Dolar Mantuani, Ljudmila (1906–1988)

DOLAR MANTUANI, Ljudmila (rojstno ime Ljudmila Dolar, Ludmila Dolar-Mantuani, Ludmila Antonovna Dolar, vzdevka Lidunka, Dolly), geologinja, mineraloginja, petrologinja (r. 5. 7. 1906, Celje; u. 22. 9. 1988, Toronto, Kanada). Oče Anton Dolar, klasični filolog, publicist, gimnazijski profesor, mati Marinka (Marina) Dolar, r. Hora. Brat Jaro Dolar, bibliotekar, urednik, gledališčnik, prevajalec, nečak Mladen Dolar, filozof, urednik, prevajalec, mož Jožef Mantuani, uradnik, trgovski potnik, tast Josip Mantuani, umetnostni in glasbeni zgodovinar.

Osnovno šolo in klasično gimnazijo je obiskovala v Mariboru. Po končanem tečajnem izpitu 1925 se je vpisala na ljubljansko Filozofsko fakulteto (FF). Pri Marjanu Salopku je študirala geologijo s paleontologijo in pri Karlu Hinterlechnerju mineralogijo s petrologijo. Poslušala je še predavanja iz anorganske kemije in fizike. Že kot študentka se je posvečala mineralogiji in petrologiji ter optičnim preiskovalnim metodam, takrat glavnim analitskim metodam na tem področju. 1929 je bila na študijskem gostovanju na zagrebški filozofski fakulteti pri Franu Tućanu. Istega leta je kot prva diplomirala na stolici za mineralogijo in petrologijo ljubljanske FF.

Po končani diplomi se je 1930 zaposlila kot srednješolska profesorica prirodoslovnih predmetov. Od marca 1930 do januarja 1932 je delala kot pripravnica na realni gimnaziji v Ljubljani. Od januarja do julija 1932 je bila z dekretom premeščena na gimnazijo v Peći v Metohiji (takratni Srbiji), vendar je bila na koncu šolskega leta brez pojasnila odpuščena. Ob vrnitvi v Ljubljano je bila brezposelna. Kot asistentka prostovoljka je 1932 začela delati na Inštitutu za mineralogijo, petrologijo, geologijo in nauk o slojiščih na ljubljanski Tehniški fakulteti (TF). Opravljala je zelo različna dela, tudi administrativna. V tem času je pod mentorstvom Vasilija Vasiljeviča Nikitina pripravila doktorsko disertacijo Razmerje med tonaliti in apliti Pohorskega masiva na FF in jo 1935 zagovarjala. Istega leta in nato ponovno 1936 je neuspešno zaprosila za štipendijo Turnerjevega sklada za izpopolnjevanje v tujini na univerzah v Zürichu in Manchestru. Po pritožbi je dobila pojasnilo, da štipendija ni namenjena ženskam.

Po doktoratu je nadaljevala s prostovoljnim neplačanim delom. Novembra 1936 je svet TF potrdil njeno izvolitev za privatno docentko. Izvolitev je februarja 1937 potrdil univerzitetni senat in marca 1937 še prosvetni minister. Naziv je bil podeljen z namenom, da na pedagoškem mestu nadomesti umrlega profesorja Hinterlechnerja. Pri izvolitvi so odločevalci kot pomembno okoliščino navedli dejstvo, da je nekaj let delala prostovoljno. Profesor Nikitin ji je zaradi preobremenjenosti odstopil del svojih predavanj, vendar je temu ugovarjala Zveza strokovnih klubov TF. Kljub temu je zadržala predavanja, ki pa so bila slabo in neredno plačana. Aprila 1940 so bila univerzi dodeljena dodatna sredstva za zasedbo učiteljskega mesta na do takrat prosti stolici za mineralogijo in petrografijo na FF z namenom, da jo zasede Ljudmila Dolar Mantuani. Oktobra 1940 je postala še honorarna predavateljica na TF. 1943 in 1944 je bila ponovno imenovana za docentko. Tik pred koncem vojne ji je rektor odobril trimesečno bolniško odsotnost, ki je služila kot pretveza, da je lahko z družino emigrirala v Trst. Ker se po osvoboditvi ni zglasila na univerzi, sta ji bila z odlokom 10. avgusta 1945 odvzeta delovno mesto in habilitacija.

Z družino je v Trstu živela do 1947, nato pa je najverjetneje preko Rima emigrirala v Kanado. Kdaj je prispela v Kanado, ni znano. 1949–50 je imela znanstveno štipendijo montrealske ustanove Lady Davis Foundation. Zaradi nadaljnje zaposlitve je morala opraviti dodatne podiplomske izpite. 1950–51 je bila zaposlena na univerzi v Vancouvru (University of British Columbia). V Torontu se je 1952 zaposlila v Hydro-Electric Power Commission of Ontario (kasneje Ontario Hydro), kjer je postala vodja laboratorija za petrologijo, ki je deloval v okviru oddelka za konstrukcije. 1971 se je upokojila, vendar je nadaljevala z delom kot konzultantka za kanadska rudarska in gradbena podjetja. Kot honorarna sodelavka je še naprej sodelovala z geološkim zavodom Ontaria (Ontario Geological Survey), ki ji je omogočal dostop do raziskovalne opreme.

Bila je aktivna članica slovenske skupnosti v Torontu. Sodelovala je s slovenskimi kulturnimi organizacijami: Kulturnim krožkom, Slovensko narodno zvezo ter pri upravljanju Hranilnice in posojilnice Janeza E. Kreka (John E. Krek’s Slovenian Credit Union Ltd; bila je članica nadzornega odbora).

V času svojega dela na ljubljanski univerzi se je ukvarjala z metamorfnimi in magmatskimi kamninami Pohorja, pa tudi z njihovimi drugimi pojavi po Sloveniji. Že tedaj se je srečevala z gradbeno uporabo geoloških materialov in njihovo mineralogijo. Raziskovalno je obravnavala tudi rudne minerale. Pod vodstvom mentorja Nikitina se je specializirala za optične preiskave mineralov s pomočjo metode Fedorova (preiskovalna metoda, ki jo je v mineralogijo uvedel ruski matematik, mineralog in kristalograf E. S. Fedorov; omogoča določanje vrste minerala s pomočjo vrtljive mizice pod optičnim polarizacijskim mikroskopom). V Kanadi se je sprva ukvarjala z mineralogijo in petrologijo kamnin in rudnih mineralov, kot vodja laboratorija za petrologijo pri Hydro-Electric Power Commission of Ontario pa se je vedno bolj usmerjala v mineralogijo betonov, na področje, kjer je postala ena glavnih svetovnih avtoritet. Angažirana je bila pri gradnji številnih hidroelektrarn, predvsem na Reki sv. Lovrenca. Z ekspertizami in nadzorom kakovosti je sodelovala tudi pri gradnji kanadskih jedrskih in drugih elektrarn. Na tem področju je delovala tudi kot konzultantka po svetu. Ves čas bivanja v Kanadi je zadržala stik z rudarsko industrijo v Kanadi, za katero je izdelala vrsto ekspertiz. Rezultate svojega raziskovalnega dela je objavljala v znanstvenih revijah in publikacijah, npr. v Prirodoslovnih razpravah, Razpravah Matematično prirodoslovnega razreda Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, Zeitschrift für Kristallographie (Wiesbaden, Nemčija), Tschermaks mineralogische und petrographische Mitteilungen (Dunaj, Avstrija), The American mineralogist (Chantilly, Virginia, ZDA), Bulletin of American Geological Society (Boulder, Colorado, ZDA), The Canadian mineralogist (Ontario, Kanada) in Canadian journal of earth sciences (Otawa, Ontario, Kanada). Ob koncu kariere je rezultate svojega dela strnila v monografiji o betonih Handbook of concrete aggregates : a petrographic and technological evaluation (1983), ki je bila prevedena tudi v japonščino (1984).