Novi Slovenski biografski leksikon

Osnovno šolo je obiskoval pri frančiškanih v Kamniku. Šolanje je nadaljeval na ljubljanski gimnaziji (Alojzijevišče), ki pa je ni končal (šest razredov, 1856–63). V petem razredu (1860–61) sta s sošolcem ustanovila nemški dijaški list Die Schwalbe, s čimer sta sprožila izdajanje podobnega slovenskega glasila Torbica, in začel literarno ustvarjati – sprva v nemškem jeziku. Prvo objavljeno besedilo je bil potopis Ein Besuch der Grotte bei St. Kanzian in Istrien, ki ga je objavil 1863 v Blätter aus Krain (št. 43). Njegov nemški opus obsega tri potopise in ljudske povesti, ki jih je objavljal v nemških časopisih Blätter aus Krein (1863–65), Laibacher Zeitung (1866–68), Illustrierter Familien-Journal, Die Gartenlaube. Od različic svojega priimka (Alešovz, Alešovc) se je za stalno oprijel najbolj slovensko zvenečega: Alešovec. Gimnazijo je zapustil pred zaključkom šestega razreda. V naslednjih letih se je preživljal z različnimi zaposlitvami, povezanimi s prosveto: dva meseca je poučeval na ljubljanskem učiteljišču, bil je domači učitelj pri Miroslavu Vilharju na Kalcu. Na njegovo pobudo se je 1866 odločil za literarni izraz v slovenskem jeziku (prvi njegov slovenski dopis je izšel v celovškem Slovencu). Sam pa je Vilharja pritegnil k pisanju novel za Laibacher Zeitung. 1866–67 je nekaj mesecev urejal knjižnico grofa Lanthierija v Vipavi. Že 1867 je v Ljubljani izdal svojo prvo knjižico v slovenskem jeziku Kustoca in Vis. Čeprav je bil zaposlen tudi kot korektor v Kleinmayrjevi tiskarni, je odtlej živel kot svobodni književnik. Istega leta se je preselil v Ljubljano, kjer je živel do smrti 1901.

Pestra je bila zlasti njegova časnikarska dejavnost. Sedemnajst let (s presledki med 1869 in 1885) je izdajal političnosatirični list Brencelj, ki je – v soglasju z Janezom Bleiweisom, toda odkrito naperjen zoper politiko Karla Dežmana – napadal »nemškutarje« in »liberaluhe«. Proti listu je nastopil Josip Jurčič (v tistem času tudi urednik liberalnega časnika Slovenski narod), ki je Alešovcu očital »zlagane argumente« ter »grobost, robatost, osornost«, kakršna je »v rabi bila prej v Ameriki, v deželi takozvane revolver-žurnalistike«. List je bil večkrat zaplenjen, Alešovec je 1873 zaradi njega odsedel tri mesece zapora na Žabjeku. Velja za prepričljivo ogledalo slovenske politične stvarnosti tistega časa in za bibliofilsko redkost. Alešovec je sodeloval tudi z drugimi časopisi na Kranjskem. V Laibacher Zeitung je že 1866 objavil povest Das steinerne Kreuz o francoski vladi na Kranjskem (št. 63, 64, 86, 70), roman Ein Held der Sternallee s tematiko iz vsakdanjega ljubljanskega življenja (št. 106–136), humoreski Der verwunschene Prinz (št. 207, 210, 211) in Karster Kauserien (št. 137, 145, 162, 247). Heksametre v nemščini Ein Pionir des Deutschthums in Krain je objavil v Triglavu (št. 46), ki ga je nekaj časa sourejal s Petrom Grasselijem (št. 16, 1869; št. 18, 1870). Na prošnjo Janeza Bleiweisa je 1869 – potem ko sta Grasselija zaradi tednika doletela tožba in zapor – prevzel odgovorno uredništvo Triglava (napisal zgodbo Ričet iz Žabjeka, skuhan v dveh mesecih in zabeljen s pasjo mastjo); 1870 je postal njegov lastnik in izdajatelj. Ker je sodeloval tudi pri časniku Novice, je morda prav v tamkajšnjem okolju mladih slovenskih literatov in intelektualcev (Lovro Pintar, Josip Marešič, Blaž Potočnik) naletel na zaželen, ugoden odziv na svoje literarno prizadevanje.

V kulturnozgodovinskem pogledu pomembno mladostno avtobiografijo Kako sem se jaz likal: povest slovenskega trpina v poduk in zabavo je objavil v Slovencu. Samostojno je izšla 1884, naslovni list z letnico 1886. V tem ironičnem prikazu let svojega šolanja je orisal slovensko-nemško kulturno-jezikovno okolje na Slovenskem (očiten vpliv nemškega prosvetnega sistema v tem prostoru). Kot zaključek lastne prevzgoje, začinjene s številnimi hudomušnimi študentovskimi prigodami, v katerih je pokazal pristen čut za neprisiljen humor, je razumel srečanje z Janezom Bleiweisom in dr. Henrikom Costo (tedanjim slovenskim političnim prvakom, ki ga je tudi gmotno podpiral in mu omogočil celo šolanje na gimnaziji v Trstu). S tem je zaokrožil verodostojni opis političnega vrenja na Slovenskem, s katerim je narodno prebujanje okoli 1860 doseglo vrhunec.

V satirični freski Ljubljanske slike (prvič izšla v Triglavu 1869 pod naslovom Laibacher Typen, nato razširjena v slovenskem jeziku 1879, priredbo doživela 1911) se realistična opažanja prepletajo s pronicljivimi ocenami nravi ljubljanske gospode, zaradi česar si je prislužil nejevoljne kritike, pa tudi odobravanja. Različne vloge in poklice (liki uradnika, predmeščana, jezičnega dohtarja, profesorja, natakarja, krščenca, matere študentov) je opremil z latinskimi imeni (Homo sacrosantus, Homo processarius, Dominus praepotens, Spiritus serviens), še posebej je bil neprizanesljiv do ženskih nazivov, položajev in sploh pojavljanja v javnem življenju (uradnica: Femina semimasculina, političarka: Femina praecepta, klepetulja ali ženski volk: Femina rapax). Bičal je predvsem svetohlinstvo, uspelo pa mu je oblikovati nekakšen tip ljubljanskega meščana, ki ga odlikuje dobro srce.

Zanimalo ga je tudi gledališko ustvarjanje. Za ljubljansko dramsko društvo je napisal okoli deset iger, med njimi Podlago zakonske sreče, krstno uprizorjeno 1873, ter libreto za komično opero Čarovnica (glasba Antona Šteklja). Prirejal je ljudske igre: eno je napisal pod naslovom Nemški ne znajo, burka v enem dejanju (Slovenska Talija, 1879), dve je prevedel pod naslovom Visoki C, vesela igra v enem dejanju (Slovenska Talija, 1872) in Eno uro doktor, burka v enem dejanju (Slovenska Talija, 1881). Vse tri so igrali na čitalniškem odru. V Bistri je sodeloval tudi kot igralec. 1863−64 je napisal dve ljudski igri v nemščini. Skupaj z igralcem Gabriellijem je napisal Sicherl vulgo Dimesch, der Schrecken von Krain (Dimež, strah kranjske dežele), v kateri je nastopal v vlogi naslovnega tolovaja (občinstvo ga je nagradilo s tremi venci iz pušpana). Že na gradu Kalec je napisal igro Die Franzosen in Stein (Francozi v Kamniku), 1867−68 pa še igro Modern. Vse tri igre so bile uprizorjene v nemškem gledališču v Ljubljani, ko mu je bilo petindvajset let.

Pisal je ljudske in meščanske povesti s pridihom hudomušnosti ter humoristične, kriminalne in politično tendenčne povesti. Velja za pisca ene prvih priznanih slovenskih kriminalnih povesti Iz sodnijskega življenja, »mikavne povesti iz življenja hudodelnikov, po spominu starega pravnika« (1873, ponatis iz Novic). 1868 je izdal povest Vrtomirov prstan ali zmaj v Bistriški dolini. 15. januarja 1869 je začel izdajati prvi slovenski humoristični list Brencelj (bil je pisec in urednik), ki je izhajal dvakrat mesečno, s presledki do leta 1885 (dodan mu je bil še Brencelj v koledarjevi obleki).

Zajemal je tudi iz zgodovinske snovi, ki ga je spodbudila k polliterarnemu in neliterarnemu ustvarjanju. Med deli z aktualno polpreteklo in preteklo tematiko, ki so bila za časa njegovega življenja znana, vendar kmalu pozabljena, je npr. Cesar Maks v Mehiki (1868). 1878 je izšla njegova razprava Vojska na Turškem od leta 1875 do konca leta 1878. 1879 je objavil nemško novelo Laibacher Mysterien o ljubljanski »mistiki« v nemščini (Ljubljanski zvon, št. 162–203), istega leta je bil ponatisnjen njegov spis iz Slovenca Petelinov Janez, povestica iz ne še preteklih časov (1880), tri leta pozneje pa še Jama nad Dobrušo ali dobri in hudobni grajšak: pravljica (1883). V programskem spisu Ne v Ameriko!, »povest Slovencem v poduk« (v Ljubljani, 1883, na platnicah 1884), je svaril rojake pred nepremišljenim izseljevanjem. V poznem življenjskem obdobju se je poročil z neko ljubljansko šiviljo, dve hčerki pa je želel krstiti za Domovino in Slovenijo. Družina naj bi ga na stara leta, ko je začel zaradi neurejenega življenja in napredujoče slepote propadati, zapustila. Prijateljeval je z Lovrom Pintarjem, Blažem Potočnikom in Miroslavom Vilharjem.

V zadnjem obdobju življenja je prepešačil takratne slovenske dežele. Potem ko je zaključil službo urednika (1886 je povsem izgubil vid), je kratek čas prebival v hiralnici, kjer pa ni zdržal. Dnevni red ga je namreč omejeval pri dejavnem udeleževanju v »narodnem življenju« (ki se je začenjalo šele po osmi uri zvečer). 1888 se je ponovno odločil za poslednje pešačenje po slovenskih deželah: poleti se je s palico v roki odpravil obiskovat župnike – nekdanje naročnike Brenclja. 1900 ga je naslikal Ivan Grohar, po smrti pa Ivan Vavpotič. Umrl je v hudi revščini v deželni bolnišnici. Pokopan je na pokopališču pri Sv. Krištofu v Ljubljani. Njegova smrt je bila odmevna.

Dela

  • Ein Held der Sternallee, Laibacher Zeitung, 85, 1866, št. 106–136 (roman).
  • Kustoca in Vis, Ljubljana, 1867 (potopis).
  • Cesar Maks in Mehika, Ljubljana, 1868 (povest).
  • Laibacher Mysterien, Laibacher Zeitung, 87, 1868, št. 162–203 (roman).
  • Vrtomirov prstan ali zmaj v Bistriški dolini, Ljubljana, 1869 (povest, več ponatisov).
  • Brencelj v koledarjevi obleki, Ljubljana, 1870 (satira).
  • Moritz Anton Grandjean: Visoki C, Ljubljana, 1872 (prevod).
  • Ričet iz Žabjeka, kuhan v dveh mesedih in zabeljen s pasjo mastjo, Ljubljana, 1873 (izšla tudi skrajšana nemška različica tega besedila z naslovom Ritter Riesters Hund).
  • Iz sodnijskega življenja, Novice, 32, 1874, št. 30–50; 33, 1875, št. 1–51; 34, 1876, št. 1–52 (povest).
  • Vojska na Turškem od leta 1875 do konca leta 1878, Ljubljana, 1878 (ponatis 1903).
  • Ljubljanske slike, Ljubljana, 1879.
  • Nemški ne znajo, Ljubljana, 1879 (komedija, ponatis Gorica, 1904).
  • Petelinov Janez, Ljubljana, 1880 (povest).
  • Adolf Reich: Eno uro doktor, Ljubljana, 1881 (prevod).
  • Jama nad Dobrušo ali dobri in hudobni grajšak, Ljubljana, 1883 (povest, ponatis 1905).
  • Ne v Ameriko!, Ljubljana, 1883. (povest).
  • Kako sem se jaz likal, Ljubljana, 1884 (avtobiografija, več ponatisov).
  • Odhajajočim dijakom, Ljubljana, 1898 (pesnitev).
  • Shodu županov pozdrav!, Ljubljana, 1898 (pesem).
  • Prevzvišeni Knez in Škof Ljubljanski, Slovanski svet, 11, 1898, št. 14 (priloga, pesem).
  • Umorjeni Cesarici spomin!, Ljubljana, 1898 (pesem).
  • Jakoba Alešovca Izbrani spisi, 1–6, Ljubljana, 1910–1912.
  • Ljubljanski misteriji, Celovec, 1991 (prevedeno v slovenščino, prevedla Lučka Jenčič).
  • Ljubljanske slike, Ljubljana, 2003.

Viri in literatura

  • SBL.
  • Enciklopedija Slovenije.
  • Leksikon pisaca Jugoslavije, Novi Sad, 1972.
  • Anton Trstenjak: Slovensko gledališče, Ljubljana, 1892.
  • Anton Trstenjak: Jakob Alešovec, Dom in svet, 14, 1901, 705.
  • Jakob Alešovec, Ljubljanski zvon, 21, 1901, 795.
  • † Jakob Alešovec, Slovenka, 5, 1901, št. 10, 282.
  • Umrl je včeraj popoldne …, Slovenski narod, 34, 1901, št. 240.
  • Narodova infamija ob smrti Jakob Alešovec, Slovenec, 29, 1901, št. 241.
  • Pogreb Jakoba Alešovca, Slovenec, 29, 1901, št. 242.
  • Alešovčev pogreb, Slovenski narod, 21. 10. 1901.
  • Jožef Volc: Dodatek, Jakoba Alešovca Izbrani spisi, 3, Ljubljana, 1910.
  • П. Подравски: Найновата славинска литература и нейните представители, Славянски календар за 1913 година, София, 1912, 50.
  • Jakob Alešovec – 25 let v grobu, Jutro, 1926, št. 240, 3.
  • Spomnimo se brenclja!, Jutro, 17. 10. 1926.
  • Brencelj in njegov ilustrator, Slovenec, 58, 1930, 34–35.
  • Fran Goestl: Mož – trpin, Življenje in svet, 11, 1937, 190–191.
  • Josip Lavtižar: Naši zaslužni možje, Jesenice, 1942, 110–113.
  • Jakob Alešovec v Groharjevem portretu, Slovenec, 7. 11. 1942.
  • Viktor Steska: Portret Jakoba Alešovca, Slovenec, 12. 11. 1942.
  • Viktor Steska: Pisatelja Alešovca grob, Slovenec, 28. 11. 1942.
  • Ivan Strnad: Jakob Alešovec prvi slovenski humorist, Soča, 3, 1949, 3, 6, 112.
  • Dušan Moravec: Meščani v slovenski drami, Ljubljana, 1960, 57–58.
  • Anton Slodnjak: Zgodovina slovenskega slovstva, II, Celovec, 1968, 200, 224.
  • Črtomir Zorec: Prvi slovenski humorist Jakob Alešovec (1842–1901) : ob stoletnici njegovega »Brenclja«, Glas, 26. 4. 1969.
  • Matjaž Kmecl: Prve slovenske kriminalke, Matjaž Kmecl: Od pridige do kriminalke, Ljubljana, 1975, 6.
  • Igor Grdina: Avtobiografija pri Slovencih v drugi polovici 19. stoletja, Ljubljana, 1982, 341–363.
  • Andrijan Lah: Pripovednik in humorist Jakob Alešovec, Kopitarjevi študijski dnevi, I, Ljubljana, 1991, 41–46.
  • Tea Černe: Brezčasne Brencljeve bodice, Nedelo, 15. 2. 2004.
  • Jakob Alešovec, Demokracija, 10, 2005, št. 29.
Zajc, Neža: Alešovec, Jakob (1842–1901). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi127266/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. januar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Slovenski biografski leksikon

Alešovec Jakob, časnikar in ljudski pisatelj, r. kot sin gostača-rokodelca na Skaručini 24. jul. 1842, u. 17. okt. 1901 v hiralnici v Ljubljani. Ljudsko šolo je obiskoval v Kamniku pri frančiškanih, gimnazijo v Ljubljani (1856–63), izstopil pred dovršenim šestim gimn. razr., bil nad dva meseca na ljubljanskem učiteljišču, šel 1864 k M. Vilharju na Kalec za domačega učitelja, 1866 h grofu Lanthieriju v Vipavo urejat knjižnico, 1867 za stalno v Ljubljano. Kot dijak v Alojzijevišču je dobil kratkovidnost, 1885 so mu oči popolnoma opešale. Ta nezgoda in neredno življenje sta povzročila, da je bil zadnjih 15 let zanemarjen in zapuščen. — Pod vplivom nemške šole je kot petošolec 1860/61 v zvezi z nekim sošolcem ustanovil nemški dijaški list »Die Schwalbe« (kar je izpodbudilo četrtošolce, da so začeli izdajati slov. list »Torbica«) ter začel pisateljevati v nemščini. Prvi svoj nemški spis »Ein Besuch der Grotte bei St. Kanzian in Istrien« je priobčil 1863 pod imenom Jakob Aleschouz v »Blätter aus Krain« (št. 43). S potopisi je nadaljeval v istem listu 1864 in 1865 pod imenom Alešovz in Alešovc; odslej je uporabljal zadnjo obliko svojega imena, ki jo je pozneje zamenjal s stalno »Alešovec«. V LZg je priobčil 1866 povest izza francoske dobe na Kranjskem »Das steinerne Kreuz« (št. 63, 64, 68, 70), roman iz tedanjega ljubljanskega življenja »Ein Held der Sternallee« (št. 106 do 136), humoresko »Der verwunschene Prinz« (št. 207, 210, 211) in »Karster Kauserien« (št. 122, 130, 222, 245, 297; 1867, št. 62); 1867 je spisal v istem listu »Wippacher Kauserien« (št. 137, 145, 162, 247) in 1868 lokalno novelo »Laibacher Mysterien« (št. 162 do 203). V tem času je bil sotrudnik tudi drugih nemških listov ter spisal 1863/64 ljudski igri »Sicherl, vulgo Dimež, der Schrecken von Krain« in »Die Franzosen in Stein«, 1867/68 pa igro »Modern«, kj so se igrale v takratnem nemškem gledališču v Ljubljani; pri prvi je nastopil kot igravec tudi pisatelj. — Nov, slovenski svet so mu kot četrtošolcu odprli Lovro Pintar, Jos. Marešič in Blaž Potočnik, zlasti pa M. Vilhar, ki ga je izpodbujal, naj piše tudi slovenski. Prvi njegov slovenski dopis je izšel v celovškem »Slovencu« 1866, 1867 je objavil v Ljubljani svojo prvo slovensko knjižico: Kustoca in Vis. Izdal je še sledeče spise: Cesar Maks in Mehika, v Lj. 1868; Vrtomirov prstan ali zmaj v Bistriški dolini, povest. V Lj. 1869; Brencelj v koledarjevi obleki. V Lj. 1870 (s podobami); Ričet iz žabjeka, kuhan v dveh mesecih in zabeljen s pasjo mastjo. V Lj. 1873 (s podobami v verzih in nevezanih besedah, tudi nemški v verzih z naslovom »Ritter Riesters Hund«); Iz sodnijskega življenja, mikavne povesti iz življenja hudodelnikov, po spominu starega pravnika. Ponatis iz »Novic«. V Lj. 1875; Vojska na Turškem od leta 1875. do konca leta 1878. V Lj. 1878; Ljubljanske slike, podoba ljubljanskega sveta pod drobnogledom. Popravljen ponatis iz »Slovenca«. V Lj. 1879; Petelinov Janez, povestica iz ne še preteklih časov. Ponatis iz »Slovenca«. V Lj. 1880; Jama nad Dobrušo ali dobri in hudobni grajšak, pravljica. V Lj. 1883; Ne v Ameriko! Povest Slovencem v poduk. V Lj. 1883 (naslovni list, na platnicah pa 1884); Kako sem se jaz likal, povest slovenskega trpina v poduk in zabavo. V Lj. 1884 (naslovni list, na platnicah pa 1886). — Bil je ljudski pisatelj v dobrem pomenu besede: brez umetniškega stremljenja je pisal preprosto, za svojo dobo pravilno ter z veliko hudomušnostjo in šegavostjo. Dva njegova spisa imata še danes zgodovinsko vrednost: Ljubljanske slike in Kako sem se jaz likal. Prvi spis je izšel najprej 1869 v »Triglavu« pod naslovom »Laibacher Typen«, nato ga je slovenski razširil in zbudil ž njim zaradi ostrega humorja in duhovite satire nejevoljo in priznanje. Drugi spis je izhajal najprej 1879 v ljublj. »Slovencu« in kazal resno-smešno sliko kulturnih razmer na Slovenskem v dobi, ko se je A. šolal, zlasti moč in vpliv nemščine. Spisal je, oz. predelal tudi tri ljudske igre, ki so se svoj čas uspešno igrale na ljubljanskem čitalniškem odru: Visoki C, vesela igra v enem dejanju, prevod, Slovenska Talija, 1872; Nemški ne znajo, burka v enem dejanju, izvirno, Slov. Talija, 1879; Eno uro doktor, burka v enem dejanju, prevod, Slov. Talija, 1881. V »Triglavu« je priobčil 1868 heksametre »Ein Pionir des Deutschthums in Krain« (št. 46) in prevzel po Bleiweisovi prošnji 1869 tudi odgovorno uredništvo omenjenega lista, ki mu je postal 1870 tudi lastnik in izdajatelj, a ga, ko je že duševno delal zanj skoro sam, zaradi neugodnega denarnega stanja ustavil 30. sept. 1870. Glavno njegovo časnikarsko podjetje pa je bil humoristično-satirični list »Brencelj v lažnjivi obleki«, ki je začel izhajati 1869 po dvakrat na mesec, začasno prenehal s 7. št. 1875, se zopet pojavil 1877, izhajal od 1880 po enkrat, od 1883 po dvakrat na mesec, 1884 z 9. št. prenehal in se v istem letu nadaljeval pod imenom »Novi Brencelj v zbadljivi in šaljivi obleki« do konca 1885. »Brencelj« je izhajal spočetka z Dežmanovo podobo z grabljami, ki beži pred brencljem-Alešovcem, pozneje je imel podobo Alešovca, kako pika kot brencelj; to ime se je naravnost prijelo izdajatelja. A. je bil rojen humorist in satirik, ki je zlasti prijemal nemškutarje, t. j. Dežmana in njegove politične somišljenike, ter nemški liberalizem, a tudi Slovencem ni prizanašal. V boju med »mladimi» in »starimi« je bil na strani Bleiweisa, ki mu je bil politični učitelj. Za Winklerjeve vlade je nastopal proti »elastikarjem«. Dasi robat, je imel »Brencelj« velik političen pomen, ker so bile tudi njegove slike drastične. Zgodovinsko vrednost za preučevanje tedanjih narodno-političnih razmer na Slovenskem imajo »Brencljevi« oddelki: Krišpin Krišpovič, Pavliha in Z Olimpa. List je bil večkrat konfisciran in A. je presedel radi njega 1873 dva meseca zapora na »Žabjeku«. Bil je tudi sotrudnik »Novic« in ljubljanskega »Slovenca«. — Prim.: Izbrani spisi 1–6 (Avtobiografija: 1–3; Volc: Dodatek, 3); Ilešič, Slovan 1910, 321, 416; Jurkovič J.: LZ 1912, 219; Lampe E.: DS 1911, 482; Robida A.: Slov. 1909, 298; Ž.: LZ 1901, 795. Lr.

Lončar, Dragotin: Alešovec, Jakob (1842–1901). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi127266/#slovenski-biografski-leksikon (16. januar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine