Domicelj, Tomaž (1948–)

DOMICELJ, Tomaž, glasbenik, kantavtor, producent (r. 11. 3. 1948, Ljubljana). Oče Bogdan Domicelj, komercialist, mati Silva Domicelj, r. Zajec, računovodkinja. Praded Alojz Domicelj, podjetnik, dedov brat (V)Igor Domicelj, založnik (Buenos Aires), (V)Igorjev sin Serge Domicelj, arhitekt, žena Irena Brunec, kiparka, slikarka.

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, maturiral je 1966. 1967 se je vpisal na dvopredmetni študij anglistike in slovenistike, ki ga je zaključil 1974 z diplomskim delom Besedila slovenskih popevk 1962–71: (delež književnikov) pod mentorstvom Borisa Paternuja. 1971–81 je imel status samozaposlenega v kulturi, nato se je zaposlil kot glasbeni urednik pri reviji Stop (1981–85). 1985–92 je bil programski asistent za slovenski oddelek BBC World Service v Londonu. Po vrnitvi v Slovenijo (1992) je do upokojitve 2011 kot lastnik podjetja Dots Records v Ljubljani opravljal tudi funkcijo direktorja. 2003–04 je bil predsednik upravnega odbora združenja SAZAS.

Z glasbo se je seznanil pri šestih letih, ko se je začel učiti igrati violino, pri sedmih pa orglice. V šolskem letu 1957/58 je s šolskim pevskim zborom prvič stopil v studio Radia Ljubljana. V gimnazijskih letih se je sam naučil igrati kitaro, 1965 je ustanovil kvartet Helioni, v katerem sta igrala in pela tudi Jernej Jung in Janez Bončina - Benč. 1967 je odpotoval v Veliko Britanijo, kjer se je seznanil s svetovno popularno glasbo, kar ga je spodbudilo, da se je podal na samostojno pot kantavtorja. Po vrnitvi domov je sodeloval s skupino Mladi levi, s katero je 1968 nastopil na svetovnem mladinskem festivalu v Sofiji v Bolgariji. 1969 je izdal prvo samostojno malo ploščo Srečanji (naslovnico je oblikoval akademski slikar Kostja Gatnik). Nagradi na Mladinskem festivalu za skladbo Stara mama je 1972 sledila istoimenska mala plošča, na kateri je bil Domiceljev družbeno satirični pristop k besedilom že izrazit. 1975 je prejel drugo nagrado na Slovenskem festivalu popevk za pesem Danes bo srečen dan.

1977 je izdal svoj prvi album Tomaž v živo, sestavljen iz dotedanjih koncertnih posnetkov. 1979 je v studiu Akademik posnel album 48 – posnet v 48 urah v trajanju 48 minut. Na albumu so mdr. pesmi Hondoidi (Zajahaj svojo Hondo), Punk festival, Po novem letu boljše bo, Laž, Slovenskega naroda sin in Jamajka. 1980 je v Londonu sam posnel introvertiran, skoraj v celoti akustični konceptualni album Ženska, ženske, ženski, s pesmimi Hej, Meri, Ko se zjutraj zbudiš in Oprosti, ker te motim. Za naslednji album Kratke domače (1982) je posnel pesmi Kamionar, Banane in Samo najmočnejši ostanejo. Album Brez zavor (1985) je nastal v studiu Tivoli, v Londonu pa ga je v studiu Maida Vale dodelal Mike Robinson; na njem so mdr. pesmi Špricer blues, Sol in Za vedno mlad (prevod pesmi Forever Young Boba Dylana). Kompilacijski album Na planini je živel je izšel 1990 (2002 ponatisnjen in dopolnjen kot dvojni album).

V osemdesetih letih 20. stoletja je koproduciral albume za skupine Preporod, Ultimat in Avtomobili. 1984 je s skupino Bijelo dugme igral na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu. 1991 je s svojim festivalskim bendom na bežigrajskem stadionu podprl koncert Boba Dylana v Ljubljani. V nadaljevanju je izdal več albumov v lastni založbi Dots Records. Album Človek v ogledalu (1993) vključuje pesmi Kaj naj jem, Sveti Peter in Na gobec!. V soavtorstvu z Borutom Činčem je še isto leto izdal zbirko pesmi za otroke v obliki štirih glasbenih pravljic in basni o živalih ter dveh kompozicij z naslovom Morske in prekomorske prigode (1993). Album Ljudski rock 3x5 (1993) je posnel v triu Projekt Triglav (z Janijem Lahom in Andrejem Hribarjem). Ista zasedba je 1995 izdala album Bivše in bodoče. S pesmijo Na vrhu je napovedal album Zb(i)rka z Vrha (2006), z albumom Demos – 7 izgubljenih priložnosti (2009) pa je vzpostavil vzporednice med prvo vlado neodvisne Slovenije in nekaterimi svojimi pesmimi. Sodeloval je s številnimi umetniki, mdr. z Majdo Sepe, Alfijem Nipičem, Edvinom Fliserjem, Nedo Ukraden, Boro Djordjevićem in Alexisom Kornerjem ter skupinami Mladi levi, Indeksi, Kamen na kamen, Teška industrija, The tremeloes, Those Four, Nazareth, Sweethearts, Atomsko sklonište, Suncokret, Leb i sol, z Big Bandom RTV Slovenija, Modrijani in Orkestrom Slovenske vojske. Mdr. je 1993 napisal besedilo in koproduciral prvi hit za Jana Plestenjaka z naslovom Bitka med spoloma.

Nastopal je na številnih domačih in mednarodnih festivalih in prireditvah: svetovni mladinski in študentski festival (Sofija, Bolgarija, 1968), Opatijski festival (Hrvaška, 1969, 1984), mladinski festival (Ljubljana, 1970, 1971), festival kantavtorjev (Novi Sad, Srbija, 1970), Festival Omladina (Subotica, Srbija, 1971–74, 2011–12), Slovenska popevka (Ljubljana, 1972–2012), BOOM festival (1971–77), Splitski festival (Hrvaška, 1980, 1981), Melodije morja in sonca (Portorož, 1981–98), mednarodni mladinski kulturni festival na Malti (1983), tekmovanje Miss Albanije (Tirana, Albanija, 1997), Festival narečnih popevk (Maribor, 2001, 2002, 2005, 2008, 2009), Festival slovenskega šansona (Ljubljana, 2009), Lent festival (Maribor, 1994–2025), festival Kamfest (Kamnik, 2014), Noč Modrijanov (Celje, 2014, 2016), Festival Brežice, moje mesto (Brežice, 2016), Festival Ljubljana (2015–25) itn. Kot zanimivost, 2018 je s samostojnim koncertom, ki je trajal tri ure in petnajst minut, postavil svojevrsten rekord med kolegi v neprekinjenem igranju in govorjenju. Domiceljeva dolgoletna serija akustičnih koncertov, ki jih je Radio Slovenija redno snemal, nosi naslov Čista akustika.

Domicelj je za revijo Stop vse od prve številke pisal članke o glasbi. Prevedel je številna besedila o glasbenikih in glasbi, mdr. avtobiografijo Woodyja Guthrieja (1977), knjige o Bobu Dylanu (1978), Beatlih (1980) in Elvisu Presleyju (1988) ter muzikala Mamma Mia! (2014) in Grease (2017). Je avtor besedila slikanic Basen o lenem komarčku (2000) in Pravljica o pridni voluharici (2011).

1967–68 je imel prve televizijske nastope na TV Ljubljana v oddajah Pet notnih črt za popevko in Mladinski klub ter v seriji Karavana zapravljivček. 1983 se je prijavil in 1985 začel delati kot programski asistent za slovenski oddelek BBC World Service v Londonu, kjer je od 1985 vodil tedenski radijski program Pop Program (prevajal je aktualne novice in sestavljal reportaže ter intervjuje z britanske kulturno-umetniške scene). 1986 je TV Ljubljana predvajala TV serijo Rock Kompas, ki jo je vodil Domicelj. Na TV3 je v oddaji Zdrava video glava (1993) predstavljal najnovejše glasbene videospote. 1992 se je preselil nazaj v Slovenijo ter ustanovil podjetje, trgovino in lastno založbo Dots Records, ki je bila tudi prva potujoča glasbena trgovina v Sloveniji, od 1993 pa tudi distribucijsko podjetje za Sony Music (področje nekdanje Jugoslavije in Albanije).

Za svoje pesmi, besedila in aranžmaje je prejel nagrade na različnih festivalih, mdr. na Festivalu Omladina v Subotici (Srbija) tretjo nagrado občinstva za pesem Jutri bo vse dobro (1971) in nagrado za najboljše besedilo pesmi Mrtev in bel (1972), drugo nagrado občinstva za pesem Danes bo srečen dan (1975) in prvo nagrado mednarodne žirije za pesem Jamajka (1978) na Slovenski popevki (Ljubljana), kip Kormilar za najboljšega debitanta na Splitskem festivalu (Hrvaška, 1980), nagrado srebrno sidro za pesem Na morju ni nič več lepo na Festivalu Melodije morja in sonca v Portorožu (1981), nagrado za najboljšo skladbo po izboru strokovne žirije za pesem Bog me še ne mara (2001) in Če bi lohka (2002) na Festivalu narečnih popevk v Mariboru, nagrado za najboljše besedilo za pesem Zakaj ne maram Mozarta (Milko Lazar je prejel nagrado za najboljši aranžma) na festivalu Slovenska popevka (2002), plaketo mesta Ljubljana (2021) in nagrado Franeta Milčinskega - Ježka za leto 2023.