Apih, Josip (1853–1911)
Vir: Dom in svet, 24, 1911, št. 4, 162

Novi Slovenski biografski leksikon

Ljudsko šolo je obiskoval v Begunjah, v Ljubljani četrti razred glavne šole (v šolskem letu 1863/64) in 1864–72 gimnazijo. Jeseni 1872 se je vpisal na filozofsko fakulteto dunajske univerze in obenem v vojski služil kot enoletni prostovoljec. Na fakulteti je poleg zgodovinskih predavanj poslušal tudi predavanja slavista Frana Miklošiča. V drugem letniku je dobil Knafljevo štipendijo, ki jo je prejemal tri leta. Izpit za poučevanje zgodovine in geografije na srednjih šolah je opravil 1876, izpit iz nemščine za poučevanje v nižjih razredih gimnazije pa 1879. Pri profesorju Gregorju Kreku v Gradcu je opravil tudi izpit iz slovenščine za poučevanje v nižjih razredih. 1877–92 je poučeval na deželni realki v Novem Jičínu na Moravskem, 1892 je prevzel profesorsko mesto na moškem učiteljišču v Celovcu, kjer je ostal do upokojitve 1907. V Celovcu je pomagal ustanoviti zasebno učiteljišče sester uršulink (višjo dekliško šolo) in jo nekaj časa tudi vodil; s tega položaja ga je odstavila nemška narodna politika. Bil je ravnatelj Mohorjeve tiskarne in blagajnik Mohorjeve družbe.

Poleg pedagoškega dela se je ukvarjal tudi s pisanjem zgodovinskih razprav in knjig ter publikacij, ki so obravnavale zgodovino slovenskega šolstva. Pisal je tako, da so bila njegova dela razumljiva tudi nestrokovnjaku. Objavljal je v Ljubljanskem zvonu, Carinthii, Letopisu Matice slovenske, Izvestjih muzejskega društva za Kranjsko, nameraval je objaviti prispevek tudi v Časopisu za zgodovino in narodopisje, vendar ga je smrt prehitela.

V zgodovinopisju je posegel na različna področja in v različna obdobja. Ta del svoje kariere je začel s člankom Velehrad (Ljubljanski zvon, 1885), v katerem je poljudno opisal kraje, kjer naj bi potoval sv. Metod. Istega leta je v Letopisu Matice slovenske objavil življenjepis, vlogo in pomen Žige Herbersteina; poudaril je slovanstvo in Herbersteinov opis Rusije. Naslednje leto je prav tako v Letopisu Matice slovenske opisal problematiko Judov na Kranjskem. V članku Plemstvo in narodni razvoj (Ljubljanski zvon, 1887) je spregovoril o pomenu plemstva za življenje in razvoj posameznih narodov. Njegovo najpomembnejše delo Slovenci in 1848. leto je izšlo 1888. V njem je dokazoval, da so se Slovenci začeli obnašati kot narod šele v tem letu. Nekatera pomembnejša dognanja iz te knjige je objavil v nemščini v Österreichisches Jahrbuch na Dunaju (1890–96). V članku K zgodovini 1848 l. (Ljubljanski zvon, 1889) pa je pisal o jugoslovanskem protokolu vseslovanskega shoda v Pragi. V knjigi Naš cesar (1898) je v poljudni obliki predstavil svetle in temne dneve tedanjega vladarja, hkrati pa je opisal tudi 50-letni gospodarski in kulturni razvoj Slovencev. Gospodarske in politične razmere po koncu Ilirskih provinc je predstavil v razpravi Deželni stanovi kranjski od 1818–1847: prinos h kranjski zgodovini (Letopis Matice slovenske, 1890). Gospodarske razmere na neagrarnem področju 18. stoletja je opisal v članku K obrtni politiki 18. veka (Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 1894), v katerem opisuje prizadevanja za svobodnejšo obrtno politiko. Težavno gospodarjenje Novega mesta v 18. stoletju, zaplete med frančiškani in njihovo gimnazijo ter novomeškimi oblastmi je predstavil v razpravi K zgodovini novomeški v 18. stoletju (Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 1892). S področja šolstva je pomembna študija Ustanovitev narodne šole na Slovenskem (1894 in 1895), v katerem opisuje šolske razmere obdobja 1740–1805; koroško šolstvo pa je opisal v članku Die theresianisch-josephinische Schulreform in Kärnten (Carinthia, 1903 in 1904). Za Slovensko šolsko matico je pripravljal knjigo Zgodovinska učna snov za ljudske šole (1902–06). Njegovo delo je nadaljeval Matko Potočnik. Snov za svoje članke je Apih nabiral v arhivih na Dunaju, v Celovcu in Ljubljani, uporabljal je tudi sodobne tiskane vire in literaturo.

Dela

  • Slovenci in leto 1848, Ljubljana, 1888.
  • Naš cesar, Ljubljana, 1889.
  • Deželni stanovi kranjski od 1818–1847 : prinos h kranjski zgodovini, Letopis Matice slovenske, 1890, 131–179.
  • K obrtni politiki 18. veka, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 4, 1894, 58–73, 87–103.
  • Ustanovitev narodne šole na Slovenskem, Letopis Matice slovenske, 1894, 253–317 in 1895, 146–233.

Viri in literatura

  • SBL.
  • Enciklopedija Slovenije.
  • Milan Pajk: Prof. Josip Apih, Carniola, 2, 1911, 119–122.
  • Franc Kotnik: † Profesor Josip Apih, Dom in svet, 24, 1911, 124.
Holz, Eva: Apih, Josip (1853–1911). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi130065/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. november 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Slovenski biografski leksikon

Apih Josip, zgodovinar, r. 16. marca 1853 v Žapužah med Radovljico in Begunjami na Gorenjskem, u. 19. jan. 1911 v Celovcu. Ljudsko šolo je obiskoval v Begunjah, v Ljubljani 1863—64. 4. razr. glavne šole, in 1864—72 gimnazijo, katero je z odliko končal. V jeseni rečenega leta se je vpisal v filozofsko fakulteto na dunajskem vseučilišču; obenem je služil kot enoletni prostovoljec na Dunaju. Naslednje leto je dobil Knaflovo ustanovo. Ker je skromno živel, mu je štipendija, katero je užival 3 leta, popolnoma zadostovala za njegove potrebe. Nov. 1876 je napravil izpit iz zgodovine in geografije za vso gimnazijo. Čeprav je bil prvo leto vojak, je vendar v štirih letih izvršil svoje izpite. Pozneje je še naredil izpit iz nemščine in slovenščine za nižjo gimnazijo. 1877 je dobil službo na realki v Novem Jičinu na Moravskem, 1892 pa na učiteljišču v Celovcu, kjer je ostal do 1907, ko je stopil v pokoj. Prvi njegov sestavek je »Velegrad« (LZ 1885), v katerem poljudno opisuje kraje, po katerih je morda sv. Metod deloval. Ta sestavek je bil natisnjen ob praznovanju tisočletnice Metodove smrti. Istega leta je priobčil v LMS življenjepis Žige Herbersteina. V LMS 1886 je izšel sestavek »Židovstvo«, v katerem vsestransko opisuje žide. V sestavku »Plemstvo in narodni razvoj« (LZ 1887) govori o važnosti plemstva v življenju narodov. »K zgodovini Popotnika« (LZ 1888) je kratek spis o nekem koncertu na Dunaju. S statistiko se bavita sestavka »Štatistika članov Matice Slovenske« (LZ 1889) in »Štatistična črtica dijaštva avstrijskih visokih šol« (LZ 1890). »K zgodovini 1848. leta« (LZ 1889) je kratek dostavek h knjigi M. Černega »Slovanský sjezd v Praze roku 1848« L. 1888. je izšla v založbi Matice Slovenske Apihova knjiga »Slovenci in 1848. leto«, v kateri pisatelj dokazuje, da so se Slovenci šele takrat začeli nar. gibati. Iz nje je A. posnel tvarino za svoje sestavke »Die Slovenen u. die Märzbewegung v. 1848«, »Die slovenische Bewegung im Frühjahr und Vorsommer 1848«, dalje »Die Slovenen und der konstituirende Reichstag 1848/49« ter »Die Slovenen und das österreichische Verfassungswerk von 1848/49«. Vse to je priobčil v Helfertovem Österr. Jahrbuchu, Wien, 1890, 92, 94 in 96. — Spis »Deželni stanovi kranjski od 1818—1847« (LMS 1890) nas seznanja z zgodovino Kranjskega v omenjeni dobi. Sestavljen je večinoma na podlagi nenatisnjenih virov. V spisu »K zgodovini novomeški v 18. veku« (IMK II) dopolnjuje pisatelj nekatere notice v Vrhovčevi Zgodovini Novega mesta. 1894 je priobčil (IMK IV) spis »K obrtni politiki 18. veka«, v katerem nam riše obrtne zadeve rečenega časa po raznih krajih Kranjskega. V LMS 1894 in 1895 je A. priobčil daljši sestavek »Ustanovitev nar. šole na Slovenskem«, v katerem govori o novoustanovljenih šolah in o razmerah ljudskih šol po slovenskih pokrajinah od 1740–1805. O koroškem šolstvu v oni dobi je spisal sestavek »Die theresianisch - josefinische Schulreform in Kärnten«, ki je izšel v celovški Carinthiji 1903 in 1904. Ko je cesar Franc Jožef praznoval petdesetletnico svojega vladanja, je Mohorjeva družba v Celovcu izdala knjigo »Naš cesar«, katero je spisal A. Za Slovensko Šolsko Matico je A. od 1902–1905 sestavljal knjigo »Zgodovinska učna snov za ljudske šole«. Za Družbo sv. Mohorja je skupno s prof. Podbojem priredil Jurčičevega Desetega brata (1911). Pisal je tako, da ga tudi nestrokovnjak lahko bere in razume. Ker je vsako trditev dobro premislil, se smemo zanesti na to, kar je priobčil. A. pa si je tudi kot učitelj na učiteljišču v Celovcu pridobil mnogo zaslug za slov. nar. vzgojo pri svojih učencih, kot odbornik Mohorjeve družbe pa za vse Slovence. — Prim.: Glaser IV (1898), 167; Potočnik, »Slovanski spomini in jubileji« I, 124–133; Fr. Kotnik v DS 1911, 124 s sliko; isti v KMD 1912, s sliko; Pajk v Carnioli 1911; LZ 1911,110. † Fr. Kos.

Kos, Franc: Apih, Josip (1853–1911). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi130065/#slovenski-biografski-leksikon (16. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine