Novi Slovenski biografski leksikon

DOMJAN, Jože (vzdevek Ljubo, Jože Ljubo Domjan), oblikovalec (r. 11. 5. 1952, Celje). Oče Jožef Domjan, računovodja, mati Frančiška Domjan, r. Šuster, krojačica. Žena Alenka Domjan, umetnostna zgodovinarka, galeristka, tast Eduard Salesin, kipar, sin Gašper Domjan, fotograf, hči Tinka Domjan, modna oblikovalka.

1967–68 je obiskoval gimnazijo v Celju, 1968–72 Šolo za umetno obrt (danes Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo) v Ljubljani. 1972 se je zaposlil na oddelku za oblikovanje v podjetju Cetis (prej imenovan Celjski tisk). 1976–80 je študiral na oddelku za uporabno grafiko, ilustracijo in fotografijo na visoki šoli za uporabno umetnost na Dunaju (Universität für angewandte Kunst Wien), na kateri je 1981 ob podpori Herderjeve štipendije, ki mu jo je podelila dunajska univerza, opravil še specialistični študij. 1982 se je vrnil v Celje in nadaljeval z delom v podjetju Aero Celje do 1987, ko je dobil status samostojnega kulturnega delavca. 1995 je v Kasazah pri Petrovčah ustanovil oblikovalski studio Triartes, v katerem je delal do upokojitve 2013. Od 1985 je član Društva oblikovalcev Slovenije.

Sodi med vidnejše grafične oblikovalce na Slovenskem, čigar delo je zlasti v drugi polovici osemdesetih in v devetdesetih letih 20. stoletja predstavljalo enega od vrhuncev te zvrsti pri nas, uveljavil pa se je tudi v mednarodnem okolju, ko je bil med redkimi oblikovalci iz SFRJ in pozneje Slovenije uvrščen v svetovne preglede sočasnega grafičnega oblikovanja. Njegov opus obsega oblikovanje knjig, katalogov, plakatov, koledarjev in drugih tiskovin, logotipov, celostnih grafičnih podob, poštnih znamk, postavitve muzejskih in razstav likovne umetnosti, ukvarjal se je tudi s scenografijo. Posebno mesto zavzema gledališki plakat, ki ga je več desetletij, začenši v sezoni 1973/74, oblikoval za Slovensko ljudsko gledališče v Celju, sodeloval pa je tudi z drugimi naročniki (npr. Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica). Njegov plakat zaznamuje avtorski pečat, ki ga pretvarja v umetniško delo in medij dovršene vizualne komunikacije. Osrednje mesto velikokrat zavzema risba, ki je avtorjevo glavno izrazno likovno sredstvo, kombiniral pa je tudi različne slikarske in risarske tehnike (npr. kolaž, tempero, pastel), fotografijo in različne tipografije. Z risbo ali ploskovnimi elementi je interveniral v fotografske reprodukcije ali pa ekspresivno risbo izpostavil na barvno enotnem ozadju. Pogost motiv je bila človeška figura, ki se približuje eksistencialistični figuraliki in art brutu, ali posamezni udi človeškega telesa in liki, ki zraščeni iz detajlov človeškega in živalskega telesa ter drugih motivov sodijo pod okrilje fantastične umetnosti. Njihove interpretacije so odpirale globlji pomen in domišljeno, tudi duhovito povezavo forme in vsebine. Tipografijo je uporabljal kot gradnik kompozicij in ji odmerjal viden prostor ali pa jo je omejil, umestil na rob ali v kakšnega od detajlov. V kompozicijah se je po načelu reduciranja osredotočal na bistveno in v simbolni govorici naglašal vsebino ter pridobil na izrazni moči. Njegovi plakati so v muzejskih in bibliotečnih zbirkah doma in po svetu, uvrščeni so bili v mednarodne preglede vrhuncev plakatne umetnosti, npr. v katalogih Graphis Poster (Zürich, 1993, 1995 in 1998), Un hommage à Max Ponty (Pariz, 1991), v knjigi Graphic Design Index I (Singapur, 1995), v oblikovalski reviji Novum Gebrauchsgraphik (München, 1991, 1993, 1994), Monthly Design (Seul, 1997) in v Five Star Designers’ Banquet (Osaka, 2009).

Na več koledarjih podjetja Cetis je promoviral likovno umetnost, ko je vanje vključeval reprodukcije umetniških del, npr. v koledar za 1992 je vključil originalne grafične liste priznanih slovenskih grafikov, v koledar za 1999 svoje ilustracije na temo znanih filozofskih misli, za 2000 pa ilustracije svetovno znanih oblikovalcev, ki jih je povabil k sodelovanju na temo Komunikacija je svoboda.

Ovitke oz. naslovnice knjig je približeval plakatom in z domiselnimi likovnimi rešitvami izpostavil bistvo vsebine. Publikacije, za katere je prispeval grafično podobo v celoti, zaznamuje izčiščen oblikovalski pristop.

Pri oblikovanju celostnih grafičnih podob in logotipov se je osredotočil na znak in v reduciranem grafičnem jeziku poudaril njegovo monumentalnost.

Med razstavami, ki jih je oblikoval, izstopajo muzejske na temo slovenske polpretekle zgodovine, na katerih je z inovativnostjo in pieteto zajel bistvo vsebine, tudi tragične, in obiskovalcu omogočil izkušnjo vživetja.

Za olimpijske igre v Lillehammerju na Norveškem 1994 je oblikoval poštni znamki z motivom smučarjev.

Med pomembnejšimi nagradami so 1974 Prešernova nagrada mesta Celja za celostno podobo Atletskega pokala Evrope Bruno Zauli, 1981 štipendija Gottfrieda von Herderja, 1985 delovna štipendija mesta Grevenbroicha, 1988 prva nagrada na natečaju za celostno grafično podobo gledališkega festivala Jugoslavija s svetom, 1992 srebrni grb mesta Celja za posebne dosežke na področju grafičnega oblikovanja, 1993 in 2000 nagrada Zlati MM za koledarja podjetja Cetis, 1994 in 1998 častna pohvala ter 2000 zlata medalja za gledališke plakate na Bienalu industrijskega oblikovanja v Ljubljani, 1997 nagrada za plakat Beneški trgovec na III. mednarodni razstavi gledališkega plakata v Osnabrücku in 1999 Savinova plaketa za posebne dosežke na področju grafičnega oblikovanja.

Dela

Sitotisk

Plakat za gledališko predstavo Slovenskega ljudskega gledališča (SLG) Celje Večerja v vili P. (1987, Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), Ljubljana).
Plakat za gledališko predstavo SLG Celje Osvajalec (1989, NUK, Ljubljana).
Plakat za gledališko predstavo SLG Celje Volpone (1989, SLG Celje).
Plakat za gledališko predstavo SLG Celje Pokvarjenec ali lepota in moč (1990, SLG Celje).
Plakat za gledališko predstavo SLG Celje Ljubezen (1991, SLG Celje).
Plakat za gledališko predstavo SLG Celje Zvezde na jutranjem nebu (1991, SLG Celje).
Plakat Gitanes (1991, Echo International, Pariz, Francija).
Plakat za gledališko predstavo SLG Celje Razbojniki (1993, SLG Celje).
Plakat za 14. Bienale industrijskega oblikovanja v Ljubljani (1994, Sekretariat BIO, Ljubljana).
Plakat za gledališko predstavo SLG Celje Beneški trgovec (1995, SLG Celje).
Plakat za gledališko predstavo Gimnazije Celje – Center I Scorn to Change My State with King (1997, Gimnazija Celje – Center).
Promocijski koledar Cetis 1999 (1999).

Samostojne razstave

Celje, 1992 (Likovni salon Celje).
Maribor, 1992 (Razstavni salon Rotovž).
Dunaj, Avstrija, 1993 (Kulturni center L'AWI).
Ljubljana, 1993, 2002 (Jakopičeva galerija).
Ljubljana, 1998 (Galerija Avla NLB).
Toronto, Kanada, 1999 (Living Arts Centre Mississauga); Ottawa, Kanada, 1999 (Mestna hiša).
Sarajevo, Bosna in Hercegovina, 2001 (Collegium Artisticum).
Sydney, Avstralija, 2004 (Seymour Theatre Center); Canberra, Avstralija, 2005 (The Street Theatre); Middle Swan, Avstralija, 2006 (Gomboc Gallery).
Žalec, 2013 (Dvorec Novo Celje).
Washington, ZDA, 2014 (Slovensko veleposlaništvo); Ottawa, Kanada, 2015 (Public Library); New York, ZDA, 2015 (Konzulat Republike Slovenije); Knoxville, Tennessee, ZDA, 2017 (Emporium Gallery); Tennessee, ZDA, 2018 (Maryville College).

Skupinske razstave

Jugoslovanski filmski plakat (Sydney, Avstralija, 1979).
Mednarodni bienale plakata (Varšava, Poljska, 1986, 1990, 1996, 2000, 2004).
Vizualne komunikacije 1978–1985 (Ljubljana, 1986).
Slovenski gledališki plakat (Maribor, 1988).
Mednarodni bienale plakata (Lahti, Finska, 1989, 1991, 2001, 2003).
Mednarodni festival gledališkega plakata (Chaumont, Francija, 1990, 1991, 1996).
Mednarodna razstava plakatov in ulične umetnosti (Pariz, Francija, 1991, 1992, 1993).
Mednarodni bienale plakata v Mehiki (Mexico City, Mehika, 1992, 1996, 1998, 2002, 2004).
Bienale industrijskega oblikovanja (Ljubljana, 1996, 1998, 2000, 2014).
Sodobno slovensko grafično oblikovanje, Art Directors Club (New York, ZDA, 1997).
Slovenski plakat devetdesetih let : Oporne točke (Ljubljana, 1997).
Mednarodni bienale plakata (Helsinki, Finska, 1997).
Razširjeni prostori umetnosti. Slovenska umetnost 1985–1995 (Ljubljana, 2004).
Redesign Europe – Berlin 2005 (Berlin, Nemčija, 2005).
Tukaj. Nekoč in danes (Žalec, 2019).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
MG+MSUM, dokumentacija-arhiv, hemeroteka, Jože Domjan.
Jože Domjan : kulturni plakat, Celje, 1992 (predgovor Stane Bernik).
Brane Piano: Gledališki plakat Jožeta Domjana, Primorski dnevnik/Republika, 10. 2. 1993.
Brane Piano: Slovencem vse, kar sicer gledajo veliki, Primorski dnevnik/Republika, 23. 10. 1993.
(mp): Dvanajst reprodukcij v Novumu, Večer, 14. 1. 1994.
s. a.: Priložnostni znamki ob olimpijskih igrah, Dnevnik, 4. 2. 1994.
Vesna Velkovrh Bukilica: Dr. Ante Sekulić : Olimje v XVII. in XVIII. stoletju, Zavod spominski park Trebče, Podsreda 1993, Slovenec, 31. 3. 1994.
Slavko Pezdir: Plakatov meje ne ovirajo, Delo, 11. 3. 1996.
Jože Domjan : gledališki plakat, Ljubljana, 1998 (predgovor Blaž Lukan).
Stane Bernik: Domjan Design, Celje, 2001.
Vesna Teržan: Jože Domjan, Mladina, 9. 4. 2010.
Oko. Misel. Roka. : Jože Domjan : pregledna razstava 1973–2013, Žalec, Petrovče, 2013.
Rakovec, Andreja: Domjan, Jože (1952–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1024460/#novi-slovenski-biografski-leksikon (21. julij 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine