Novi Slovenski biografski leksikon

DRAGAN, Srečo (rojstno ime Srečko Dragan), slikar, videast, intermedijski umetnik (r. 8. 12. 1944, Komarna vas). Oče Franc Dragan, partizan, prvoborec, spomeničar, delegat odposlancev Kočevskega zbora in član prve slovenske vlade, mati Karolina Dragan, r. Jalovec. Žena Ana Nuša Dragan (1970–88), videastka, žena Judita Krivec Dragan (od 1990), umetnostna zgodovinarka, brat Zvone Dragan, podpredsednik jugoslovanske vlade in dolgoletni ambasador.

Po zaključeni osnovni šoli v Kostanjevici na Krki in gimnaziji v Črnomlju se je 1964 vpisal na Akademijo za likovno umetnost (ALU) v Ljubljani (danes Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, ALUO), kjer je 1968 diplomiral iz slikarstva in 1970 končal še slikarski specialistični študij pri Zoranu Didku. Kot štipendist Prešernovega sklada se je 1973 izpopolnjeval na področju nove medijske umetnosti v Londonu, 1977 kot štipendist sklada Moše Pijada v Varšavi, Vroclavu in Krakovu, 1984–85 pa kot štipendist francoske vlade za videoumetnost na Institut national de l’audiovisuel – des ateliers de la recherche de l’INA, na SFP TV Paris (Société Française de Production) ter na oddelku za film in video univerze v Parizu. 1967–88 je ustvarjal skupaj z Ano Nušo Dragan, zatem pa sam. 1968–70 je bil vodja informativnega centra za film pri Združenju kabelskih operaterjev Slovenije. 1970–72 je bil urednik informativnega centra za vizualne komunikacije revije Ekran, 1972–74 vodja filmske sekcije pri študentski organizaciji Forum, 1973 je postal vodja informativnega centra filma Favit, ki sta ga 1972 ustanovila z Ano Nušo Dragan, in urejal (istoimenski) mednarodni časopis za konceptualno umetnost. 1979–83 je bil urednik videoprograma alternative Škuc. 1987–89 je bil podpredsednik Društva likovnih umetnikov Ljubljane in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU). 1989–92 je predsedoval ZDSLU, 1991 pa je postal član predsedstva Kulturnega foruma RS. Bil je član več strokovnih svetov. 1996–2020 je aktivno sodeloval z Institutom »Jožef Stefan«, Fakulteto za računalništvo in informatiko ter Fakulteto za elektrotehniko v Ljubljani.

Bil je prvi akademski predavatelj na področju videa v nekdanji Jugoslaviji, in sicer je na ALUO v Ljubljani 1987 začel poučevati estetiko in tehnologijo videoumetnosti, 1991 pa video in nove medije (1987 je bil izvoljen v naziv docenta, 1994 izrednega profesorja, 1999 rednega profesorja), vse do upokojitve 2014. Kot gostujoči profesor je 1987 en mesec predaval na sheffieldski likovni akademiji (Fine Arts Academy). 1973 je o videoumetnosti predaval na edinburškem festivalu umetnosti, 1993 pa v okviru bienala INTART '93 na univerzi v Celovcu.

V središču Draganovega zanimanja so medmrežna interaktivna umetnost, računalniška animacija in umetnost novih medijev, tj. video, videoinstalacije, integrirani mediji, mrežne interaktivne umetnosti, računalniško animirani videi ipd.

Njegov umetniški diskurz izhaja iz konceptualnih in medijskih praks šestdesetih let 20. stoletja, ko je 1968–69 deloval v okviru razširjene umetniške skupine OHO, s katero je 1968 v Zagrebu sodeloval na prvi razstavi konceptualne umetnosti v bivši Jugoslaviji. V okviru skupine je predstavil še druge razstave, projekte, akcije in instalacije (v parkih Tivoli, Zvezda). Dela iz šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja so pomembna za razvoj neoavantgarde in novih umetniških praks. V tem obdobju je poleg akcij in konceptualnih projektov skupaj z Ano Nušo Dragan začel snemati videe in filme. Video je sprva služil za dokumentacijo neponovljivih umetniških akcij, a je postal tudi njihov sestavni element. 1969 sta posnela prvi umetniški video v jugoslovanskem prostoru Belo mleko belih prsi, pri čemer gre za statičen, črno-beli posnetek ženskih prsi s kapljico mleka in grafičnim znakom, ki se spreminja in v negibno sliko vnaša dinamiko, v ozadju pa poteka pogovor o videoumetnosti v različnih jezikih. Umetnika sta bila v sedemdesetih in osemdesetih letih (od 1973) videu v celoti predana, kar dokazujejo številna dela, v katerih obravnavata naravo medija in nove oblike komunikacije ter izražata fascinacijo nad možnostjo sočasnega snemanja in prikazovanja podobe.

Tudi kasneje v osemdesetih in devetdesetih letih, ki pomenijo zlato obdobje za videoprodukcijo ljubljanske alternativne scene, ko so z videi želeli definirati politično, osebno in kulturno identiteto, pri tem pa ohranjali eksperimentiranje, je Dragan nadaljeval z raziskovanjem možnosti, ki so jih ponujali novi mediji – video ter mrežna in kibernetična tehnologija – ter se pri tem usmeril v povezovanje videa z novejšimi mediji in tehničnimi možnostmi, računalniško tehnologijo in sliko.

Pozneje se je posvetil robotskim interaktivnim spletnim instalacijam in računalniški 3D-animaciji. Velja za vodilnega predstavnika kibernetične umetnosti v Sloveniji. Je pobudnik trboveljskega festivala novomedijske kulture Speculum Artium in neformalnega sodelovanja umetnikov z znanstveniki za robotiko, računalniškimi strokovnjaki ipd. Ustvarja tudi v grafiki in risbi ter piše strokovne članke.

1968 je prejel študentsko Prešernovo nagrado, 1972 nagrado proširenih medija za projekt Favit s strani Študentskega kulturnega centra v Beogradu, 1975 priznanje na razstavi Video open Encounter v Ferrari (Italija), 1977 je bil njegov video Brez naslova uvrščen v arhiv Beneškega bienala. 2006 je prejel zlato plaketo Univerze v Ljubljani, 2006 plaketo Jožefa Stefana za povezovanje umetnosti in znanosti, 2007 Jakopičevo nagrado za uvajanje in dosežke na področju novih elektronskih medijev v likovni umetnosti.

Dela

Nuša in Srečo Dragan: Dvojni vstop videa v umetnost osemdesetih let, Sinteza, 1986, št. 73/74, 56–58.
Intart : Rettung der Welt, Celovec, 1992 (s soavtorji).
Barbara Borčić, Srečo Dragan, Lilijana Stepančič: Videodokument : video umetnost v slovenskem prostoru 1969−1998 : dokumentacija, Ljubljana, 1999.
Dragan Srečo, Franc Solina: Novomedijski umetniški projekti kot most med realnim in virtualnim svetom, Robotika in umetna inteligenca, 2014, 187–230.

Intermedijska dela

Ču (zvočni, čb film, 8-mm, 4'26'', 1969; soavtorica Ana Nuša Dragan).
RG Vietnam (zvočni, čb film, 8-mm, 2'5'', 1969; soavtorica Ana Nuša Dragan).
72h zime, 72h jeseni (zvočni, čb film, 8-mm, 2'05'', 1969; soavtorica Ana Nuša Dragan).
Belo mleko belih prsi (video, 30', 1969, Umetnostna galerija Maribor; soavtorica Ana Nuša Dragan).
Miselna vizualizacija objekta (zvočni, čb film, 8-mm, 2'04'', 1972; soavtorica Ana Nuša Dragan).
Alpha Theta ritem, projekt, 1974 (soavtorica Ana Nuša Dragan).
Iz vzhoda na vzhod (U-matic, 30', 1978; soavtorica Ana Nuša Dragan).
Gosposvetski sen (U-matic high band, 9', 1987; soavtorica Ana Nuša Dragan).
Meščevo zlato (U-matic high band, 14', 1987, Umetnostna galerija Maribor; soavtorica Ana Nuša Dragan).
NEO-GEO (U-matic, 5', 1989).
Madež (U-matic, 15', 1991).
Arheus (betacam, 7'45'', 1992–93).
Rotas Axis Mundi (betacam, 5', 1995–96).
Rotas-Tenet, novomedijska instalacija, 1996.
Netropolis – Kiborgovo oko, projekt, 1997.
Netropolis – Clavis Urbis, projekt, 1997.
Matrica – Koincidenca – Dating Club. Intermedijski projekt v javni sferi, projekt, 2005, Moderna galerija, Ljubljana.
Virtualna galerija Riharda Jakopiča, projekt, 2008.
Metonimija zaznave, instalacija, 2010.
Sonifikacija podobe II, projekt, 2015.
Sonifikacija podobe III, projekt, 2016.

Grafike

Zavest (sitotisk, 1974, Mednarodni grafični likovni center) (soavtorica Ana Nuša Dragan).
Rotas (sitotisk, 1994, zasebna last).

Samostojne razstave

Ljubljana, 1968 (happeningi na Titovi cesti, v parku Zvezda).
Ljubljana, 1969 (soavtor Marko Pogačnik), 2000 (obe v Moderni galeriji).
Ferrara, Italija, 1975 (Palazzo dei diamanti).
Ljubljana, 1979 (Galerija Škuc, soavtorica Ana Nuša Dragan).
Ljubljana, 1989 (Mala galerija).
Bonn, Nemčija, 1991 (Kulturzentrum, soavtor Dušan Podgornik).
Maribor, 1996 (IZUM – Institut informacijskih znanosti).
Ljubljana, 1997 (Galerija Equrna).
Ptuj, 2005 (Pokrajinski muzej Ptuj; soavtor Karel Vouk).
Ljubljana, 2006, 2013 (Institut Jožef Stefan, soavtorja Tugo Šušnik, Luj Vodopivec).
Ljubljana, 2008 (Center in Galerija P74).
Trbovlje, 2012 (Nova galerija DDT).
Ljubljana, 2016 (Muzej sodobne umetnosti Metelkova).

Skupinske razstave

Eight Yugoslav Artists. Edinburgh Arts 73 (Edinburg, Združeno kraljestvo, 1973).
Trigon ’73. Audiovisuelle Botschaften (Gradec, Avstrija, 1973).
Passepart SFR Jugoslavija. Aspects 75. Contemporary Yugoslav Art (Edinburg, Združeno kraljestvo, 1975).
03 23 03 (Montreal, Kanada, 1977).
Trigon ’79. Masculin Féminin (Gradec, Avstrija, 1979).
Jugoslovenska dokumenta ’89 (Sarajevo, Bosna in Hercegovina, 1989).
FILM + arc. 1. International Festival Film (Gradec, Avstrija, 1993).
Intart 95/96 – Bohinj. Pokrajina in njena podoba (Bohinj, 1996).
U3. 2. trienale sodobne slovenske umetnosti (Ljubljana, 1997).
Oko in njegova resnica. Spektakel in resničnost v slovenski umetnosti 1984–2001 (Ljubljana, 2001).
Nova umetnost in družba (Ljubljana, 2008).
Vse to je film! Eksperimentalni film v Jugoslaviji 1951–1991 (Ljubljana, 2010).
Muzej robotov (Maribor, 2011).
Novi prostori, nove podobe. Osemdeseta skozi prizmo dogodkov, razstav in diskurzov –1. del (Ljubljana, 2016).
Onkraj umetniških skupin – novi umetniški aparat (Ljubljana, 2021).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Arhiv MG+MSUM.
ES.
Likovna enciklopedija Jugoslavije, 1, Zagreb, 1984.
Allgemeines Künstlerlexikon, 29, München - Leipzig, 2001.
Osebnosti, Ljubljana, 2008.
ULBB.
ALU 1945–1995, Ljubljana, 1995.
Prisustvo fotografije u savremenoj umjetnosti / IX. jesenji salon, Banja Luka, 1979 (razstavni katalog).
Srečo Dragan : video instalacija : Mala galerija Ljubljana, 14. 9.–2. 10. 1989, Ljubljana, 1989 (razstavni katalog).
Srečo Dragan 1993/98 : razstave, Ljubljana, 1998 (razstavni katalog).
Zemira Alajbegović: Videodokument : video umetnost v slovenskem prostoru 1969–1998 : eseji, Ljubljana, 1999.
Alpha, theta ritem – to je moje življenjsko polje : vedno je črta, ki jo moraš prestopiti : pogovor s Srečom Draganom, Likovne besede, 2000, št. 53/54, 34–47 (intervju zapisala Milan Golob, Robert Lozar).
Lahko si samo za ali proti : Večerov internetni pogovor : Srečo Dragan, Večer, 18. 6. 2002 (intervju zapisala Nataša Jenuš).
Ješa Denegri: Sprehodi po slovenski moderni in postmoderni umetnosti, Piran, 2004.
Ida Hiršenfelder: Pionirstvo v videoumetnosti, Dnevnik, 12. 12. 2007.
Obdobje čistih medijev je za nami, Delo, 14. 12. 2007 (intervju zapisala Maja Megla).
Narvika Bovcon: Konceptualni prehodi, Ampak, 9, 2008, št. 3, 65–66.
Miha Colner: Soočenje starega in novega, Dnevnik, 5. 12. 2008.
Konstrukcija realnega in virtualnega, Ljubljana, 2009 (razstavni katalog).
Muzej robotov, Maribor, 2011 (razstavni katalog).
Konceptualizacija arhiva elektronsko medijske umetnosti Sreča Dragana 2000/2012, Trbovlje, 2012 (razstavni katalog).
Slikar Tugo Šušnik, kipar Lujo Vodopivec, videast Srečo Dragan, Ljubljana, 2013 (razstavni katalog).
Franc Solina, Srečo Dragan: Novomedijski umetniški projekti kot most med realnim in virtualnim svetom, Robotika in umetna inteligenca, Ljubljana, 2014, 187–230.
Prostor, vržen iz tira = Space is out of joint, Ljubljana, 2016 (razstavni katalog).
Dediščina 1989 : študijski primer : druga razstava Jugoslovanski dokumenti, Ljubljana, 2017.

Spletni viri

Dajnko, Manuela: Dragan, Srečo (1944–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1024480/#novi-slovenski-biografski-leksikon (24. maj 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine