Dougan, Peter (1935–2019)

DOUGAN, Peter (rojstno ime Danilo Peter Dougan), lutkovni igralec, animator (r. 6. 11. 1935, Ljubljana; u. 10. 10. 2019, Ljubljana). Oče Danilo Dougan, družbenopolitični in športni delavec, pravnik, mati Božena Dougan, r. Mucha, pianistka.

Osnovno šolo je začel obiskovati 1941 v Metliki. Po koncu druge svetovne vojne je izobraževanje nadaljeval na deški osnovni šoli Graben (1945) v Ljubljani. 1946 se je vpisal v Prvo gimnazijo v Ljubljani na Vegovi ulici, kjer je maturiral 1954.

Študiral je na Oddelku za elektrotehniko Tehniške fakultete v Ljubljani, kjer je zaključil štiri semestre. 1957 je nadaljeval študij geografije na Prirodoslovno-matematičnem oddelku Prirodoslovno-matematično-filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je končal dva letnika.

1951 je prvič nastopil v Mestnem lutkovnem gledališču kot boben v predstavi Žogica Marogica v režiji Jožeta Pengova. V naslednji predstavi Čarobne gosli je istega leta začel voditi lutko. Od svojega prvega nastopa je deloval kot gostujoči animator lutk in 1957 postal stalni član ansambla, v katerem je deloval do 2000. Svoje delo je kot honorarni animator nadaljeval vse do 2016.

Kot lutkovni animator je od 1951 igral pomembno vlogo v Mestnem lutkovnem gledališču. Svoje delo je odlikoval z virtuoznim obvladovanjem različnih lutkovnih tehnik in z izrazno prepričljivostjo gibov, izhajajočih iz narave lutkinega materiala in značaja. Bil je eden vodilnih lutkovnih animatorjev v Sloveniji in Jugoslaviji, ustvaril je več kot 160 različnih vlog.

Od petdesetih let 20. stoletja se je na pobudo Mestnega lutkovnega gledališča pod mentorstvom Jožeta Pengova izšolalo mnogo novih sodelavcev, ki so postali srednja generacija lutkarjev, med njimi tudi mojster animacije oz. oživljanja lutk Dougan. Pod režijo Pengova je animiral marionete v številnih predstavah, med njimi v Čarobnih goslih (1951), Obutemu mačku (1953), Zvezdici Zaspanki (1955), Zlatolaski (1958), Ostržku (1959), Sinji ptici (1964), Mali čarovnici (1967), Radovednemu slončku (1967) in v zadnji Pengovovi režiji v Mestnem lutkovnem gledališču Dve polnočni zgodbi (1968). Vse predstave je odlikovala visoka raven tehnične in umetniške dovršenosti, tudi na področju animacije.

Preizkusil se je v različnih lutkovnih tehnikah; animiral je v uspešnih predstavah z ročnimi lutkami, kot sta bili Radovedni slonček (1967) in Tigrček Peter (1969), uporabljal javajke z mimičnimi lutkami v predstavi Mali strah Bavbav (1964), tehniko ploskih lutk v Medvedek zleze vase (1974), groteskne lutke impresivnih dimenzij v Božanski komediji (1982) in senčne lutke v Petru Panu (1984).

V svoji karieri je soustvaril glavne vloge v predstavah, kot so Deklica Delfina in lisica Zvitorepka (1975), Beli konjič (1976), Pekarna Mišmaš (1997). Natančno in premišljeno je z uporabo ritmične strukture oživil Ferdinanda v Zgodbi o Ferdinandu (1978), v tehnični izpopolnjenosti gibanja pa glavno vlogo v predstavi A (1980). V predstavi Sovica Oka (1972) je za animacijo naslovne junakinje prejel kritiško priznanje, da je zelo vešče vodil lutko in nakazoval njen značaj. V Zlati ptici (1974) je animiral lik Matjaža in soustvarjal dinamično noto nagrajene lutkovne predstave, znane po mogočni likovni komponenti. Predstavi Gugalnica (1978) gre animatorski dosežek celotne ekipe, ki se je kazal v domiselnih dimenzioniranih lutkah in veseli razgibanosti. Z režiserjem Edijem Majaronom, s katerim je pričel sodelovati že predhodno sezono, je s stiliziranimi lutkami akademskega kiparja Petra Černeta ustvaril glavno vlogo, Malega princa v istoimenski predstavi (1979). Kritiki so njegovo zbranost in lutkovno zorenje prepoznali tudi v predstavi Za devetimi vrati (1980). Za Kozlovsko sodbo v Višnji gori (1981), prvo evropsko predstavo, ki je gostovala na Kitajskem, je prejel nagrado za animacijo ter za spektakularnost in igrivost javanskih in mimičnih lutk. V avantgardni in eksperimentalni predstavi Sanje o govoreči češnji (1982) je v glavni vlogi Tijana uresničeval igralske, animacijske in tehnično zahtevne zamisli. Glavne vloge je dalje animiral v predstavah O ptički, ki je ukradla zlato jabolko (1983), Jurček in trije razbojniki (1983) ter Martin Krpan (1984). Z Martinom Krpanom je krstil novi oder Lutkovnega gledališča Ljubljana, s tem pa tudi obeležil prelomen animatorski dogodek v zgodovini lutkarstva. Nadalje je animiral v predstavah, ki so postavljale temelje lutkovnega gledališča, kot sta Pravljica o Carju Saltanu (1985) in Mrtvec pride po ljubico (1986), ter v kultni predstavi Sapramiška (1986), ki je imela izjemno število ponovitev (nad 1.700) in je bila na sporedu več kot trideset let.

Poleg svojega dela na odru je deloval kot vodja tečajev animacije, prav tako pa se je preizkusil tudi v dveh režijah: 1987 je ustvaril monodramo z lutkovnimi prvinami v predstavi Zajček Peter, v kateri je kritika izpostavila njegovo spoštovanje lutke; 1990 je obnovil predstavo Mojca in živali po Pengovovem režijskem konceptu. Kot animator je sodeloval tudi pri celovečernem animiranem filmu Coprnica Zofka (1989) in kratkem animiranem filmu Makalonca (1944).

Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj, med njimi 1978 nagrado Staneta Severja, 1983 nagrado za animacijo Jarca v predstavi Kozlovska sodba v Višnji gori na 3. bienalu jugoslovanskega lutkarstva v Bugojnem. Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo je prejel 1997.