Novi Slovenski biografski leksikon

DERMOTA, Anton, tenorist, operni in koncertni pevec, pevski pedagog (r. 4. 6. 1910, Kropa; u. 22. 6. 1989, Dunaj, Avstrija). Oče Jože (Joža) Dermota, zastopnik Vzajemne zavarovalnice, basbaritonist, mati Elizabeta Liza Dermota, r. Kordež, delavka. Žena Hilde Dermota, r. Berger von Weyerwald, pianistka, hči Jovita Dermota, igralka in pevka, brata Leopold Dermota (umetniško ime Leo Cordes [Kordež]), tenorist, in Gašper Dermota, tenorist, član Slovenskega okteta.

Rodil se je v veliki in ugledni glasbeni družini, ki je bila po svoji zavezanosti petju znana daleč naokoli, oče je bil cenjen basbaritonist. S šestimi leti je pričel obiskovati ljudsko šolo, kjer je sodeloval pri uprizoritvah pravljičnih otroških iger, mdr. Sneguljčice, in jo zaključil zapisan v zlato knjigo kot eden najboljših učencev. V dar je dobil srebrno krono s podobo cesarja Franca Jožefa. 1922 so ga starši poslali k blejskemu župniku za hlapca, kjer je ostal poldrugo leto. Na župnikov nasvet se je 1924 pričel šolati na Orglarski šoli pri Stanku Premrlu in Francu Kimovcu. Kot gojenec Orglarske šole v Ljubljani je sodeloval kot zborist tudi v stolnem cerkvenem zboru, ki ga je vodil Premrl, sprva kot sopranist, po mutaciji pa kot tenorist. Po treh letih je uspešno opravil zaključni izpit in 1927 postal organist na Bledu. Od 1929 je bil zborovodja v Kropi in se obenem zaposlil v tovarniški pisarni žebljarske zadruge. Hkrati je bil še organist, zborovodja in kapelnik pihalne godbe v Tržiču. 1930 je bil brez sprejemnega preizkusa sprejet v zbor ljubljanske opere. Štiri leta se je izobraževal v tamkajšnji Operni šoli, vzporedno pa je solopetje študiral na ljubljanskem Konservatoriju pri Vandi Wistinghausen-Chuławski, kjer je 1934 diplomiral z odliko. V času šolanja je na Orglarski šoli za dve leti prevzel tudi prvi razred klavirskega pouka.

Že v prvi sezoni delovanja v opernem zboru (1930/31) se je predstavil kot solist v manjših in srednjih opernih vlogah. Konec septembra 1934 je dobil štipendijo za pevsko šolanje. Izbiral je lahko med Parizom, Prago in Dunajem. Odločil se je za Dunaj, kjer se je eno leto zasebno izobraževal pri znani pevski pedagoginji Marie Radó-Danielli. Po dveh letih študija je 1936 debitiral na salzburških slavnostnih igrah v Wagnerjevi operi Mojstri pevci Nürnberški pod taktirko Artura Toscaninija, v istem letu je debitiral še v dunajski državni operi kot prvi oboroženec v Mozartovi operi Čarobna piščal. Kot prvi lirični tenor je dunajski državni operi ostal zvest vse življenje in se povzpel med vodilne tenoriste tedanjega časa. 1940 je prvič sodeloval z dunajskimi filharmoniki. V ljubljanski operi je gostoval vse do sezone 1940/41 kot Alfred (Giuseppe Verdi: Traviata), Pinkerton (Giacomo Puccini: Madame Butterfly), Rodolfo (Giacomo Puccini: La bohème) in Lenski (Peter Iljič Čajkovski: Evgenij Onjegin). 1938 je na Salzburških slavnostnih igrah izjemen uspeh doživel kot don Ottavio (Wolfgang Amadeus Mozart: Don Giovanni). Od takrat in še vrsto let kasneje je bil reden gost tega festivala in je v obdobju 1936–59 nastopal na okoli 150 predstavah. Njegova velika mednarodna kariera se je začela po drugi svetovni vojni. Nastopal je v vseh najpomembnejših opernih in gledaliških hišah po svetu, mdr. v londonskem Covent Gardnu (1947), milanski Scali (1948), v Rimu (1948), Parizu, Metropolitanski operi v New Yorku, Teatru San Carlo v Neaplju (1950), Buenos Airesu, Amsterdamu, Antwerpnu, Bruslju, Firencah (1949), Gradcu, Mainzu, Milanu, Nici (1946), Pragi, Stuttgartu, Beogradu (1951), Celju (1964, 1965), Dubrovniku (1960, 1965), Kropi (1975), Ljubljani (1947, 1951, 1953, 1955, 1959, 1962, 1964, 1965, 1969, 1971, 1972, 1973, 1974, 1980, 1986), Mariboru (1964, 1968, 1974), na Ohridu (1965), v Radencih (1967), Zagrebu (1959, 1964, 1965), v Monaku, Trstu, Celovcu in Ogleju ter drugih večjih nemških mestih. Sodeloval je z največjimi svetovnimi dirigenti (Bruno Walter, Richard Strauss, Arturo Toscanini, Wilhelm Furtwängler, Josef Krips, Hans Knappertsbusch, Karl Böhm, Herbert von Karajan idr.). 1955 je kot Florestan v Beethovnovi operi Fidelio pel na prvi slavnostni predstavi po povojni obnovitvi dunajske državne opere. V letih po drugi svetovni vojni je veljal za najboljšega tenorskega interpreta Mozartovih opernih junakov na svetu. Od 1966 se je posvečal tudi pedagoškemu delu. 1970 je postal izredni profesor dunajske visoke šole za glasbo in gledališko umetnost, štiri leta kasneje pa je bil imenovan v rednega profesorja na tej ustanovi, kjer je vodil oddelek za samospev in oratorij. Med njegovimi učenci so bili tudi slovenski pevci, sicer pa sta z ženo izvajala mednarodne mojstrske pevske tečaje, največ v Španiji, na Nizozemskem in v Liechtensteinu. 1977 je z naslovno vlogo Palestrine v istoimenski operi Hansa Pfitznerja proslavil štiridesetletnico svojega umetniškega dela na odru dunajske državne opere in 1981 odpel svojo zadnjo operno vlogo, Tamina v Mozartovi Čarobni piščali. 1982 je pri dvainsedemdesetih letih imel na Dunaju poslovilni koncert. Svoje življenje je opisal v knjigi z naslovom Tausendundein Abend/Mein Sängerleben, ki je izšla na Dunaju 1978, v slovenskem prevodu Tisoč in en večer/Iz življenja poklicnega pevca pa jo je 1986 izdala Mohorjeva družba v Celju.

Med drugim je bil Alfredo (Giuseppe Verdi: Traviata, 1937), Pevec (Richard Strauss: Kavalir z rožo, 1937, 1939), Harun (Georges Bizet: Djamileh, 1938), Belmonte (Wolfgang Amadeus Mozart: Beg iz seraja, 1938, 1955), Ferrando (Wolfgang Amadeus Mozart: Così fan tutte, 1938, 1947, 1954), Pinkerton (Giacomo Puccini: Madame Butterfly, 1938), Florestan in Jacquino (Ludwig van Beethoven: Fidelio, 1938, 1950), Tamino (Wolfgang Amadeus Mozart: Čarobna piščal, 1942, 1951, 1955), Don Ottavio (Wolfang Amadeus Mozart: Don Giovanni, 1937, 1946, 1953, 1954), Lenski (Peter Iljič Čajkovski: Evgenij Onjegin, 1937), Palestrina v istoimenski operi Hansa Pfitznerja (1977), Flamand (Richard Strauss: Capriccio, 1950), Cassio (Giuseppe Verdi: Otello, 1952). Uveljavil se je tudi kot koncertni pevec, koncertiral je s svojo ženo, pianistko Hildo Dermota (mdr. po Jugoslaviji, 1954 v Avstraliji). V svoje koncertne sporede je pogosto vključeval samospeve slovenskih skladateljev (Anton Lajovic, Uroš Krek, Janko Ravnik idr.). Zadnji večer samospevov je izvedel avgusta 1957 v Mozarteumu s samospevi Roberta Schumanna, Huga Wolfa in Richarda Straussa. Posvetil se je tudi izvajanju oratorijev in z njimi gostoval v Parizu, Bruslju, Pragi, Salzburgu, Antwerpnu, Bordeauxu, Monaku idr. Sodeloval je pri Stvarjenju Josepha Haydna (1937) in 9. simfoniji Ludwiga van Beethovna (1937, 1944), Verdijevem Requiemu (1944, 1947), Mozartovem Requiemu (1937, 1944), Brucknerjevem Te Deumu (1937), Bachovem Matejevem pasijonu (1937) in Beethovnovi Missi Solemnis (1944).

Njegova velika pevska umetnost je ohranjena na številnih posnetkih. Mdr. je 1938 za družbo Telefunken iz Berlina posnel šest opernih arij (Jules Massenet: Manon, Giacomo Puccini: Tosca in Turandot), skupaj z ženo je za založbo Telefunken-Decca posnel ciklus dvanajstih pesmi Franza Schuberta Zimsko popotovanje. Za gramofonske firme Telefunken in Decca je posnel celotne opere Wolfganga Amadeusa Mozarta (Don Giovanni, Beg iz seraja, Così fan tutte, Čarobna piščal), Richarda Straussa (Kavalir z rožo, Saloma), Richarda Wagnerja (Mojstri pevci nürnberški, Tristan in Izolda, Arabella), Claudija Monteverdija (Dafne), Ludwiga van Beethovna (Fidelio), Giuseppa Verdija (Otello) ter Straussovo opereto Netopir. Za Vanuard je posnel Haydnov oratorij Stvarjenje in množico samospevov za različne druge založbe. 1954 je sodeloval v Mozartovi predstavi Don Giovanni v Salzburgu, ki je bila posneta kot film. RTV Ljubljana je posnela njegov operni in koncertni repertoar, predvsem Schubertove in Schumannove samospeve. 1988 je ljubljanska televizija v koprodukciji z dunajsko posnela dvojezični film o njegovem življenju in delu.

Bil je visok lirični tenorist z velikim občutkom za pevski slog in dognano pevskotehnično kulturo, s katero je lahko enako sveže in muzikalno pel tudi v starosti. Imel je svež, prožen, mehko obarvan in po vsem obsegu izenačen glas, jasno izgovorjavo, izdelano fraziranje ter zmožnost izrednih odtenkov velikih dinamičnih in voluminoznih vzponov.

Za svoje delo je po vsem svetu dobil številna odlikovanja in priznanja. Mdr. je 1946 na Dunaju prejel prestižen naslov Kammersänger,r 1955 Mozartovo medaljo in 1959 najvišje avstrijsko umetniško odlikovanje, častni križ znanosti in umetnosti prvega reda. 1960 je prejel medaljo Otta Nicolaija dunajskih filharmonikov za dolgoletno sodelovanje in 1961 častni prstan solistov dunajske državne opere. 1965 je prejel naslov komtur papeškega reda Gregorja Velikega. 1969 je postal častni član dunajske državne opere in prejel jubilejni prstan vsega umetniškega osebja te ustanove, 1971 je prejel medaljo Maxa Reinhardta na salzburških slavnostnih igrah in zlato častno medaljo mesta Dunaj, 1973 medaljo Enrique Granados v Barceloni, 1974 odlikovanje red jugoslovanske zastave z zlatim vencem, 1976 zlati okras dunajske države, zlato častno odličje za zasluge glavnega mesta Dunaj in veliko častno odličje za zasluge dežele Spodnje Avstrije. 1977 je prejel veliko srebrno častno odličje za zasluge Republike Avstrije. 2021 so mu v dunajskem hotelu Korotan odprli spominsko sobo. Po njem je poimenovana ulica na Dunaju in Anton-Dermota-Saal v dunajskem konservatoriju.

Dela

Alfredo (Giuseppe Verdi: Traviata, režija Hans Duhan, Wiener Staatsoper, Avstrija, 1937).
Don Ottavio (Wolfgang Amadeus Mozart: Don Giovanni, režija Hans Breuer, Wiener Staatsoper, Avstrija, 1937).
Lenski (Peter Iljič Čajkovski: Evgenij Onjegin, koreografija in plesne vaje Margarethe Wallmann, Wiener Staatsoper, Avstrija, 1937).
Pevec (Richard Strauss: Kavalir z rožo, režija Stefan/Stephan Beinl, Wiener Staatsoper, Avstrija, 1937).
Belmonte (Wolfgang Amadeus Mozart: Beg iz seraja, režija Hans Duhan, Wiener Staatsoper, Avstrija, 1938).
Tamino (Wolfgang Amadeus Mozart: Čarobna piščal, režija Erich von Wymetal, Wiener Staatsoper, Avstrija, 1942).
Ferrando (Wolfgang Amadeus Mozart: Così fan tutte, režija Oscar Fritz Schuh, Wiener Staatsoper, Avstrija, 1943).
Flamand (Richard Strauss: Capriccio, režija Rudolf Hartmann, Wiener Staatsoper, Avstrija, 1951).
Cassio (Giuseppe Verdi: Otello, režija Oscar Fritz Schuh, Wiener Staatsoper, Avstrija, 1952).
Palestrina (Hans Pfitzner: Palestrina, režija Hans Hotter, Wiener Staatsoper, Avstrija, 1977).
Tausendundein Abend : mein Sängerleben, Wien, 1978 (druga izdaja München, 1981; slov. izdaja Celje, 1985).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Narodna in univerzitetna knjižnica, Glasbena zbirka, mapa Anton Dermota.
Slovenski gledališki inštitut (SLOGI), mape Anton Dermota, Josip Oblak, Julij Betetto.
Muzička enciklopedija, Zagreb, 1971–1977.
Slovenski gledališki leksikon, Ljubljana, 1972.
Leksikon jugoslavenske muzike, Zagreb, 1984.
Slovenika, Ljubljana, 2011.
TD: Pevec Antona Dermota v Ljubljani, Slovenec, 12. 1. 1940.
RČ: Schubert in Dermota, Delo, 14. 2. 1965.
Kristijan Ukmar: Zimsko popotovanje, Delo, 17. 2. 1965.
Janez Zadnikar: Pevec, mojster, umetnik, Delo, 18. 2. 1973.
Darinka Kladnik: Pošten do umetnosti, Ljubljanski dnevnik, 19. 2. 1973.
Titovo odlikovanje, Ljubljanski dnevnik, 13. 11. 1974.
Bogdan Pogačnik: Dermotova pesem v Trstu, Delo, 12. 4. 1975.
Ivan Silič: Pevec vedno svežega mehko obarvanega glasu, Primorski dnevnik, 13. 4. 1975.
Anton Dermota zum 70. Geburtstag : eine Festschrift, Wien, 1980.
Boris Pangerc: Žlahten pevec svetovne slave, Primorski dnevnik, 20. 4. 1980.
Primož Kuret: Anton Dermota, Revija Glasbene mladine Slovenije, 3. 10. 1980.
Anton Dermota: Tisoč in en večer, Celje, 1985.
Marjana Mrak, Francka Slivnik: Anton Dermota, Ljubljana, 1988.
Bogdan Učakar: Občutljivo osvetljen »svetovni glas«, Večer, 22. 6. 1988.
Marijan Zlobec: Anton Dermota, Delo, 24. 6. 1989.
Mira Mracsek: In memoriam – Anton Dermota, Večer, 24. 6. 1989.
Francka Slivnik: V spomin – Anton Dermota, Dnevnik, 27. 6. 1989.
Marijan Zlobec: Slovenski umetnik svetovnega slovesa, Delo, 28. 6. 1989.
B. G.: V spomin na Antona Dermoto, Delo, 21. 5. 1990.
Franc Križnar, Tihomir Pintar: Sto slovenskih glasbenikov, Ljubljana, 2002.
Primož Kuret: Sto slovenskih opernih zvezd, Ljubljana, 2005.
Milan Ilić: Operni pevec, ki je postal legenda, Delo, 10. 4. 2012.
Darinka Kladnik: (Ne)znani Slovenci, Ljubljana, 2017.
Bohak Adam, Tina: Dermota, Anton (1910–1989). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1024610/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. april 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine