Novi Slovenski biografski leksikon

DIDEK, Zoran (rojstno ime Zoran Rudolf Didek), slikar, oblikovalec, likovni teoretik (r. 11. 6. 1910, Ljubljana; u. 27. 10. 1975, Ljubljana). Oče Rudolf Didek, geometer, mati Ana Didek, r. Stritar. Brat Josip (Jože) Didek, inženir gradbeništva, žena Smiljana Didek, r. Ivančić, slikarka, ilustratorka, nečakinja Irena Didek Pregl, arhitektka.

Družina se je 1917 preselila v Podbočje, kjer je nadaljeval v Ljubljani začeto osnovno šolo. 1921 so se preselili v Krško, kjer je obiskoval nižjo gimnazijo in se učil risanja pri Franju Stiplovšku, 1925 pa so se naselili v Celju. Šolanje je nadaljeval na realni gimnaziji v Mariboru (1925–28), kjer ga je risanja učil Franc Ravnikar. Honorarno je risal diareklame za kinematografe. Po maturi se je 1928 vpisal na akademijo likovnih umetnosti v Zagrebu (takrat Kraljevsko zemaljsko više obrazovalište za umjetnost i umjetni obrt) in obiskoval predavanja profesorjev Vladimirja Becića, Ljuba Babića, Tomislava Krizmana idr. 1930 je zmagal na internem natečaju pri profesorju Babiću za plakat z naslovom Ples v maskah v operi, ki so ga izobesili pred hrvaškim narodnim gledališčem (Hrvatsko narodno kazalište).

1931 se je poročil s kolegico z akademije, Smiljano Ivančić, po rodu iz Opatije. 1933 je zaključil študij in diplomiral z odliko. Po končani akademiji se je slikarsko angažiral znotraj Kluba neodvisnih likovnih umetnikov, s katerim je redno razstavljal. 1933 je bil zaposlen pri svojem očetu na katastrski upravi v Celju, kjer je delal kot figurant pri regulaciji Savinje. Od 1934 je opravljal delo likovnega pedagoga na srednjih in višjih šolah: 1934–38 je poučeval kot suplent risanja na državni realni gimnaziji na hrvaškem otoku Krk, 1938 je bil premeščen na moško gimnazijo v Zagreb in 1940 v Sarajevo. 1939 je v Ljubljani opravil izpit za profesorja risanja. Ko se je 1943 po kapitulaciji Italije z ženo vrnil v Zagreb, se je aktivneje posvetil slikarstvu in skupaj s slikarjem Mladenom Vežo delal kot risar v vojaškem muzeju. Z Veževo pomočjo si je v družbi treh drugih umetnikov na Maksimirski cesti uredil atelje. 1945 se je vrnil v Slovenijo in se zaposlil v tehnični bazi Kozjansko, na oddelku za obnovo Celja, kjer je z bratom sodeloval kot projektant pri obnovi porušenih domačij na Kozjanskem. 1946 je na povabilo Staneta Mikuža in akademskega slikarja Mirka Šubica začel predavati na novoustanovljeni Šoli za umetno obrt v Ljubljani, na kateri je uvedel tudi predmet likovna teorija. 1954 je zaradi nesrečnega padca skozi okno več mesecev prebil v bolnišnici. 1955 mu je Svet za kulturo Slovenije podelil štipendijo, s čimer mu je bilo omogočeno trimesečno bivanje v Parizu. 1956–67 je na Višji pedagoški šoli v Ljubljani (danes Pedagoška fakulteta) učil slikarstvo in likovno teorijo. 1966 se je honorarno zaposlil na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je na oddelku za slikarstvo poučeval mali akt, 1967 pa je postal redni profesor ter poučeval sprva mali in zatem veliki akt ter slikarstvo na specialki. Upokojil se je 1974.

1946 je bil eden od ustanoviteljev Umetniške zadruge, 1949 Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije in 1952 Društva likovnih oblikovalcev Slovenije. 1965 je bil član upravnega odbora Prešernovega sklada za področje oblikovanja. 1965–68 je bil predsednik Društva slovenskih likovnih umetnikov. 1966 je sodeloval na kongresu International Society of Education through Art (INSEA) v Pragi z odmevnim referatom o umetnosti kot spoznavni teoriji in transmisiji kreativnosti ne glede na poklic ter ostal redni sodelavec te organizacije in 1972 član mednarodnega odbora INSEA. 1968 je bil izvoljen za predsednika nacionalnega komiteja INSEA. 1968–72 je bil predsednik Zveze likovnih pedagogov Jugoslavije. Bil je član različnih svetov pri institucijah za likovno vzgojo, član žirij za mladinsko ilustracijo, za razstave in natečaje likovnih del otrok in odraslih.

Slikarjev opus vključuje avtoportrete, portrete, tihožitja, akte in krajine, pri katerih gre bodisi za figuralne kompozicije bodisi geometrizirane abstrakcije. Pogosto je bilo umetnikovo ustvarjanje oprto na risarske študije, krokije in skice, ki obsegajo veliko število njegovih del.

Prva Didkova dela segajo v zgodnja štirideseta leta 20. stoletja, ko je pod vplivom zagrebških profesorjev (zlasti Becića in Babića) slikal v duhu predvojnega barvnega realizma. Zaznamoval ga je tudi vpliv nove stvarnosti. Večina del iz zgodnjega obdobja je bila med drugo svetovno vojno izgubljena. Proti koncu petdesetih let 20. stoletja se je – kot tudi drugi umetniki – začel obračati proti Zahodu. Za to obdobje je značilno samozavestno reševanje likovnih problemov, ko npr. tihožitja postajajo vse bolj likovno premišljena in kompozicijsko pretehtana. V tem času pa vse do konca šestdesetih let 20. stoletja je kot likovno zvrst najintenzivneje razvijal risbo, v kateri se je izrazila njegova risarska virtuoznost. Risbe so nastajale na različnih podlagah in tehnikah, nekatere v monumentalnem formatu. Tudi v risbi je upodabljal isti motivni svet kot na slikah, določeni motivi se pojavljajo skozi celoten opus (V internacijo, Sedmina, Avtoportreti) oz. predstavljajo obsežne sklope (npr. motivi kopalcev, šivilj, aktov). V njegovem risarskem opusu izstopajo predvsem avtoportreti, v katerih se odmika od deskriptivne ravni in lastno podobo podaja bodisi v asketski bodisi v ekspresivno stilizirani interpretaciji, značilni za eksistencialni tok modernizma, ki jo podkrepi s psihološko karakterizacijo.

Bil je izrazit figuralik, pri čemer je dosegel razpon od realističnejših do reduciranih in deformiranih interpretacij, od tonskih do barvno pestrejših kompozicij. Močno se je zanimal za naravo, upodabljanja katere se je lotil študijsko, saj jo je, preden jo je naslikal, hotel spoznati in preučiti njeno zgradbo. Zanimala ga je kristalinična sestava krajine, oblikovanje prostora z barvo. Krajine so skozi vse ustvarjalno obdobje ostale stalni del njegovih likovnih upodabljanj. Pejsaži, naslikani neposredno na prostem, odražajo lirični utrip dolenjske pokrajine, ki jo je najraje slikal. V zgodnjem obdobju so njegove krajine realistične, zanje so značilni odtenki zelene, kasneje se nagibajo oz. prehajajo v abstrakcijo. V akvarelu in gvašu pa je slikal tudi vedute starih gradov (Mokrice, Novi Dvori, Ključ). Proti koncu ustvarjalnega obdobja je prostor gradil z barvo. Predmetni svet je postajal vse bolj geometrično stiliziran.

Njegov opus so močno zaznamovale resnične zgodovinske okoliščine in dogodki, med katerimi velja izpostaviti pregon Judov in Srbov med drugo svetovno vojno, ki mu je bil priča v Sarajevu, kot tudi deportacijo njegovih staršev v Srbijo na začetku vojne, kar je spodbudilo cikel V internacijo, ki ga je dopolnjeval in variiral vse ustvarjalno obdobje.

Bil je tudi ocenjevalec in oblikovalec unikatnih izdelkov za keramično, steklarsko in zlatarsko industrijo (Zlatarna Celje, Steklarna Hrastnik), pri čemer je upošteval izhodišča funkcionalizma in ohranjal individualni izraz. Ukvarjal se je tudi s knjižno ilustracijo in opremo ter z grafičnim oblikovanjem. Je avtor več spomeniških rešitev: 1952–55 je projektiral vrsto spomenikov NOB, v katere je vključil kiparska dela različnih sočasnih kiparjev. Z bratom je sodeloval pri načrtovanju notranje opreme za Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani (1961), prav tako pa je notranjo opremo načrtoval tudi za hidrocentrale Medvode, Vuzenica in Mariborski otok (1953–54) ter za Tovarno močnih krmil v Ljubljani, za Steklarno Hrastnik, kemično tovarno Melamin v Kočevju itd. 1961 je naredil idejni načrt za notranjo ureditev novega obrata tovarne Lek, 1964 pa v sodelovanju z bratom načrt notranje opreme za letališko stavbo na Brniku. Bil je strokovni sodelavec pri kratkometražnih filmih o raznih umetnikih in likovnih tehnikah.

Izjemnega pomena je bilo tudi njegovo pedagoško delo, še zlasti se je posvečal razvoju otroške risbe in 1961 sodeloval pri pripravi I. republiške razstave otroških likovnih del v Moderni galeriji v Ljubljani, 1970 pa je bil član žirije in častnega odbora na 1. mednarodnem mladinskem Ex temporu v Piranu. Prizadeval si je za dvig ravni likovnega pouka v šolah in poudarjal pomen kontinuiranega pouka risanja v srednjih šolah. Zaslužen je bil za vzgojo likovnopedagoškega kadra. Dolgoletne izkušnje in delo v stroki so bili zbrani v knjigi Raziskovanje oblikotvornosti (1974, izšla 1982). V njej je strnil spoznanja o zakonitostih likovnega ustvarjanja s poudarkom na obliki in oblikotvornih procesih, še posebej je pomembna primerjalna analiza naravnih in umetnih struktur ter »medmotivičnih sorodnosti«, pri čemer je opozoril npr. na kristalinično sestavo oblik in preplet anorganske geometrične oblikovnosti z organskim in negeometričnim ter na prostorska razmerja in oblike.

1962 mu je bila podeljena Trdinova nagrada za likovne stvaritve z dolenjsko motiviko. 1969 mu je Zveza mladine Slovenije podelila zlato značko za mentorsko delo z mladino, 1972 Zveza likovnih pedagogov Jugoslavije diplomo zaslužnega pedagoga Jugoslavije, 1973 pa Zveza društev likovnih umetnikov Jugoslavije srebrno plaketo. Za življenjsko delo je bil 1975 nagrajen s Prešernovo nagrado. 1995 so v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki odprli stalno razstavo njegovih slik in risb.

2010 so mu ob stoti obletnici rojstva na družinski hiši v Podbočju postavili spominsko obeležje.

Dela

  • Jugoslovanske pionirske igre : I. republiška razstava otroških likovnih del, Ljubljana, 1961 (sourednik Milovan Kranjc).
  • Umetnost kot spoznavna teorija in kot transmisija kreativnosti ne glede na poklic, New directions in art education, Washington, 1967, 78–81.
  • Raziskovanje oblikotvornosti, Ljubljana, 1982.

Likovna dela

  • V internacijo (olje na platnu, 1947, Moderna galerija, Ljubljana).
  • Avtoportret (tuš na papirju, 1948, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki).
  • V internacijo I–III (sitotisk, 1950, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki).
  • Dvojčici (olje na platnu, 1952, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki).
  • V ateljeju (tempera na platnu, ok. 1955, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki).
  • Sedmina (olje na platnu, 1955/56, Moderna galerija, Ljubljana).
  • Par (tuš, akvarel na papirju, ok. 1957, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki).
  • Svetlobe in sence pod krošnjami (tempera na platnu, 1962, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki).
  • Ob svetli reki (akril na platnu, 1968, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki).
  • Celopostavni avtoportret v plašču (tuš na papirju, 1970, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki).
  • Štihe ob Krki (akril na platnu, 1971, Moderna galerija, Ljubljana).
  • Arhitektura slikarskega prostora – Otočec (akril na platnu, 1972, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki).
  • Ritem (barvni sitotisk, 1972, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki).
  • Dinamika prostora (kemični svinčnik na papirju, 1973, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki).
  • Pokrajina v zelenem (olje na platnu, 1975, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki).

Načrti za spomenike

  • Spomenik padlim borcem (1953, Šoštanj, Žalec, Kočevje, 1955 Planina).
  • Spomenik NOB (1954, Cerkno, Domžale).
  • Spomenik Ivanu Čargu (1962, Kanal).
  • Park narodnih herojev (1973, Kočevje).

Samostojne razstave

  • Celje, 1939 (Celjski dom, skupaj z Doretom Klemenčičem in Gabrijelom Stupico).
  • Novo mesto, 1960 (Dolenjska galerija).
  • Krško, 1974 (Galerija Krško).
  • Ljubljana, 1975 (Galerija Labirint).
  • Kostanjevica na Krki, 1977, 2010 (Lamutov likovni salon).
  • Ljubljana, 1980 (Likovno razstavišče Rihard Jakopič).
  • Maribor, 1981 (Umetnostna galerija Maribor).
  • Brežice, 2014 (Posavski muzej Brežice).
  • Ljubljana, 2018 (Mestni muzej).
  • Kranj, 2021 (Galerija Prešernovih nagrajencev).

Skupinske razstave

  • Razstava moderne slovenske umetnosti (Maribor, 1933).
  • Prva razstava Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov (Ljubljana, 1937).
  • Prva reprezentativna slovenska razstava likovnih umetnikov (Maribor, 1938).
  • Umetnostna razstava DSUU (Ljubljana, 1948).
  • Sodobna slovenska umetnost (Ljubljana, 1958).
  • Avtoportret na Slovenskem (Ljubljana, 1958).
  • Prvi trijenale likovnih umetnosti Jugoslavije (Beograd, 1961).
  • Risbe : razstava risb slovenskih likovnih umetnikov (Ljubljana, 1961).
  • Jugoslovanska razstava Gozd in les v likovni umetnosti (Slovenj Gradec, 1962).
  • Razstava Društva slovenskih likovnih umetnikov (Verona, 1965).
  • IntArt (Celovec, 1967).
  • Slovenska likovna umetnost 1945–1978 (Ljubljana, 1979).
  • Risba na Slovenskem II : 1940–2009 (Ljubljana, 2009).
  • Umetnost za nove dni (Ljubljana, 2014).
  • Na robu : vizualna umetnost v kraljevini Jugoslaviji (1929–1941) (Ljubljana, 2019).
  • Vezi : zagrebška likovna akademija in slovenski umetniki med obema vojnama (Kostanjevica na Krki, 2021).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Arhiv MG+MSUM.
  • ALU 1945–1995, Ljubljana, 1995.
  • ES.
  • Likovna enciklopedija Jugoslavije, 1, Zagreb, 1984.
  • Allgemeines Künstlerlexikon, 27, München - Leipzig, 2000.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • ULBB.
  • DSLU '74, Beograd - Novi Sad, 1974 (predgovor Marijan Tršar).
  • Zoran Didek : antologija njegove likovne ustvarjalnosti, Kostanjevica na Krki, 1977 (razstavni katalog).
  • Didek, Ljubljana, 1984 (razstavni katalog).
  • Govorica črte : Zoran Didek, Ljubljana - Piran, 1985 (razstavni katalog).
  • Petdeset let Prešernovih nagrad (1947–1996), Ljubljana - Kranj, 1996.
  • Zoran Didek 1910–1975, Kostanjevica na Krki, 2000 (razstavni katalog).
  • Zoran Didek skozi sklop šestih motivov, Kostanjevica na Krki, 2010 (razstavni katalog).
  • Zoran Didek : Crteži / risbe, Banja Luka, 2011 (razstavni katalog).
  • Svetovi risbe Zorana Didka, Brežice, 2015 (razstavni katalog).
  • Zoran Didek, Kranj, 2021 (razstavni katalog).
Dajnko, Manuela: Didek, Zoran (1910–1975). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1024070/#novi-slovenski-biografski-leksikon (27. september 2022). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine