Dejak, Lijana (1960–)

DEJAK, Lijana, prevajalka (r. 18. 6. 1960, Ljubljana). Oče Marjan Dejak, strojni inženir, mati Amalija Dejak, r. Šolar, zobna asistentka.

Gimnazijo je obiskovala 1975–79 v Ljubljani, 1979–83 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala ruski in angleški jezik s književnostjo ter 1989 diplomirala. Prevajala je najprej strokovna besedila, predvsem iz gradbeništva in arhitekture, in sicer za slovenska podjetja, vlado in rusko trgovinsko predstavništvo, bila je tolmačka, po 2000 pa prevaja izključno rusko leposlovje in humanistična dela. Z delovno štipendijo je več mesecev preživela v prevajalskih centrih v tujini, mdr. v Visbyju (Švedska) in na Rodosu (Grčija). V obdobju 2012–20 se je petkrat udeležila mednarodnega kongresa prevajalcev leposlovja v Moskvi. 1984–2016 je bila članica Društva znanstvenih in tehniških prevajalcev, od 2000 je članica Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Ves čas deluje kot samozaposlena prevajalka. Sprva je prevajala rusko in angleško popularno literaturo (mdr. kriminalke Aleksandre Marinine, Borisa Akunina in Alexandra McCalla Smitha), prevedla je tudi nekaj etnoloških del Vladimirja Proppa in Aleksandra Afanasjeva. Po 2000 se je povsem posvetila prevajanju sodobne ruske postmodernistične proze, zlasti del tistih vodilnih ustvarjalcev, ki doživljajo tudi svetovni uspeh (Viktor Pelevin: Življenje žuželk, 2006; Vladimir Sorokin: Led, 2006; Andrej Kurkov: Piknik na ledu, 2006; Aleksej Ivanov: Geograf je zapil globus, 2007; Viktor Jerofejev: Dobri Stalin, 2009; Ljudmila Ulicka: Daniel Stein, prevajalec, 2009; Andrej Gelasimov: Leto prevar, 2011). Prevodi teh del so imeli ugoden odmev pri slovenskih časopisnih in revijalnih kritikih. Posebej sta bila opažena prevoda obsežne taboriščne trilogije Kolimske zgodbe Varlama Šalamova (2011) in romana Laurus Jevgenija Vodolazkina (2015). Poskusila se je tudi v prevajanju dramskih del (Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Ženitev, 2014; Mihail Bulgakov: Dnevi Turbinovih, 2016). Zadnja leta se vse več ukvarja s prozo starejših avtorjev (Jurij Trifonov, Vladimir Vojnovič, Mihail Bulgakov), vrhunec tega poustvarjalnega opusa pa pomeni nov prevod obsežne romaneskne epopeje Vojna in mir Leva Tolstoja (2021) s prevedenimi francoskimi pasusi v rednem besedilu.

Prevode Lijane Dejak odlikujejo skrbno upoštevanje vseh odtenkov izvirnika, poznavanje kulturnega konteksta in natančnost pri jezikovno-stilski poustvaritvi slovenskega besedila. Posebej se posveča ustrezni stilizaciji prevoda, ki jo narekuje izvirnik (npr. raba taboriščnega slenga ali stare cerkvene slovanščine, neologizmi, besedne igre). Prevajalka večinoma sama izbira dela za prevajanje, pri čemer se opira tako na odlično poznavanje literarnega dogajanja v Rusiji kot na potrebe prevodne literature na Slovenskem in kulturni okus domačega bralca.

Za prevod romana Laurus je 2016 prejela Sovretovo nagrado.