Djurić, Bojan (1950–)

DJURIĆ, Bojan (Bojan Đurić, Bojan Djurič), arheolog (r. 28. 3. 1950, Ljubljana). Oče Borivoje Djurić, uradnik, mati Vida Djurić, r. Brunčič, uradnica. Žena Patrizia Raveggi, prevajalka.

Osnovno šolo Ledina je obiskoval 1956–64. Šolanje je nadaljeval na Gimnaziji Poljane (takrat Gimnazija Vide Janežič) v Ljubljani. Po maturi 1968 se je vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani (FF UL), kjer je 1973 diplomiral iz arheologije, 1975 pa še iz umetnostne zgodovine. Akademsko kariero je začel 1978, ko je bil imenovan za asistenta za klasično arheologijo na Oddelku za arheologijo FF UL. V tem času se je izobraževal in izpopolnjeval tudi v tujini. Od novembra 1978 do aprila 1979 je obiskoval varšavsko univerzo (Uniwersytet Warszawski) na Poljskem. Štipendija Knafljeve ustanove mu je 1980 omogočila dvomesečno izpopolnjevanje na Dunaju. 1978–81 je deloval v Zvezi arheoloških društev Jugoslavije, kjer je bil predsednik komisije za izdelavo korpusa antičnih mozaikov v Jugoslaviji. Hkrati (1978–82) je bil tajnik Slovenskega arheološkega društva, katerega predsedovanje je kasneje tudi prevzel (2011–19). Oddelek za arheologijo FF UL je vodil 1982–85. Študijsko se je izpopolnjeval v Rimu, kjer je bil dvakrat, prvič od novembra 1984 do maja 1985. 1988–93 je deloval kot samostojni delavec v kulturi, vmes je še drugič študijsko bival v Rimu, od marca do maja 1990. Naslednje leto (1991) je doktoriral na FF UL. 1993 je na Oddelku za arheologijo FF UL postal docent, 2004 pa izredni profesor za klasično arheologijo. Med marcem in junijem 2007 je sodeloval z graško univerzo (Karl-Franzens-Universität Graz). 2009 je bil generalni direktor Direktorata za kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo RS, vendar se je že naslednje leto vrnil na FF UL. Po upokojitvi 2018 je aktivno nadaljeval raziskovalno delo, redno objavljal ter se udeleževal in organiziral strokovne simpozije in posvete. Med drugim je od 2022 član izvršnega odbora mednarodnega društva za proučevanje marmorja in drugih kamnin v antiki ASMOSIA (Association for the Study of Marble and Other Stones in Antiquity).

Djurićevo strokovno in znanstveno delo je bilo v začetku akademske kariere usmerjeno v proučevanje rimskih mozaikov, ki je po diplomskem delu prineslo objavo z ovrednotenjem vseh do takrat znanih mozaikov v Sloveniji. Nato se je njegovo zanimanje razvilo v širše raziskovanje proizvodnje in trgovine s kamnom v rimskem obdobju. Z doktorsko disertacijo Noriško-panonska proizvodnja nagrobnih spomenikov in trgovina z marmornimi izdelki (1991) je začrtal svojo raziskovalno pot. Želja po širšem in pravilnem razumevanju tematike ga je vodila preko meja Slovenije, na Balkan in v srednjo Evropo. Pri tem je zagovarjal interdisciplinarno sodelovanje z geološko stroko, ki lahko nudi identifikacijo kamnin in njihovega izvora; zato so bile raziskave razširjene na vprašanja preskrbe s kamnom, najprej delavnic ter nato antičnih mest med Alpami in Karpati. Organiziral je arheološke raziskave kamnolomov v Podpeči pri Ljubljani in Dardaganih pri Zvorniku (Bosna in Hercegovina), prvega kot glavnega vira za Emono in drugega kot glavnega vira za Sirmium (današnja Sremska Mitrovica, Srbija). Raziskave preskrbe mest je najprej osredotočil na Sirmium in njegovo oskrbo s kamnom ter kamnoseške delavnice oz. proizvodnjo. Razširil jih je na Galerijevo vilo Felix Romuliana pri Zaječarju (Srbija), predvsem zaradi tamkajšnjih ostankov, omejenih na ozko časovno okno od konca 3. do začetkov 4. stoletja. Kot primer oskrbe rimskega mesta s kamnom je analiziral stanje v Emoni in postavil splošni model za tovrstne raziskave. To mu je omogočilo vpogled v nabor raznovrstnih lokalnih, regionalnih, nadprovincialnih in sredozemskih kamnin, ki so jih uporabljali v panonskih mestih, njihove analize pa so omogočile rekonstrukcijo rimskega modela preskrbe mest s kamnom na obsežnem območju od Norika do Gornje Mezije ter identifikacijo dveh glavnih nadprovincialnih kamnolomov – v Gummernu (Koroška, Avstrija) in Budakalászu pri Budimpešti (Madžarska). Hkrati je predlagal drugačno, historično razumevanje celotne proizvodnje belega vzhodnoalpskega marmorja oz. zavrnil razlagalni model umetnostne province v južnem Noriku. Z metodičnim, skrbno premišljenim in preudarnim delom je presegel državne, regionalne in ozko arheološke okvire ter se, še posebej z udejstvovanjem v ASMOSIA, tudi v svetu uveljavil na področju klasične arheologije.

Aktiven je bil tudi na kulturnovarstvenem področju. V začetku devetdesetih let 20. stoletja je vodil projekt arheoloških raziskav na območju predvidenih gradenj slovenskega avtocestnega križa, tj. projekt Skupina za arheologijo na avtocestah Slovenije (SAAS). Pri tem delu so bili postavljeni tako novi raziskovalni standardi kot tudi novo in drugačno razumevanje prostora kot arheološke danosti. V praksi mu je uspelo uveljaviti nekatera načela preventivne arheologije, kot jih predvideva Evropska konvencija o varstvu arheološke dediščine, t. i. Malteška konvencija. Ne gre spregledati njegovega intenzivnega sodelovanja pri oblikovanju in sprejemanju Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1, sprejet 2008), vodenja Strokovnega sveta Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (2005–08), vodenja Direktorata za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo RS (2009), vodenja skupine za pripravo Pravilnika o arheoloških raziskavah (sprejet 2013) ipd. Z njegovim delovanjem je bila zgrajena in uveljavljena preventivna arheologija in spremenjen institucionalni organizacijski okvir varovanja arheološke dediščine v Sloveniji. Rezultat tega delovanja so bili novo definirano polje arheologije znotraj ZVKD-1 ter standardi arheoloških raziskav v Pravilniku o arheoloških raziskavah.

Na področju arheološke teorije je s prevodi ključnih del mednarodno uveljavljenih strokovnjakov v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja širši strokovni javnosti približal sodobne razvojne smernice arheološke stroke.

Med Djurićevimi najvplivnejšimi deli so študije o rimskih sarkofagih in pepelnicah, kamnoseških delavnicah in trgovskih mrežah v rimskih provincah Norik in Panonija. Njegove publikacije so pomembno prispevale k razumevanju rimske provincialne umetnosti in trgovine v tem delu rimskega imperija.

Poleg raziskovalnega dela je bil 1981–84 glavni urednik revije Arheo Slovenskega arheološkega društva, 1984–89 pa glavni urednik revije Arheološki pregled Zveze arheoloških društev Jugoslavije. Bil je član uredniških odborov več uglednih revij, med drugim Arheološkega vestnika (2003–12), Starinarja (Beograd, 2008–) in revije Monumenta (Skopje, 2016–).

Za svoj prispevek k arheologiji je 1999 prejel priznanje Slovenskega arheološkega društva, 2003 pa priznanje FF UL. 2005 je skupaj s kolegi prejel Valvasorjevo priznanje za razstavo V Saksanovem svetu – Rimsko pridobivanje belega marmorja s Pohorja kot del razstavnega projekta Rimljani: steklo, glina, kamen. Slovensko arheološko društvo mu je 2019 (za 2018) podelilo nagrado za življenjsko delo.