Demšar, Vilim (1937–2017)
Vir: družinski arhiv

Novi Slovenski biografski leksikon

DEMŠAR, Vilim, goslar, violinist, violist (r. 22. 11. 1937, Sarajevo, Bosna in Hercegovina; u. 10. 2. 2017, Ljubljana). Oče Blaž Demšar, goslar, mati Marija Demšar, r. Ganzitti, ljubiteljska pevka in kitaristka. Stric Tone Demšar, slikar, restavrator, brata Cvetko Demšar, violist, in Stanislav Demšar, violončelist, nečak Blaž Demšar ml., goslar, bratranec Tone Demšar, kipar.

Z goslarsko obrtjo se je spoznal v zgodnjih otroških letih v očetovi delavnici, ustanovljeni 1927 v Sarajevu in od 1939 delujoči v Ljubljani na Žabjaku. 1947 se je začel učiti violino pri priznanem ljubljanskem pedagogu Franu Staniču, kasneje ga je poučeval Cvetko Budkovič. 1950 je postal vajenec v očetovi delavnici, z osemnajstimi leti se je vpisal na Vajensko šolo mizarske stroke v Ljubljani in jo 1958 zaključil pri goslarskem mojstru Jožetu Turšiču. Kot violinist se je istega leta vpisal v Srednjo glasbeno šolo v razred Alberta Dermelja, jo zaključil v dveh letih in 1960 opravil sprejemni izpit na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Še naprej je študiral pri profesorju Albertu Dermelju, ki je praviloma izobraževal v igranju violine in viole. 1963–82 je na Glasbeni šoli Ljubljana Vič - Rudnik poučeval violino in violo ter bil član Orkestra Slovenske filharmonije (1963–81) in Camerate medica (predvidoma 2000–15). Redno je deloval v očetovi goslarski delavnici in se ukvarjal s proučevanjem problematike izdelovanja godal. Po očetovi smrti (1981) je poučevanje opustil in se posvetil goslarstvu. Od 1981 je imel status samostojnega kulturnega delavca in naziv goslar umetnik. Nadaljeval je postopke očetovih dognanj, jih študijsko poglabljal ter prišel do izvirnih spoznanj in rešitev. Naslanjal se je na matematične in inženirske metode ter iskal ideale popolnega staroitalijanskega tona, kar mu je v poznih letih tudi uspelo. Njegove violine, znane kot demšarice, so izvirne po tonu in estetiki, zven pa označujejo kot demšarski zvok. Na njegova glasbila igrajo glasbeniki v Sloveniji in po svetu, med njimi tudi uveljavljeni virtuozi (mdr. Igor Ozim, Miran Kolbl, Anja Bukovec in Žiga Brank). Tako kot oče se je posvečal izdelavi manjših violin, primernih, da na njih igrajo otroci, pri katerih ni odstopal od visokih zahtev. Nikoli pa ni beležil, koliko njegovih violin je bilo deležnih odličij na tekmovanjih mladih glasbenikov.

Za izdelovanje glasbil je dosledno uporabljal les domačih gozdov, javor in jelovško smreko, ki naj bi jo uporabljal tudi Antonio Stradivari. S študijsko natančnostjo se je posvečal poznavanju materialov, obravnavi lesa, oblikovanju tona in estetiki glasbila ter iskal njihovo medsebojno harmonijo. Odlikoval se je po tankočutnem razumevanju strukture lesa in zakonitosti akustike ter bil prepričan, da dober nov instrument zveni prav tako prepričljivo kot desetletja staro glasbilo. Imel je sposobnost prepoznavanja in pomnjenja zvočnih značilnosti posameznih instrumentov, kar je za goslarja posebnega pomena. Zasnoval je tudi novo družino godal, t. i. violinski oktet, ki naj bi dopolnjeval tradicionalna glasbila in zapolnil manjkajoče obsege. Po njegovi zaslugi je goslarstvo na Slovenskem obstalo in se razvilo v poklicno delovanje. Izučil je več uspešnih goslarjev, kot so Ante Horvat, Jože Šobar, Daniel Musek in naslednik, nečak Blaž Demšar ml.

Ob goslarstvu je vsa leta skrbel za vzdrževanje in popravila šolskih glasbil in instrumentov poklicnih godalcev širšega slovenskega prostora, popravljal pa je tudi instrumente glasbenikov z območja Jugoslavije. Kot poznavalec historičnih instrumentov je bil cenjen svetovalec zasebnikom in muzejem pri nakupih in prodaji godal.

Prejel je več slovenskih in mednarodnih nagrad, med njimi izstopajo priznanje na mednarodni razstavi godal v Poznanju (Poljska, 1977) in v Gorici (Italija, 1984), bronasta medalja za violo na mednarodnem tekmovanju strunskih glasbil v Pisognu (Italija, 2011) in priznanje na tekmovanju Jacobus Steiner v Freiburgu (Nemčija, 2012).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Arhiv Goslarstva Demšar.
Andreja Pungartnik: Slovenski izdelovalci godal v našem stoletju, Ljubljana, 1990 (diplomska naloga).
Vilim Demšar: Goslarjeva izpoved, Les, 58, 2006, št. 7/8, 257–261.
Mojca Lorber: Goslarja Blaž in Vilim Demšar – njun umetniški, obrtni ter pedagoški pomen, Ljubljana, 2007 (diplomska naloga).
Špela Mikuš: Z violo do nagrade po 60 letih dela, Finance, 10. 10. 2011.
Goslarstvo na Slovenskem, Ptuj, 2018.
Koter, Darja: Demšar, Vilim (1937–2017). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1024050/#novi-slovenski-biografski-leksikon (31. marec 2023). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine