Destovnik - Kajuh, Karel (1922–1944)

DESTOVNIK - KAJUH, Karel (rojstno ime Karol Vasle, psevdonim, partizansko ime Drago Destovnik, Kajuh, psevdonimi Karli Kajuh, Drago Jeran, Blaž Burjevestnik, Peter Kalin, Kajuhov Tonč, Tone Kajuh, Matevž Pečnik, Jernej Puntar), pesnik, narodni heroj, prevajalec, dramatik, prozaist (r. 13. 12. 1922, Šoštanj; u. 22. 2. 1944, Žlebnik, Šentvid pri Zavodnju, pokopan v Podkraju pri Velenju). Očim Jože Destovnik, čevljar, mati Marija Destovnik, r. Vasle.

Kajuh je bil nezakonski, s silo spočet otrok. Njegova mati je izhajala iz ugledne in premožne šoštanjske družine. Poročila se je z Jožetom Destovnikom (1923), ki je Kajuha vzel za svojega, zakoncema pa se je rodil še en sin, imenovan po očetu (1924). Družina je šele po rojstvu slednjega bivala v šoštanjskem hotelu Jugoslavija, ki ga je imela v lasti družina Kajuhove matere, saj ta čevljarja kmečko-proletarskega porekla spočetka ni hotela sprejeti za zeta; zakonca sta dobila v upravljanje hotelsko kavarno, v prvem nadstropju hotela pa sta odprla prvi šoštanjski kinematograf. Kot ljubiteljska igralca in recitatorja sta sinova vzgojila v ljubezni do kulture in literature.

Kajuh se je branja in pisanja naučil zelo zgodaj, z nepolnimi šestimi leti pa so ga zaradi izjemne nadarjenosti sprejeli na šolo blizu domačega hotela. Osnovno šolo je tako obiskoval 1928–33 v Šoštanju. Sprejemni izpit za prvo celjsko državno realno gimnazijo, ki se danes imenuje po njem, je opravil 1933. Gimnazijo v Celju je obiskoval 1933–40 (ponavljal 5. razred, aprila v 6. razredu izključen zaradi politične dejavnosti), potem v Mariboru 6. in 7. razred do začetka vojne 1941.

Kot gimnazijec je dve leti živel v Celju, nato se je, kot v prvem semestru, iz domačega Šoštanja tja vozil z vlakom. Med vožnjami se je družil z napredno marksistično-leninistično mladino, ki je na poti v Celje utrjevala šolsko snov, ob povratku pa se je izobraževala iz materialistične literature. Njegove ocene so nihale, zadnji letnik je ponavljal, med drugim zaradi številnih kulturnih in političnih dejavnosti. Kako drugačne so bile te izkušnje od šolske učenosti, tematizira pesem Pismo iz internata. Kot pisec se je najprej razvil v prozi (in prej vsebinsko kot slogovno), literarno artikuliranost, razgledanost in prodornost misli pa izkazujejo tudi njegovi formalni šolski spisi.

Kajuh se je 1934 pridružil jugoslovanski zvezi komunistične mladine SKOJ ter se družil s šoštanjskimi in celjskimi komunisti (mdr. Dušanom Kraigherjem), ki so bili njegovi najzgodnejši mentorji v literarnih vprašanjih. Pisati je začel pod vplivom Ivana Cankarja, Srečka Kosovela, Toneta Seliškarja, Mileta Klopčiča, Miška Kranjca ter čeških avtorjev Jiřija Wolkerja, Josefa Hore, Karla Novýja in Františka Halasa. Pozneje so nanj vplivali še sovjetska avantgarda ter ruska simbolista Aleksander Blok in Sergej Jesenin. Kajuh v svojih prvih verzih še ni bil suveren in se je pretirano opiral na zglede, opazna pa je že njihova izrazita socialna naravnanost, skladna z njegovo marksistično-leninistično usmerjenostjo: najzgodnejše pesmi tematizirajo razslojenost Šoštanja in njegove revne ruralne okolice.

Pri komaj šestnajstih letih (1938) je začel objavljati v dijaških publikacijah. Prve štiri pesmi je objavil oktobra v skojevskem glasilu Slovenska mladina, ki ga je urejal Ivo Grahor, glavni tajnik pa je bil Kajuhov starejši vrstnik Konstantin Kostja Nahtigal. Še pred vojno, ki je ni preživel nobeden od obeh ustvarjalcev glasila, se je Nahtigal s Kajuhom močno zbližal; njuna korespondenca, najštevilčnejša med Kajuhovimi dopisovanji, ostaja eden od osrednjih virov njegove umetniške formacije do odhoda v partizane. Slutnja, ki napoveduje vnovično vojno in splošno podivjanost, je bila skupaj z Otrokom slovenskim, Beračem in Norcem Kajuhova prva objavljena pesem. Kmalu po začetku izhajanja glasila je postal njegov predan sodelavec, svoje pesmi, tudi najboljše predvojne stvaritve (mdr. Pomladni in Novoletni sonet), je objavil v skoraj vsaki številki (skupaj blizu trideset pesmi). V sklopu prireditev, povezanih z glasilom, je na literarni večer v Šoštanju mdr. povabil Miška Kranjca. Poleti 1940 je antikomunistična cenzura glasilo, v katero je že pred tem večkrat posegla, ukinila.

Že Kajuhove najzgodnejše pesmi kažejo razpetost med vero v boljšo prihodnost po revoluciji in slutnjo smrti. Prav tako njegova poezija harmonično spaja idejo kolektivnega upora in liričnost, ki ji je bil zvest tudi sredi vojne. V socialnih temah, ki jih je individualistična poezija meščanskih pesnikov desetletja pred ekonomsko krizo in kraljevo diktaturo pogosto puščala ob strani, je bil Kajuh blizu socialnemu realizmu, ki se je že pred njegovim nastopom uveljavljal v prozi. Njegov klic po novem, etično očiščenem človeku je bil blizu slovenskemu ekspresionističnemu izročilu predhodnega desetletja. To ga je najbrž navdihnilo tudi za rabo grozljivih metafor, s katerimi pa pesnik ni želel zmesti ali presenečati s formalno inovativnostjo, temveč biti karseda razumljiv.

Kajuh je bil tako v Šoštanju kot v Celju nadvse aktiven tudi sicer. Bil je eden najdejavnejših članov igralske skupine šoštanjskega Sokola, znan kot izjemen recitator, udeleževal pa se je kulturnih in političnih prireditev. Ob literarnem udejstvovanju je v Šoštanju spoznal vrstnico podobnih nazorov Marijo Medved. Sprva je bil njun odnos prijateljski, z žalovanjem ob izgubi skupnega prijatelja, pesnika Franca Primca, pa je prerasel v pesnikovo prvo veliko ljubezen. Njuna korespondenca 1939–41 razkriva pesnikovo razplasteno intelektualno dejavnost med šolanjem v Celju in pozneje Mariboru. Na celjski gimnaziji je jeseni 1938 Kajuh ustanovil zelo obiskan literarni krožek.

1940 so pri njem na vlaku iz Žalca v Šoštanj našli pismo s prepovedano marksistično vsebino, zato oz. zaradi sodelovanja pri širjenju komunističnih idej so ga 29. aprila izključili iz celjske gimnazije. Istega leta je bila njegova pesem Stara žalostna pod psevdonimom Drago Jeran objavljena v sedmi številki Sodobnosti. Objava v osrednji slovenski literarni reviji, ki jo je tedaj urejal Ferdo Kozak, je bila Kajuhov največji uspeh pred vojno, ki jo anticipira tudi sama pesem.

S posredovanjem celjskega ravnatelja se je vpisal na mariborsko gimnazijo, kjer je po izključitvi dokončal 6. razred in začel sedmega. V zbirki Knjiga za vsakogar se je prvič preizkusil v prevajanju (črtici Jemeljan Piljaj in Doživljaj s srebrnimi zaponkami Maksima Gorkega) in tako sodeloval pri velikih, a ne v celoti uresničenih načrtih izdajatelja Cvetka Zagorskega, da bi za delavce tiskal cenovno dostopne izdaje literarnih klasikov. Želel si je prirediti večer, v katerem bi občinstvo seznanil s sovjetsko književnostjo, vendar mu to ni uspelo. Od izključitve iz celjske gimnazije je spisal več pesmi. Spričo razgretega političnega dogajanja in lastnih izkušenj so bile zrelejše in konkretnejše, pa tudi bolj kritične od predhodnih, izšle pa so šele po vojni, mdr. Naša pesem, Drobna pesem, Divje kakor lačni psi in Poetom. Jeseni 1940 je mogoče v Naši pesmi prvič opaziti vpliv Vladimirja Vladimiroviča Majakovskega, ki ga je navdihnil posebno s svojimi stopničastimi verzi. O Majakovskem se je že pred tem pobliže poučil pri črnogorskem pesniku Radovanu Zogoviću, ki ga je prevajal, ne nazadnje pa tudi srečal, ko je bil ta spomladi na zdravljenju za tuberkulozo v sanatoriju v Šoštanju.

V korespondenci z Marijo Medved oktobra 1940 prvič omenja misel na izid pesniške zbirke, v kateri bi bil poudarek na sodobni stvarnosti. Zamisel se ni uresničila, vendar je Marija Medved istega leta trinajst njegovih pesmi večkrat pretipkala za prijatelje, dve pa je Kajuh objavil v revijalnem tisku. V Mladem Prekmurcu, ki ga je urejal Miško Kranjec, je izdal pesem V nočeh pred vstajenjem. Izid novembrsko-decembrske številke 1940 se je zaradi težav s cenzuro (ta je okrnila tudi Kajuhove verze o orožniških bajonetih, ki razcefrajo porajajočo se pesem) zamaknil za več mesecev, še pred koncem leta pa je dočakal objavo v prvi številki ljubljanskega Srednješolca, dijaškega glasila, ki je poskušalo premostiti vrzel po ukinitvi Slovenske mladine. Objave so zaživele v napetih političnih razmerah po okrožnici, v kateri je ministrstvo za prosveto šolskemu osebju po Kraljevini Jugoslaviji septembra 1940 naročilo, naj ovaja »temne sile« oz. »komunistične agente in agitatorje« med dijaki. Ker je bil Kajuh označen za državnega sovražnika, naposled ni mogel dokončati letnika. Pod pretvezo poziva na orožne vaje je bil januarja 1941 v živinskem vagonu brez klopi poslan v taborišče v Međurečju pri Ivanjici v Srbiji, kjer je kot najmlajši med tisoč slovenskimi, bosanskimi in makedonskimi političnimi kaznjenci prebil štirinajst dni, od 28. januarja do 15. februarja (izkušnjo je nekaj mesecev zatem literariziral v ciklu Okupacija). V konfinaciji je spoznal moč revolucionarnih množično pétih pesmi z refrenom, ki ga je povzel v svoji poeziji (npr. v Pesmi XIV. divizije).

Kajuh se je v Maribor vrnil prve dni marca, ob napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941 pa se je pridružil skupini šaleških prostovoljcev, ki so želeli sodelovati pri uporu jugoslovanske vojske v savinjskih gozdovih pod Mrzlico. Prestregla jih je policija, Kajuh pa je s pljučnico in poškodovanimi rebri pobegnil v Šoštanj. 28. aprila so ga gestapovci aretirali ter ga nekaj tednov zasliševali in mučili v župnišču v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, kamor je bil skoraj sočasno interniran tudi Franc Ksaver Meško. Kajuh je pisal tudi v zaporu ter izkušnjo literarno ovekovečil v pesmih Pet in dvajset in Nenapisano pismo iz ječe. Ker so se zanj vse bolj zanimali kulturbundovci in policija, se je po dveh krajših skrivnih bivanjih od junija skrival v domačem podstrešnem prostorčku za dimnikom. Tudi Marija Medved je bila zaradi akcije ob začetku vojne za šest tednov aretirana v celjskem Starem piskru, po izpustitvi pa je pobegnila v Avstrijo. Tik pred tem se je zadnjič srečala s partnerjem, ki ji je prinesel cikel pesmi in ji povedal, da se bo odslej imenoval Kajuh.

Ker se v Šoštanju ni več počutil varnega, je sredi septembra 1941 z očetovo pomočjo migriral v Ljubljano, ki je bila pod italijansko zasedbo. Tam se je dejavno vključil v ilegalno gibanje. Okrepil je stike z ljubljanskimi sodelavci Slovenske mladine in s šoštanjskimi pribežniki. Rojak Milan Pogačnik je lačnemu in prestrašenemu Kajuhu kot beguncu uredil nakazilo Rdečega križa za hrano in ga mdr. spoznal s še enim avtorjem Slovenske mladine, Bojanom Štihom. Še istega leta se je Kajuh povezal z ilegalnim glasilom Mlada Slovenija, ki je januarja 1942 zaživelo kot prva publikacija NOB in objavilo nekaj njegovih pesmi, naslednje leto pa je objavljal tudi v Slovenskem poročevalcu (mdr. Kralj Matjaž) in Naši ženi (mdr. Dekle v zaporu).

Kajuh se je 1942 zbližal z deset let starejšo Silvo Ponikvar. Ker ga je medtem iskala nemška vojaška policija, se je preselil k njej na Vošnjakovo (danes Kurilniško) ulico 22 in tam neprijavljen živel ilegalno. Verjetno spomladi 1942 sta Pogačnik in Zdenko Zavadlav, čigar družina je pesniku nekaj časa ponujala zatočišče in hrano, Kajuha organizacijsko vključila v Varnostno-obveščevalno službo (VOS). Za organizacijo je zbiral informacije o italijanskih skladiščih orožja, razmerah na mejnih prehodih v Ljubljansko pokrajino in vojaških oblastnikih, ni pa se udeleževal diverzantskih akcij in eksekucij. Septembra 1942 so Italijani v hiši Ponikvarjevih na Vošnjakovi zaman iskali Kajuha, v poslopje pa so do konca leta še dvakrat vdrli, a brez uspeha. Decembra so aretirali nosečo Silvo Ponikvar, ki je med trimesečnim zaporom splavila, in njeno mater. Kajuh se je aretaciji izognil, a je moral hišo zapustiti. Skrivaj je živel pri tovariših (mdr. Tonetu Seliškarju) in v garderobah ljubljanske Drame, zaradi česar je resno obolel.

Kljub težkemu življenju v ilegali in z lažno identiteto se je tudi v Ljubljani pesniško in širše kulturno udejstvoval. Ob prevladujočem socialnem motivu predvojnih pesmi je opazno okrepil bojnega in napisal vrsto svojih najprepoznavnejših pesmi; že konec 1941 pesmi Kralj Matjaž, Poetom, Mostovi, Naša pesem idr., ki jih je objavljal v ilegalnem tisku in razmnoževal na lističih. Spomladi 1942 se je pri pripravi njegove zbirke Markacije angažiral Prežihov Voranc; recenzenti so jo že odobrili in postavili za tisk, a je bila 23. septembra skupaj s tiskarno Tehnika uničena. Konec 1942 je svojo pesem Materi padlega partizana v Naši ženi prvič podpisal kot Kajuhov Tonč.

Pesem Dekle v zaporu, spomladi 1943 podpisano z istim psevdonimom, je pesnik naklonil Silvi Ponikvar. Kajuh je med njenim prestajanjem prve kazni dosegel svoj lirski vrhunec in ji svoje pesmi pošiljal v zapor. Mdr. je dekletu posvetil znameniti ljubezenski cikel Bosa pojdiva, najbolj znano pesem pa je objavil v edini številki revije ilegalnih kulturnikov Setev julija 1943. Približno takrat je v Pesmi matere treh partizanov z nekaj pesniške svobode ovekovečil ljubljansko socialno delavko in ilegalko Ano Kobal Ziherl. S Štihom je jeseni 1941 napisal svojo edino dokončano dramo, socialno trodejanko Mati, ki naj bi jo slovenski partizani uprizorili za Rdečo armado; zaradi nesporazuma se je namreč šušljalo, da bo ta v kratkem osvobodila Ljubljano.

Kot ljubljanski ilegalec je Kajuh spoznal vrsto umetnikov, ob gledališčnikih in glasbenikih tudi številne književnike, med katerimi se je najraje zadrževal. Osebno je spoznal Toneta Seliškarja in Ferda Kozaka, ki sta ga, navdušenega za pisanje, kot literarna mentorja usmerjala že v pisemski korespondenci v tridesetih letih. Ob Seliškarju, Kozaku, Prežihovem Vorancu, Tonetu Čufarju, poznejšem literarnem zgodovinarju Emilijanu Cevcu, Francu Novšaku, Franu Albrehtu in Pavlu Golii je v prvi polovici 1943 na lastno željo spoznal Otona Župančiča, ki so ga že prej navdušili njegovi verzi. Po tem srečanju je še jasneje začutil, da je njegovo osrednje poslanstvo literatura.

Marca 1943 je bila Silva Ponikvar izpuščena, kar se je odražalo tudi v Kajuhovi poeziji. Junija sta se nameravala poročiti, medeninasta prstana za to priložnost pa jima je priskrbela pesnica in igralka Mila Kačič, vendar so konec maja 1943 Silvo Ponikvar ponovno aretirali. Kajuh se je moral spet skrivati; ker je ilegalno življenje v Ljubljani zanj postajalo prenevarno, je razmišljal o pridružitvi partizanom. Potem ko je prejel namig, naj se umakne iz Ljubljane, je sklenil avgusta 1943 oditi na osvobojeno ozemlje med dolenjske partizane. Silvi Ponikvar, s katero se nista nikdar več videla, je izročil zvezek s triinpetdesetimi pesmimi, ki jim je dodal oporoko, v kateri ji je zapustil vse. Zvezek je na njeno pobudo zakopal pod češnjo na vrtu Vošnjakove 22. Silva Ponikvar ga je pred koncem vojne, a že po pesnikovi smrti, iz strahu, da bi pesmi našli domobranci, skrila drugam in ga znova izkopala po vojni. Slovenski knjižni zavod je Kajuhove pesmi odmevno izdal 1949.

Kajuh je na Dolenjskem postal vodja kulturniške skupine XIV. udarne divizije NOV, v kateri sta bila tudi skladatelj Svetozar Marolt (s partizanskim imenom Špik) in plesalka Marta Paulin (Brina). Septembra in oktobra 1943 je skupina veliko potovala, mdr. je nastopala v Postojni, Cerknici, na Vrhniki in v Grosupljem. Pesmi je Kajuh na mitingih deklamiral doživeto, navdušenje pa je budil tudi z zamolklim baritonskim glasom, zanosnim pogledom, nežno preprostostjo in hkratno odsotnostjo vzvišenega patosa. Pesmi z lirskim subjektom matere ali žene sta interpretirali igralki Vladoša Simčič in Vera Hreščak.

Zaradi nenehnih dejavnosti v diviziji in kulturniški skupini je od odhoda v partizane napisal le še peščico pesmi. Pesem XIV. divizije je z Maroltovo glasbo ponarodela. Na novejše borbene pesmi je – v nasprotju z lirskimi, ki imajo v zbirki pomembno mesto – že vplivala prva pesniška zbirka, ki je izšla v okupirani Evropi, Previharimo viharje Vladimirja Pavšiča - Mateja Bora. Kajuh in Bor sta skupaj napisala zadnjo slovensko kitico revolucionarne pesmi V mraku gozda oz. Ob tabornem ognju (ki jo je iz francoskega napeva Marilou, Marilou prevedel Mitja Ribičič).

Prva zbirka sedemindvajsetih Kajuhovih pesmi s preprostim naslovom Pesmi je bila v skromni nakladi osemintrideset izvodov v šapirografski tehniki natisnjena novembra 1943 v baraki v Starih Ogencah na Notranjskem. Uredil jo je Kajuh sam, izbrane pesmi pa je natipkala Brina, s katero sta se v zadnjih mesecih njegovega življenja močno povezala. Zbirko je opremil akademik Janez Weiss - Belač. Danes sta ohranjena le še dva izvoda, ki ju hranijo v Muzeju novejše zgodovine in v Celjskem pokrajinskem muzeju.

Januarja 1944 se je kulturniška skupina XIV. divizije udeležila prvega kongresa slovenskih kulturnikov v Semiču, na katerem je Božidar Jakac ustvaril znameniti portret pesnika s kredo. Le dan po portretiranju, 6. januarja, je divizija z več kot tisoč borci iz Suhorja krenila čez Hrvaško na Štajersko in v manj kot dveh mesecih prehodila 500 kilometrov. 21. februarja se je na Kriški gori v izrednih zimskih razmerah znašla sredi težke nemške ofenzive. Dan zatem se je kulturniška skupina zatekla na Žlebnikovo domačijo v Zavodnju, razmeroma blizu Kajuhovemu rojstnemu mestu, ki ga ni obiskal že leta. Pesnik je padel pod streli nemške patrulje, ki jo je vodil policist slovenskega rodu Franc Tscherne oz. Černe. V poročilu je nemški orožnik navedel, da je ustrelil smejočega se partizana. Starši so Kajuha 13. novembra 1945 pokopali na družinskem grobu Destovnikovih v Podkraju pri Velenju.

Kajuhovo rokopisno zapuščino hranijo v Rokopisni zbirki NUK in Knjižnici Velenje. Med dragocenejšimi artefakti sta črna beležka, v katero je zapisal Pesem XIV. divizije in jo je imel ob smrti pri sebi, ter druga beležnica, v katero je Brina zapisovala datume in kraje mitingov.

Kajuh je splošno, pogosto skupaj z Matejem Borom, prepoznan kot osrednji predstavnik lirike NOB. Njegove ljubezenske pesmi so v slovensko literaturo vnesle motiv ljubljene kot enakopravne tovarišice, ne pasivne muze. Več kot polovica od njegovih 146 znanih pesmi je bila uglasbena, tudi večkrat, prevedene so v enaindvajset jezikov, nekatere so cele ali v odlomkih ponarodele. Celoten pesniški opus je bil kot Zbrane pesmi prvič objavljen šele 2015 (s ponatisom 2020) v sklopu zbirke Kajuh 100, knjigo je uredil Vlado Vrbič. Kantavtor in pesnik Matej Kranjc je 2020 uglasbil osem pesmi in jih izdal na zgoščenki Kajuh. Ob Kajuhovi stoletnici je 2023 izšel strip risarja Zorana Smiljanića in scenarista Marijana Pušavca, ki se je opiral na Vrbičev roman Prestreljene sanje (2020). Stoletnico sta pospremili tudi dve novi dramski upodobitvi Kajuhovega življenja in dela: Juriš! Žive Bizovičar in Nika Žnidaršiča ter Kajuh sem jaz! Darka Nikolovskega in Inti Šraj. Ljubljanska Narodna in univerzitetna knjižnica je ob stoletnici pripravila razstavo Čas življenja in čas smrti: Karel Destovnik - Kajuh (13. 12. 1922–22. 2. 1944) v avtorstvu Marijana Ruperta in Vlada Vrbiča. Razstava je sintetizirala dotedanje literarnovedne izsledke o pesnikovem življenju in delu, ki sta bila po vojni deležna okoli štirideset različnih monografij.

Slavljenje Kajuha, kakršno se je zaradi njegovih sočutnih in bodrilnih pesmi, iskrene nežne lirike in naposled tragične usode med okupiranim narodom spontano začelo že pred koncem vojne, je institucionalno utrdila povojna socialistična oblast. Šele z osvoboditvijo so njegove pesmi, z njimi pa njegova usoda, obenem edinstvena in simbolna za trpljenje naroda v vojni, prvič dosegle vso slovensko javnost. 1953 je Kajuh poleg Jožeta Moškriča postal edini slovenski kulturnik, odlikovan z redom narodnega heroja. Po Kajuhu so poimenovali devetintrideset ulic in vrsto ustanov ter mu postavili številna obeležja po vsej Sloveniji, njegove pesmi pa so se med ljudmi zelo prijele. Po vojni urejeni Kajuhov park v Šoštanju je bil prenovljen 2022. Bronast celopostavni spomenik v nadnaravni velikosti je delo Marjana Keršiča - Belača. Ta je pesnika upodobil večkrat, mdr. na doprsnem nagrobnem kipu v Podkraju in na šoštanjskemu podobnem celopostavnem spomeniku pred celjsko gimnazijo, ki se danes imenuje po njem. Na pročelju Žlebnikove domačije, kjer je bil Kajuh ubit, so 1955 postavili spominsko ploščo. 2017 je šoštanjska občina na isti domačiji postavila še spominski objekt s stiliziranim kipom pesnika s ptico na glavi.