Novi Slovenski biografski leksikon

DRAGAN, Ana Nuša (rojstno ime Ana Nuša Svetina, Nuša Dragan), videastka, režiserka (r. 10. 7. 1943, Jesenice; u. 17. 11. 2011, Ljubljana, pokopana na Blejski Dobravi). Mož Srečo Dragan, videast, novomedijski umetnik (poročena 1970–88).

Na Jesenicah je obiskovala gimnazijo in glasbeno šolo. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala psihologijo in sociologijo ter 1969 diplomirala iz metodike filmske vzgoje (Filmska vzgoja – kot element imanentnega procesa oblikovanja mladega človeka, 1970). 1972 se je v okviru trimesečnega poletnega seminarja strokovno izpopolnjevala s področja videa na britanskem filmskem inštitutu v Londonu. 1984 ji je francoska vlada podelila štipendijo za področje estetike videoslike v Parizu na nacionalnem avdiovizualnem inštitutu (Institut National de l'Audiovisuel – des ateliers de la recherche ‒ INA). 1968–74 je delala v Pionirskem domu, na oddelku za filmsko vzgojo. 1974–83 je bila urednica na šolski televiziji. Bila je svetovalka za videotehnologijo na Centru za izobraževalno tehnologijo Zavoda Republike Slovenije za šolstvo. 1967–88 je delala v tandemu s Srečom Draganom, nato samostojno. Konec osemdesetih je posnela nekaj samostojnih videodel za slovensko in makedonsko televizijo, npr. Lyhnida (1989), Anketa (1990). Od devetdesetih let 20. stoletja naprej se je posvečala dokumentarnemu snemanju ter kot režiserka izobraževalnih filmov in multimedijev za Televizijo Slovenija posnela več portretov umetnikov. 1991–93 je bila urednica revije Čarobna NIT (Nova informacijska tehnologija). 2003–08 je predavala filmsko zgodovino in teorijo filma na Višji šoli za multimedije.

Ukvarjala se je z eksperimentalnim filmom in videom, instalacijami in umetniškimi akcijami, bila je predavateljica, scenaristka, filmska igralka in režiserka. Kot študentka je zaigrala v kratkem filmu Matjaža Klopčiča Ljubljana je ljubljena (1965), kasneje tudi v njegovem celovečercu Na papirnatih avionih (1967). Odigrala je še nekaj vlog v drugih filmih, TV dramah ter koprodukcijah in reklamah, a igralske kariere ni nadaljevala. Med študijem se je izobraževala v Klubu ljubiteljev filma, kjer so organizirali filmske projekcije in nanje vabili režiserje iz Jugoslavije in tujine. 1973 je s Srečom Draganom prevzela vodenje kluba pod imenom Informativni center filma. V klubu, ki je bil zasnovan kot šola, je v sodelovanju z drugimi strokovnjaki s področja videa in filma prispevala k razvoju filmske teorije in umetnosti. Preko moža Sreča Dragana, ki ga je spoznala v študentskih letih, je prišla v stik z neoavantgardnimi gibanji ter ustvarjalno sodelovala pri nastajanju in izvedbi eksperimentalnih filmov, performansov (Video taktilna komunikacija, 1973; Video Memorial, 1975; oboje s Srečom Draganom) in instalacij (Masculin, Feminin, 1979) ter prvih videov v takratni Jugoslaviji. V skupnih letih sodelovanja sta izvedla več konceptualnih projektov v študentskih kulturnih centrih po Jugoslaviji, kasneje še v drugih ustanovah moderne umetnosti doma in v tujini. Udeleževala sta se pomembnih festivalov in razstav znotraj bivše države in tudi izven njenih meja (festivalov GEFF v Zagrebu, Tribine mladih v Novem Sadu, razstav Trigon v Gradcu, dogodkov v Beogradu, Edinburgu in Montrealu). Skupaj sta ustvarila prvi umetniški video v nekdanji Jugoslaviji z naslovom Belo mleko belih prsi (1969, izvirnik izgubljen). Razstavljala sta na pomembnejših dogodkih in festivalih, posvečenih eksperimentalnemu filmu, konceptualni umetnosti ter videu v Sloveniji in po svetu. Poklicno se je ukvarjala s filmsko vzgojo, zaslužna je za njeno uvajanje in vključitev v izobraževalne in vzgojne ustanove, pri čemer jo je zanimalo razvijanje metod senzibiliziranja učencev za filmsko umetnost skozi pogovore o gledanih filmih, prav tako pa je zaslužna za vpeljavo videoumetnosti v širši slovenski prostor (v galerije, gledališče, na televizijo).

Prva kratka filma Nekaj informacij in Zato in tako je posnela 1968. V nemih črno-belih filmih se odraža avtoričino zanimanje za film ter za psihologijo in pedagogiko. Nekaj informacij kaže umetničino selitev iz študentskega naselja in prehod v svet odraslih, v Zato in tako pa je v družbi kolegov preučevala obrazne mimike. Film H2O (1968) se od zgodnjih del loči po tem, da je zvočen ter da kaže različne izrazne postopke, večje znanje montaže in zanimanje za njegove eksperimentalne možnosti. Med zgodnje sodi tudi barvni zvočni film Komunikacija gastronomije (1971), v katerem se različni akterji sede za mizo na vrtu prehranjujejo. Kamera je statična, ljudje pa vstopajo v kader in se menjujejo. V filmu Lyhnida, posnetem 1989 za TV Skopje, obravnava žensko telo, ki v soočenju z okoljem s slednjim komunicira. Zvočno spremljavo Messe pour le temps, delo skladatelja Pierra Henryja, spremlja ženski vokal.

Kasneje se je posvečala zlasti dokumentarnemu filmu. V dokumentarcu Ifigenija (1994) je predstavila umetnico Ifigenijo Zagoričnik Simonović. Portret je zasnovala konceptualistično, pri čemer gre za pogovor dveh žensk, režiserke in portretiranke, skozi filmsko kamero, ki je domena moških. Predstavila je tudi druge pomembne osebnosti (slikarko Metko Kraševec, igralko Polono Vetrih, arhitekta Danila Fürsta, pisateljico Sonjo Porle, kiparja Dušana Tršarja, novinarko Rapo Šuklje idr.). Za njene dokumentarne filme sta značilna specifični avtorski pristop in estetska senzibilnost.

Dela

Dvojni vstop videa v umetnost osemdesetih let, Sinteza, 1986, št. 73/74, 56–58.

Video in film

Nekaj informacij (nemi, čb film, 8-mm, 1'40'', 1968).
Zato in tako (zvočni, čb film, 8-mm, 1'06'', 1968).
Ču (zvočni, čb film, 8-mm, 4'26'', 1969; soavtor Srečo Dragan).
RG Vietnam (zvočni, čb film, 8-mm, 2'5'', 1969; soavtor Srečo Dragan).
72h zime, 72h jeseni (zvočni, čb film, 8-mm, 2'05'', 1969; soavtor Srečo Dragan).
Belo mleko belih prsi (video, 30', 1969; soavtor Srečo Dragan).
H2O (zvočni, čb film, 8-mm, 2'03'', 1970).
Komunikacija gastronomije (zvočni, barvni film, 8-mm, 2'45'', 1971).
Miselna vizualizacija objekta (zvočni, čb film, 8-mm, 2'04'', 1972; soavtor Srečo Dragan).
Lyhnida (video, 9', 1989).
Anketa (video, 14', 1990).
Ifigenija (portret Ifigenije Zagoričnik; dokumentarni TV film, 60', 1994).
In medias res (portret Metke Krašovec; dokumentarni TV film, 49', 2001).
Množično izseljevanje Slovencev v Združene države Amerike (dokumentarno-igrani TV film, 25', 2001).
Ves svet je moder in zelen, ves svet je v modrino potopljen (video, 25', 2001).
Na odru ne igram, ampak živim (portret Polone Vetrih; dokumentarni TV film, 50', 2002).
Kolumb iz Plečnikove šole (portret Danila Fürsta; dokumentarni TV film, 52', 2002).
BBC govori slovensko (dokumentarni TV film, 50', 2003–2004).
Črni angel varuh njen (portret Sonje Porle; dokumentarni TV film, 50', 2003–05).
Dotikanja (portret Dušana Tršarja; dokumentarni TV film, 50', 2005).
Janko Lavrin, ves slovenski, ves ruski, ves angleški, ves svetovljanski (dokumentarno-igrani TV film, 55', 2006–07).
Utrip srednjeveške Škofje Loke (dokumentarno-igrani TV film, 28', 2007).
Gospa iz Beethovnove (portret Rape Šuklje; dokumentarno-igrani TV film, 53', 2008).
Piranska srednjeveška zgodba (dokumentarno-igrani TV film, 47', 2009).

Samostojne razstave

Ljubljana, 1979 (Galerija Škuc, soavtor Srečo Dragan).
Beograd, Srbija, 1980 (Muzej savremene umetnosti, soavtor Srečo Dragan).
Maribor, 1994 (Media Nox).
Ljubljana, 2012 (Muzej sodobne umetnosti Metelkova).

Skupinske razstave

Eight Yugoslav Artists. Edinburgh Arts 73 (Edinburg, Združeno kraljestvo, 1973).
Trigon ’73 (Gradec, Avstrija, 1973).
03 23 03 (Montreal, Kanada, 1977).
Trigon ’79. Masculin Féminin (Gradec, Avstrija, 1979).
Slovenska likovna umetnost 1945–1978 (Ljubljana, 1979).
Video CD ’83. 1. mednarodni bienale (Ljubljana, 1983).
Slovenski likovni umetniki razstavljajo (Ljubljana, 1986).
Z roba območja slovenske umetnosti 1985−1990 (Maribor, 1991).
Von uns aus … Neue Kunst aus Slowenien (Marburg, Nemčija, 1994).
Video zbirka Umetnostne galerije Maribor (Maribor, 1999).
Arteast 2000+. The art of Eastern Europe (Innsbruck, Avstrija, 2001).
Vse to je film! Eksperimentalni film v Jugoslaviji 1951–1991 (Ljubljana, 2010–2011).
20. stoletje. Kontinuitete in prelomi (Ljubljana, 2011).
3 + 3 = 6. Ema Kugler, Zemira Alajbegović, Ana Nuša Dragan. Tri umetnice, tri umetniške prakse, šest desetletij (Ljubljana, 2020).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Arhiv MG+MSUM.
ES.
Allgemeines Künstlerlexikon, 29, München - Leipzig, 2001.
Likovna enciklopedija Jugoslavije, 1, Zagreb, 1984.
Osebnosti, Ljubljana, 2008.
Pogovor z Ano Nušo Dragan, Ampak, 9, 2008, št. 8/9, 71–74 (intervju zapisala Ifigenija Simonović).
Nil Baskar: Nekaj informacij : o filmih Ane Nuše Dragan, Kino!, 11/12, 2010, 94–99.
Pogovor z Ano Nušo Dragan, Kino!, 11/12, 2010, 100–107 (intervju zapisal Nil Baskar).
Tone Rački: Ana Nuša Dragan (1943–2011), Delo, 23. 11. 2011.
Dajnko, Manuela: Dragan, Ana Nuša (1943–2011). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1024470/#novi-slovenski-biografski-leksikon (23. maj 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine