Novi Slovenski biografski leksikon

DRUZOVIČ, Erika (Erika Druzović, Erika Drusowitsch, Erika Drusovich), sopranistka, operna, operetna in koncertna pevka, pevska pedagoginja, režiserka, filmska igralka (r. 1. 6. 1911, Maribor; u. 25. 12. 2001, Maribor). Oče Hinko Druzovič, glasbeni pedagog, zborovodja, skladatelj, mati Ljudmila (Mila) Druzovič, r. Fistravec, koncertna pevka, pevska pedagoginja. Brat Hinko Druzovič ml., violinist, glasbeni pedagog.

Prve glasbene nauke je pri treh letih prejela od svojega očeta, leto kasneje (1915) se je pričela učiti violino ter šest let kasneje (1921) še klavir pri profesorici Faniki Brandl (pozneje znani pod imenom Nada Jevdjenijević Brandl) in profesorju Hermanu Frišu. Prve odrske izkušnje je pridobila pri enajstih letih, ko je 1922 igrala v delu Stanka Majcna Dediči velikega časa. Takrat je njene igralske sposobnosti opazila tudi kritika. 1928 je pričela s študijem solopetja na zagrebški glasbeni akademiji pri priznani pevski pedagoginji Mariji Kostrenčić. Prvi koncertni nastop je imela 1929 v Zagrebu. Ker je že s prvim nastopom na koncertu študentov akademije navdušila takratnega ravnatelja zagrebške opere Krešimira Baranovića, jo je ta povabil k sodelovanju. Tako je 1930 debitirala v zagrebški operi kot Suzana v Figarovi svatbi Wolfganga Amadeusa Mozarta. Po študiju, ki ga je zaključila z odliko (1931), je bila kot prva lirska sopranistka zaposlena v zagrebški operi. Tam je ostala pet sezon in postala ljubljenka občinstva. Istočasno je bila tudi članica zagrebških madrigalistov ter kot operna in koncertna pevka gostovala v Ljubljani, Mariboru, Beogradu, Splitu in Osijeku. Po odhodu iz Zagreba (1936) je odšla v tujino. Do začetka druge svetovne vojne je sledila vrsta uspešnih gostovanj v opernih in operetnih vlogah v evropskih opernih hišah (Gdansk, Dunaj, Berlin, Hamburg, München, Ulm, Friedrichshafen, Milano, Rim, Neapelj, Benetke, Genova, Amsterdam, Haag, Rotterdam, Monte Carlo, Nica, Utrecht, Antwerpen, Bruselj, Zürich, Torino, Bologna, Trst, Bern, Innsbruck, Linz, Graz idr.). Uspešno je posnela tri glasbene filme, tako da jo je družba Metro Goldwyn Mayer povabila v Ameriko, za kar pa se ni odločila. Snemala je tudi za UFA film v Berlinu, po osvoboditvi pa igrala v številnih jugoslovanskih filmih. Med drugim je 1937 nastopila v filmu Potepuh (Die Landstreicher) s slavnim avstrijskim gledališkim in filmskim igralcem Paulom Hörbigerom po istoimenski dunajski opereti Karla Michaela Ziehrerja. Istega leta je bil film predvajan v Zagrebu. 1938 jo je sloviti angleški tenorist Richard Tauber povabil v svoj ansambel, s katerim je štiri mesece gostovala po Italiji in Franciji. Njeno nadaljnjo kariero je preprečila druga svetovna vojna. Po 1939 ji Nemci niso dovolili nastopati v nemških opernih gledališčih. Vrnila se je v Maribor, nastopala pa ni še vse do 1946, ko je ponovno pela v Innsbrucku, na Dunaju, v Linzu, Baslu, Bernu in po Nemčiji. 1953 je opustila umetniško udejstvovanje in zadnjič nastopila na opernem odru v Ulmu v vlogi Hanne Glawari v opereti Vesela vdova Franza Lehárja. Po koncu umetniške kariere je bivala v Sarajevu, tam se je tudi poročila ter delovala kot režiserka oper in pevska pedagoginja na tamkajšnji glasbeni akademiji. 1959 je v mariborski Operi Slovenskega narodnega gledališča režirala pravljično opero Janko in Metka Engelberta Humperdincka. Kot priznana operna umetnica je delala osnutke za sceno in kostume za opere v Innsbrucku in Sarajevu. 1967 je pela solistično partijo glasbene spremljave dokumentarnega filma pri Bosna Film Sarajevo. Bila je honorarna sodelavka RTV Sarajevo kot strokovna konzultantka za televizijske oddaje vokalne glasbe televizije in tam tudi poučevala petje. Po vrnitvi v Slovenijo (konec šestdesetih ali v začetku sedemdesetih let) je solopetje poučevala na Glasbeni šoli v Kopru, zadnji dve delovni leti (1975–77) pa na mariborskem Centru za glasbeno vzgojo, zasebno in na šoli KUD Jože Hermanko.

V bogati umetniški karieri je najvidnejše uspehe dosegala s stvaritvami: Džule (Jakov Gotovac: Ero z onega sveta), Koštane (Petar Konjović: Koštana), Dorice (Krsto Odak: Dorica pleše), Suzane (Wolfgang Amadeus Mozart: Figarova svatba), Manon (Jules Massenet: Manon), Čo-Čo-San (Giacomo Puccini: Madame Butterfly, 1936), torej z vlogami, ki so najbolj ustrezale njenemu liričnemu sopranu. Velike igralsko-pevske dispozicije je še posebno izkazala v operetni zvrsti; med najboljše dosežke sodijo izvedbe Violette Cavallini (Emmerich Kálmán: Vijolica z Montmartra), Adela (Johann Strauss ml.: Netopir), Hanna Glawari (Franz Lehár: Vesela vdova), Denise (Hervé: Mam'zelle Nitouche) idr. Posebno je bila ponosna tudi na svoje prvo gostovanje (1934) v ljubljanski Operi; oblikovala je vlogo Mignon v istoimenski operi Ambroisa Thomasa (ob njej je nastopil basist Julij Betetto). 1932 je zadnjič koncertirala v Mariboru, kot gostja pa je v tem mestu nastopala 1933–36 v operetah in, sodeč po kritikah in pripovedih nekaterih takratnih obiskovalcev, izvedla odlične poustvaritve operetnih likov, zlasti Violette Cavallini v Kálmánovi Vijolici z Montmartra (1935). Bila je sopranistka z izrednimi glasovnimi, vokalno tehničnimi in muzikalnimi kvalitetami, veliko igralsko zmogljivostjo ter izjemnim temperamentom in prefinjenim smislom za stilno interpretacijo.

Dela

Suzana (Wolfgang Amadeus Mozart: Figarova svatba, režija August Markowski, Hrvatsko narodno kazalište u Zagrebu, Hrvaška, 1930).
Dorica (Krsto Odak: Dorica pleše, režija Aleksandar Binički, Hrvatsko narodno kazalište u Zagrebu, Hrvaška, 1934).
Mignon (Ambroise Thomas: Mignon, režija Peter Golovin, Narodno gledališče v Ljubljani, Opera, 1934).
Violetta Cavallini (Emmerich Kálmán: Vijolica z Montmartra, režija Lojze Herzog, SNG Maribor, 1934).
Čo-Čo-San (Giacomo Puccini: Madame Butterfly, Hrvatsko narodno kazalište u Zagrebu, Hrvaška, 1936.

Režije

Cavalleria rusticana (Pietro Mascagni, Narodno pozorište Sarajevo, Bosna in Hercegovina, 1958).
Tosca (Giacomo Puccini, Narodno pozorište Sarajevo, Bosna in Hercegovina, 1958).
Janko in Metka (Engelbert Humperdinck, SNG Maribor, 1959).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Narodna in univerzitetna knjižnica, Glasbena zbirka, mapa Erika Druzovič – kronika.
Slovenski gledališki inštitut (SLOGI), mape Erika Druzovič, Zapuščina Primoža Kureta, Hinko Nučič.
Muzička enciklopedija, Zagreb, 1971.
Slovenski gledališki leksikon, Ljubljana, 1972.
Leksikon jugoslavenske muzike, Zagreb, 1984.
Osebnosti, Ljubljana, 2008.
Vilko Ukmar: Gostovanje gdč. Druzovičeve, Slovenec, 7. 2. 1935.
Pogovor z Eriko Druzovičevo, Glas naroda, 17. 4. 1935 (intervju).
Mira Mracsek: Vse za mlade – Pogovor s pevko in pedagoginjo Eriko Druzović, 7D, 13. 1. 1983.
Mira Mracsek: Pogovor s pevko in pedagoginjo Eriko Druzovič, GM : revija Glasbene mladine Slovenije, 14, 1984, št. 4, 10.
Melita Forstnerič Hajnšek: Ženska z desetimi potnimi listi, Večer, 2. 8. 1986.
Manica Špendal: Mariborska opera od 1928 do 1941, Časopis za zgodovino in narodopisje, 57, 1986, št. 2, 227–244.
Manica Špendal: Ob 90-letnici Erike Druzović, Večer, 28. 12. 2001.
Melita Forstnerič Hajnšek: Erika Druzovič, Večer, 16. 2. 2002.
Primož Kuret: Sto slovenskih opernih zvezd, Ljubljana, 2005.
Vili Ravnjak: Devetdeset let Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru: 1919–2009, Maribor, 2009.
Manica Špendal: Erika Druzović, Mariborske osebnosti, Ljubljana, 2018, 27–31.
Špendal, M., Bohak Adam, T.: Druzovič, Erika (1911–2001). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1024680/#novi-slovenski-biografski-leksikon (17. julij 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine