Ahacel, Matija (1779–1845)
Naslovnica knjige Peşme po Koroshkim ino Şhtajarskim snane, enokoljko popravlene ino na novo sloshene / vir: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-CMVLX8MC

Novi Slovenski biografski leksikon

Ljudsko šolo je obiskoval v Rožeku pri Št. Jakobu/Rosegg (ok. 1787–88), v Celovcu pa normalko (ok. 1791–94) ter gimnazijo in licej (1794–1801). Na celovškem liceju je 1801 nastopil službo suplenta (pripravnika), 1807 je prav tam postal profesor matematike. 1809–11 je obiskoval predavanja iz kmetijstva in 1820 prevzel stolico za kmetijstvo, od 1825 je poleg predavanj iz matematike in kmetijstva prevzel še predavanja iz naravoslovja. Bil je član koroške Kmetijske družbe od 1811, 1820–45 je bil njen tajnik. Sodeloval je pri ustanovitvi Družinske in delavske hranilnice 1835 v Celovcu. Bil je član Kmetijskih družb na Dunaju, v Gradcu, Ljubljani, Gorici in na Tirolskem. Brezplačno je poučeval mehaniko na obrtniški šoli v Celovcu. Bil je tudi član trgovinske komisije in dejaven v glasbenem društvu, kjer je podpiral šolanje mladih organistov.

Prizadeval si je za napredek kmetijstva, o tem je pisal članke v nemškem jeziku za glasili Kmetijske družbe Blätter für Landwirdschaft und Industrie (1831, 1833, 1837, 1839) in Mittheilungen über Gegenstände der Landwirtschaft und Industrie Kärntens (1844, 1845) ter Carinthio (1825, 1838, 1843), deloval pa je tudi praktično med koroškimi kmeti ter sam preizkušal različne novosti v kmetijstvu. 1812 je začel sistematično opazovati vreme in se v kmečkih opravilih ravnati po njem. Na vremenski postaji, ki jo je vzpostavil v Celovcu in je bila najstarejša vremenska postaja v notranjeavstrijskih deželah, je enaintrideset let trikrat dnevno meril vlažnost zraka, temperaturo, zračni tlak, smer in moč vetra, oblačnost, padavine in koncentracijo ozona v zraku. Ahacel je za meteorološko službo v Celovcu vzgojil naslednika (Johann Prettner).

Za slovenski jezik si je prizadeval kot mecen in izdajatelj. Na oblikovanje Ahaclove slovenske zavesti sta vplivala Jurij Japelj in Urban Jarnik. Po uvedbi slovenščine v celovškem bogoslovju 1822 je tedaj bogoslovcu Antonu Martinu Slomšku, ki je vodil v semenišču tečaj slovenščine, ter ostalim bogoslovcem nakupil slovenske knjige. Na Slomškovo pobudo je pod svojim imenom izdal prvo posvetno slovensko pesmarico z notami Pesmi po Koroškim ino Štajarskim znanih (Celovec 1833, 1838, 1852, 1855, 1997). Za prvo izdajo je napisal nemški in slovenski predgovor ter za drugo izdajo slovenski predgovor. Tako je širil slovenščino najprej v celovškem bogoslovju in med koroškimi Slovenci. Objavljene so bile pesmi Antona Martina Slomška, Mihe Andreaša, Urbana Jarnika, Leopolda Volkmerja, Andreja Ureka, Jakoba Straška, Jurija Vodovnika, Jožefa Lipolda, Valentina Orožna, Felicijana Globočnika, Jožefa Hašnika in Luke Sevška. Nekatere pesmi (En hribček bom kupil, Na svetu lepše rožce ni, kakor je vinska trta, Slovenec Slovenca vabi) so ponarodele. Tretjo izdajo pesniške zbirke so uporabljali tudi v šolah. Kritiki (Matija Čop, France Prešeren, Stanko Vraz, František Ladislav Čelakovský) so pesmarico odklonili zaradi njenih moralističnih namenov; z izdanimi pesmimi je Ahacel namreč želel mladino in bralce odvrniti od ljubezenske poezije in s tem tudi od Krajnske čbelice (uredil Miha Kastelic, sodelovali so France Prešeren, Matija Čop, Andrej Smole). Ahacel je načrtno zbiral slovarsko gradivo med koroškimi Slovenci in obenem načrtno nakupoval slovenske knjige. Zanimal se je za ruski in srbski jezik ter književnost. Pri njem se je sestajal celovški krog slovenskih preroditeljev. Velja za največjega koroškega mecena svoje dobe.

Dela

  • Aufmunterung zur Teilnahme an einer in Steiermark, Kärntner und Krain einzuführen beabsichtigen wechselseitigen brandschaden Versicherungsanstalt, Carinthia, 1825, 81–84.
  • Albin Freiherr von Herbert : nekrolog, Carinthia, 1838, 63–65.
  • Anzeige des Wiederanfangs der teoretisch-praktischen Belehrungen in den chemischen und mechanischen Kenntnissen durch den innerösterr. Gewerbeverein, Carinthia, 1843, 181–183.

Viri in literatura

  • SBL.
  • Enciklopedija Slovenije.
  • Slovenska književnost, Ljubljana, 1996.
  • Slovenski etnološki leksikon, Ljubljana, 2011.
  • Janez Bleiweis: Žalostno oznanilo, Novice, 31. 12. 1845, 211.
  • Ignaz Mayer: Mathias Achazel (1779–1845), Carinthia, 1845, 48.
  • Thaddäus von Lanner: Nekrolog nach Matthias Achazel, k. k. Professor am Lyceum zu Klagenfurt, Carinthia, 36, 1846, št. 7, 29–31.
  • Anton Martin Slomšek: Matija Ahacel, Slovencev imeniten rojak in pisatelj, Drobtinice, 2, 1847, 117.
  • Anton Martin Slomšek: Matija Ahacel, nekdanji ces. kralj. učenik sedme više šole v Celovci, Drobtinice, 1847, 117–131; 1862, 76–7 (posneto v: Slovenski gospodar, 1912, št. 23, 27).
  • Heinrich Hermann: Lebensbilder aus der Vergangenheit : prof. Matthias Achazel, Carinthia, 48, 1858, št. 47, 185.
  • Franc Kosar: Anton Martin Slomšek, knez in vladika Lavantinski …, Maribor, 1863, 21.
  • Janez Scheinigg: Matija Ahacelj, Kres, 1884, 464, 512, 561, 615.
  • Josip Marn: Matija Ahacel, Jezičnik, 23, 1885, 66.
  • Register der geschichtlichen Ausätze der Carinthia 1811–1910 (einschliesslich der »Kärtntnerischen Zeitschrift 1818–1835« und des »Archivs für vaterländische Geschichte und Topographie: 1840–1900), Klagenfurt, 1911, 1.
  • France Kidrič: Nekaj o Ahacelnovih »Pesmih«, Časopis za zgodovino in narodopisje, 19, 1924, 39–40.
  • Karel Treven: Die Wetterwarte Klagenfurt, Landesmuseum, Carinthia, 1940, 126–131.
  • Fran Petrè: Češka kritika Ahacljevih »Pesmi« iz 1833, Slavistična revija, 4, 1951, 130–133.
  • Anton Martin Slomšek: Matija Ahacel, Koledar Družbe sv. Mohorja v Celovcu, 1976, 63–72 (priredil p. Bertrand Kotnik).
  • Rok Stergar: »Matija Ahacel, nekdanji učenik sedme višje šole v Celovcu, Slovencev imeniten rojak in prijatel«, Slovenska kronika XIX. stoletja 1800–1860, Ljubljana, 2001, 282.
  • Peter Vodopivec: O kmetijskih družbah na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem v predmarčni dobi, Prispevki za novejšo zgodovino, 48, 2008, 7–20.
  • Avgust Žigon: Komentar k Prešernovim Poezijam, Celovec, 65.
Svoljšak, Petra: Ahacel, Matija (1779–1845). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi125994/#novi-slovenski-biografski-leksikon (13. november 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Slovenski biografski leksikon

Ahacel (Achazel) Matija, literat in mecen, r. 24. febr. 1779 v Gorenčah, župnija Št. Jakob ali Podgrad v Gor. Rožu (sin malopos. Kobentarja, po dom. Ahaclja, pod katerim priimkom so ga v šoli pomotoma vpisali), u. 23. sept. 1845 v Celovcu. Šolal se je v Rožeku (ok. 1787–88), pri Št. Jakobu (ok. 1788–91) in v Celovcu (ok. 1791–94 v normalki, 1794–1801 na gimn. in v liceju), kjer je postal 1801 suplent, 1807 prof. matematike, obiskoval 1809–11 predavanja iz kmetijstva, prevzel 1820 še stolico kmetijstva, 1825 naravoslovja, pristopil 1811 h Kmetijski družbi, bil od 1820 njen kancler, sodeloval pri ustanovitvi posojilnice, učil brezplačno na obrtniški šoli ter pospeševal organistovsko šolo. — Za utrditev njegove zavesti skupnosti s slovenskim koroškim ljudstvom ni bilo brezpomembno, da je rabil v Rožeku namesto samo nemškega Gutsmannov nemško-slovenski katekizem, iz katerega se je najprej naučil slovenskega katehetičnega teksta, potem pa nemških besed. Počitnice je preživljal navadno v rojstnem kraju, občeval tukaj z Andreašem ter izvedel pač tudi za Schusterja-Drabosnjaka. Na formulacijo njegove slovenske zavesti je vplival Japelj od časa svojega prihoda v Celovec vsaj indirektno, Jarnik pa, s katerim sta bila po študijah le leto dni narazen, gotovo tudi neposredno. Nekatere preporoditeljske črte so se v njem že rano izkristalizirale: kupovanje vsega, kar je izšlo v slov. jeziku, izpodbujevanje k nabiranju slovarskega gradiva med koroškimi Slovenci, zanimanje za jezik ter knjigo Srbov in Rusov. Vsled Slomškovega prihoda v Celovec ter uvedbe slov. pouka v bogoslovnici (1821) je dobila njegova preporoditeljska fiziognomija nove črte (širjenje slov. knjig med semeniščniki in ljudstvom; bramba slov. časti; zavest dolžnosti, omogočiti izdajo slov. knjige, ki bi naj prispevala k likanju rodnega jezika ter moralni povzdigi in estetski izobrazbi naroda; v njegovi hiši so se zbirali člani Slomškovega slov. društva). — Po svojem kulturnopolitičnem naziranju je bil A. vdan katolik in nasprotnik jožefinizma. Literarno se je udejstvoval v prvi dobi le na polju nar. gospodarstva. Urejeval je glasili Kmetijske družbe: »Blätter f. Landw. u. Industrie« 1831, 1833, 1837, 1839 in »Mittheilungen ü. Gegenst. der Landw. und Industrie« 1844, 1845 ter napisal za »Carinthio« (1825, 1838, 1843) in svoji glasili o kmetijstvu dolgo vrsto nemških člankov, iz katerih se zrcali interes za vse pojave omenjene stroke ter stremljenje po vsakršnem napredku domačega poljedelstva na osnovi izkušnje. — Dočim se ni povzpel do one nar. pozitivnosti, da bi bil obravnaval gospodarskostrokovna vprašanja v takem jeziku, da bi ga bil razumel slov. koroški kmet, ampak je deloval med slov. rojaki v označeni smeri le ustno, je vendar pod svojim imenom dvakrat izdal in založil zbirko posvetnih »Pesmi po Koroškim ino Štajarskim znanih« (V Celovcu 1833, 1838). Inicijativo je dal pač Slomšek, ki sam za tako izdajo pod lastnim imenom takrat še ni imel niti dovolj poguma niti pri tiskarju Leonu dovolj kredita (Slomšek, Spisi III, 233). Praktični pomen knjige je bil v njeni rabi pri pouku slovenščine v celovški bogoslovnici in pa v dejstvu, da je bila prva slov. posvetna pesmarica z melodijami; njeno podčrtano tendenčno ozadje je bila namera, da se z moralizujočimi pesmimi izrinejo kosmate pesmi, ki so se širile med narodom; njena tiha tendenca — demonstracija proti ljubavni poeziji Kastelčeve »Čbelice«. A. si je idejo tem rajši osvojil, ker je tendenca popolnoma odgovarjala njegovemu duševnemu ustroju in ker je delil slovenščino nekako po škofijah ter želel, da se pesmim za ljubljansko in za sekovsko škofijo pridružijo še pesmi v narečju Slovencev v krški in lavant. škofiji, ki sta imeli v Celovcu svoje skupno semenišče. Sam je pri tem poskrbel za Andreaševe tekste in melodije, pomagal izbirati gradivo ter napisal za 1. izdajo nemški in za obe slov. predgovor, vse drugo pa je uredil Slomšek. V knjigi se predstavljata samo dve generaciji Korošcev in Štajercev, ki so že bili dali narodni poeziji novo gradivo ali šele hoteli širiti nove pesni. Starejšo generacijo predstavljata Korošca Andreaš in Jarnik ter Štajerci Urek, Strašek in Vodovnik (anonimno), oz. v 2. izdaji še Volkmer in Lipold, mlajšo Štajerci Slomšek, Vodušek, Krumpak in Valentin Orožen, oz. v 2. izdaji še Felicijan Globočnik, Hašnik in Sevšek. Tudi izmed številk brez avtorjevega imena nad 50 let pač nobena ni bila »na Koroškem in Štajerskem znana«. A. in Slomšek se pri izbiri nista dala voditi od smernic visoke svetovne literarne umetnosti, ki so bile merodajne za Čopa in Prešerna, ampak sta mislila predvsem na petje. Pri tem ju ni mnogo motilo, ako je bila melodija izposojena od nemške pesmi, tekst prirejen po nemški predlogi. V celoti jima je treba priznati, da sta poleg mnogih brezcenskih tekstov umela določiti za svojo zbirko tudi lepo število tekstov, ki se odlikujejo po svoji preprosti prisrčnosti. Knjiga, ki se je 1852 v gajici, a z isto vsebino kakor 1838 še tretjič natisnila ter se rabila tudi v šolah, je repertoire nar. poezije v resnici pomnožila za vrsto tekstov in melodij: En hribček bom kupil; Glejte, že solnce zahaja (Slomšek); Lahko noč, Bog nam daj svojo pomoč (Slomšek); Na svetu lepše rožce ni, kakor je vinska trta; Sneg za to leto slovo je že vzel (Orožen); Preljubi sveti Urban; Preljubo veselje, oj kje si doma (Slomšek); Slovenc Slovenca vabi (Slomšek); Vino ino voda, žlahtni dve reči; Vsi stani na svetu potrebni so nam (Vodovnik). Obsodba sodobne kritike (Čop, Prešeren, Čelakovský, Vraz), ki se je hotela predvsem zavarovati proti komentarju, da bi prinašala Ahacljeva zbirka »prave narodne« pesmi, je bila v svoji pavšalnosti neupravičena. — A. je bil največji koroški mecen svoje dobe; probuji koroških Slovencev je med prvimi pomagal rahljati tla. — Prim.: Novice 31. dec. 1845, str. 211; Lanner: Mittheilungen ü. Gegenst. der Landw. u. Ind. Kärntens 1846, 2–4 (z litografijo po sliki Prinzhoferja 1845); Slomšek, Drobtinice 1847, 117–31; 1862, 76–7 (posneto v Slov. gosp. 1912, št. 23, 27); Kosar, Slomšek, 1863, 21; Scheinigg, Kres 1884, 464, 512, 561, 615; Marn XXIII, 66; Carinthia 1911 (Register 1811–1910); Žigon, Komentar k Prešernovim Poezijam, 65; Kidrič, Nekaj o Ahacelnovih »Pesmih«, ČZN XIX (1924). Kd.

Kidrič, Francè: Ahacel, Matija (1779–1845). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi125994/#slovenski-biografski-leksikon (13. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine