dodal še 18 pesmi in 3 psalme. Mih. Barla, ki je B. pesmarico jezikovno in vsebinsko predelal (1823), sodi o njej: »V tom prvom Gráduváli se je dosta zmenjkanja nahajalo, i ništere nespodobne reči; niti ta slovenščina je nej bila práva, nego vu vnôgom táli na tühi jezik zaobrnjena.« En izvod hrani narodni muzej v Budimpešti. — Prim.: J. Melich, Ujabb adalékok a hazai vend (szlovén) nyelvü irodalom bibliografiájához, Budapest 1908, str. 3–4; A. Trstenjak, Slovenci v šomodski županiji na Ogrskem, Lj. 1905, 85. Šr.

Šlebinger, Janko: Bakoš, Mihal (okoli 1742–1803). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi133339/#slovenski-biografski-leksikon (20. september 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine