Denvir, John (1913–1973)

DENVIR, John (partizanska imena in vzdevki Frenk, desetar/desetnik Frank, poročnik Frenk, Franc Rabel), vojak (častnik/poročnik), partizanski poveljnik (r. 5. 5. 1913, Glasgow, Škotska, Združeno kraljestvo; u. 11. 3. 1973, Blenheim, Nova Zelandija). Oče Michael Joseph Denvir, pristaniški delavec, mati Jeanie Denvir, r. Ambrose.

V zgodnji mladosti (1925) se je z družino preselil na Novo Zelandijo (Māori Point na zahodni obali Južnega otoka). Šolo je končal pri bratih maristih (Marist Brothers School) v Christchurchu, postal kmečki delavec in bil zaposlen v trgovini. 1939 je bil vpoklican v novozelandsko vojsko, ob izbruhu druge svetovne vojne je bil razporejen v drugo novozelandsko ekspedicijsko divizijo (Expeditionary Force; 2NZEF) in bil kot pripadnik zavezniških enot v Evropi od 1940 na urjenju v Egiptu, marca 1941 pa je bil s činom desetnika (corporal) poslan v Grčijo. Aprila je bil ranjen pri Korintu ter zajet s strani nemške vojske. Odpeljali so ga v nemško taborišče za vojne ujetnike v Mariboru, od koder se mu je prvi poskus bega v nevtralno Turčijo ponesrečil (s sobegunci so ga zajeli pri Zagrebu), v drugem pa je v začetku decembra istega leta še z dvema ujetnikoma pobegnil in se skupaj z Avstralcem Colinom Cargillom v prvih dneh januarja 1942 v Polhograjskem hribovju prostovoljno pridružil partizanom. Cargilla so kmalu zatem ranjenega zajeli in ustrelili Italijani ter ga pomotoma identificirali kot Denvirja in prek mednarodnega Rdečega križa sporočili njegovo smrt, zato je Denvir pri zaveznikih in svoji družini vsaj eno leto uradno veljal za mrtvega.

Kot mitraljezec se je spomladi 1942 udeležil številnih akcij v okolici Krima in na Notranjskem. S formiranjem 1. krimskega bataljona »Ljubo Šercer« se je septembra 1942 udeležil vseh operacij tega bataljona na postojanke »bele garde« oz. vaških straž (MVAC – Milizia volontaria anticomunista) v Begunjah pri Cerknici, Dobcu in Bezuljaku, kjer je bil dvakrat ranjen v levo roko. Po ustanovitvi 4. slovenske narodnoosvobodilne udarne (Šercerjeve) brigade je bil oktobra 1942 mitraljezec 2. bataljona te brigade in sodeloval v vseh spopadih, tudi v boju pri Padežu oktobra 1942, kjer je njegova enota zasegla prvi težki mitraljez. V prvih dneh novembra je ponujeni višji poveljniški položaj zaradi nepopolnega znanja slovenščine zavrnil, zato so ga premestili v štab Šercerjeve brigade. Tam je navezal stike z dvema Titovima odposlancema/častnikoma, Predragom Jevtićem - Dragom in Perom Popivodo - Popovićem, ki sta prišla na slovensko ozemlje z nalogo, da pomagata organizirati sistem mobilnih brigad, ki so že uspešno delovale na Hrvaškem, ter s črnogorskim častnikom Miletom Kilibardo. Brigada je imela nalogo zadrževati sovražnikove sile na Turjaku in Škocjanu. Eno skupino je vodil Denvir, drugo pa Luka (Tone Vidmar). Denvirjevo in Lukovo taktiko so partizani sprejeli po vsej Sloveniji ter uveljavili pravilo, da se nikoli ne zadržujejo dalj časa na istem položaju. Kadar so Italijani poslali svoje kolone po lokalnih cestah, so se partizani umaknili, ko pa so se sovražnikove vrste dovolj razpršile in so bile zveze med njimi pretrgane, so udarili na najbolj nepričakovanih mestih.

Pozimi 1942/43 je Denvir sodeloval v napadih na Dobec, Otave, Turjak, Škocjan, Runarsko in Sveti Vid pri Cerknici. Ker je bil med spopadi ponovno ranjen, je odšel na okrevanje na osvobojeno ozemlje v Belo krajino. Julija 1943 je zaradi hrabrosti in sposobnosti napredoval v namestnika poveljnika 2. bataljona Šercerjeve brigade, konec avgusta pa je postal njen poveljnik. Istega leta je odigral pomembno vlogo v napadu na grad Žužemberk. V bitki okoli Krvave peči, kjer sta s političnim komisarjem Radetom Šumrado jurišala na čelu prostovoljcev, je bil hudo ranjen v desni komolec. Srečal se je tudi z vodjem angloameriške vojaške misije pri jugoslovanskih in slovenskih partizanih, kanadsko-britanskim častnikom za zveze, majorjem Williamom Jonesom, ki ga je že 1943 predlagal za odlikovanje po eni od njegovih uspešnih akcij med Preserjem in Borovnico konec avgusta 1943, tj. partizanskem napadu na nemški vojaški transport 24. oklepne divizije, namenjen v Italijo.

V poročilu Glavnega štaba slovenske partizanske vojske (ki sta ga 2. januarja 1944 podpisala politični komisar Boris Kraigher in komandant Franc Rozman) piše, da je Denvir ves čas, ko se je boril v vrstah slovenskih partizanov, izkazoval izjemno hrabrost, disciplino in tovarištvo. Po ukazu Vrhovnega štaba NOV Jugoslavije in vrhovnega poveljnika, Josipa Broza - Tita, je bil oktobra 1943 povišan v čin poročnika, kasneje pa nadporočnika NOV in partizanskih odredov Jugoslavije. V začetku 1944 ga je poveljnik glavnega štaba Franc Rozman - Stane poslal na zdravljenje prek otoka Visa v italijanski Bari, kjer je bila novozelandska bolnišnica. Denvir se je nato vrnil v Egipt, kjer ga je zavezniška vojska 1944 povišala v čin naddesetnika (sergeant) z veljavnostjo od zajetja 1941, nato pa poslala na okrevanje v domovino, kamor je prispel junija istega leta. Čeprav se je želel vrniti k partizanom in dokončati svoje poslanstvo, so zdravniki odločili, da ni več sposoben za bojevanje na fronti, septembra 1944 pa je bil razrešen vojaške službe. Po vojni je bil sprva taksist v Temuki (pokrajina Canterbury), nato je živel v Christchurchu in Blenheimu, a je ohranil stike z nekdanjimi soborci in dvakrat obiskal Slovenijo (1955 in 1967).

1944 je prejel več odlikovanj: po odhodu iz Egipta odlikovanje za hrabrost, aprila pa mu je poveljnik zavezniških sil na Bližnjem vzhodu podelil priznanje za hrabro in odlično vojaško službo v operacijah (Distinguished Conduct Medal). General Bernard Paget mu je pozneje poslal še osebne čestitke, kot edini Novozelandec v tej vojni pa je aprila dobil tudi sovjetsko medaljo za hrabrost. Ob prvem povojnem obisku na Slovenskem 1955 so mu podelili partizansko spomenico 1941, red bratstva in enotnosti prve stopnje, partizansko zvezdo druge stopnje in medaljo za hrabrost, postal pa je tudi častni major JLA. Po njegovih medvojnih zapiskih oz. spominih je na Novi Zelandiji 1945 izšla njegova biografija.