Demšar, Blaž (1903–1981)
Vir: družinski arhiv

Novi Slovenski biografski leksikon

DEMŠAR, Blaž, goslar (r. 3. 2. 1903, Selca; u. 14. 12. 1981, Ljubljana). Oče Frančišek Demšar, sodar, škafar, mati Neža Demšar, r. Rovtar. Brat Tone Demšar, slikar, restavrator, sinovi Vilim Demšar, goslar, Cvetko Demšar, violist, in Stanislav Demšar, violončelist, vnuk Blaž Demšar ml., goslar, nečak Tone Demšar, kipar.

Izhaja iz kmečke družine. Pri očetu škafarju se je seznanjal z lastnostmi smrekovega lesa in spoznal njegove akustične prvine. Osnovno šolo je končal v domačem kraju, pri štirinajstih letih je postal mizarski vajenec pri mojstru Jožetu Peternelju v Škofji Loki in se izučil za pomočnika. Kot mizar je deloval na Jesenicah, v Ljubljani, nato na Hrvaškem (Reka, Rab, Split) in v Bosni, kjer se je 1922 ustalil v Sarajevu in se zaposlil kot mizar. V tem okolju se je začel ukvarjati z glasbo, naučil se je igrati violino, sodeloval v plesnem ansamblu in bil zborovodja moškega zbora Slovenskega delavsko-kulturnega društva Ivan Cankar. Kot samouk je začel izdelovati violine, kar ga je pritegnilo že v vajeniških letih, ko je v mizarski delavnici uspešno popravil violino škofjeloških uršulink. Zaradi naklonjenosti goslarski obrti in iz gmotnih razlogov se je popolnoma posvetil tej dejavnosti. 1927–30 je izdelal okrog šestdeset glasbil, nato pa do 1938 več kot sto. Študijsko se je poglabljal v problematiko gradnje violin, iskal pravi italijanski ton in svoja glasbila neprestano izpopolnjeval na temelju lastnih spoznanj. 1936 se je poročil z Marijo Ganzitti, ljubiteljsko pevko in kitaristko, po rodu iz Poljčan. Naslednje leto se jima je rodil prvi sin Vilim (Vilko). 1938 se je na pobudo brata, slikarja in restavratorja Toneta Demšarja, z družino preselil v Ljubljano na Žabjak, kjer je nadaljeval z goslarsko dejavnostjo. Rodila sta se mu še dva sinova, Cvetko in Stanislav (Stanko). Vsi trije so diplomirali na ljubljanski Akademiji za glasbo in postali akademski glasbeniki. Sinovi so očetu, ki ni imel pomočnikov, pomagali v delavnici. Cvetko je rezbaril violinske glave, za goslarja pa se je izobrazil le Vilim in postal njegov naslednik.

Prva leta v Ljubljani se je Blaž Demšar kot goslar zaradi konkurence težko uveljavljal. Za preživetje je svojemu bratu Tonetu, lastniku trgovine antikvitet, prenavljal historično pohištvo, vendar se je kmalu odločil za samostojno pot in v skromnih razmerah nadaljeval z izdelavo glasbil, pretežno violin. Les je izbiral in sušil sam ter posebno cenil jelovško smreko in gorski javor. Sprva se je zgledoval po starih italijanskih mojstrih, ob tem pa razvil svoje lastne modele, podobne glasbilom Antonia Stradivarija. Zagovarjal je prepričanje, da na kakovost tona vpliva harmonija več dejavnikov. Posebno pozornost je namenil proučevanju in razvoju lesnih premazov ter svoja spoznanja uspešno nadgrajeval. Odlikujejo ga skrbno izbran les, estetska izdelava, kakovosten lak, topel in izenačen ton v vseh legah ter sodobni violinski tehniki ustrezna menzura. Uveljavljati se je začel po drugi svetovni vojni, ko so kakovost njegovih glasbil prepoznali takrat najvidnejši slovenski violinisti. Na pobudo violinskega pedagoga Frana Staniča je začel izdelovati tudi manjša godala za potrebe nižjih glasbenih šol, kar mu je večalo sloves, saj so bili tudi manjši instrumenti dobre kakovosti. Ukvarjal se je tudi s popravili in restavriranjem glasbil. Njegov opus šteje okrog 700 godal, violin, viol in violončel, skupaj več kot dvaindvajset modelov v petnajstih velikostih. Številna glasbila je izdelal za priznane slovenske in tuje violiniste in pedagoge. Posebno promocijo in mednarodno prepoznavnost je dosegel z violino, s katero je na evropskih odrih v sezoni 1961/62 nastopal slovenski virtuoz Igor Ozim. To je spodbudilo zanimanje za njegovo delo, nova naročila in mednarodna priznanja. 1962 je na priporočila najvidnejših slovenskih glasbenikov dobil status goslar umetnik. Kakovost njegovih izdelkov je potrdila tudi objava članka o njegovi violi iz 1958 v znani angleški goslarski reviji The Strad (1968). Njegovo delo omenjajo vse pomembnejše leksikografske izdaje o goslarstvu. Na tekmovanju Henryka Wieniawskega v Poznanju na Poljskem je 1972 prejel priznanje za violino, istega leta je bilo njegovo glasbilo v izboru tekmovanja v belgijskem Liègu.

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Arhiv Goslarstva Demšar.
A viola by Blaz Demsar, The Strad (London), 78, 1968, št. 934, 374–375, 395.
Andreja Pungartnik: Slovenski izdelovalci godal v našem stoletju, Ljubljana, 1990 (diplomska naloga).
Danilo Pokorn: Goslar Blaž Demšar, Traditiones, 28,1999, št. 2, 305–310.
Mojca Lorber: Goslarja Blaž in Vilim Demšar – njun umetniški, obrtni ter pedagoški pomen, Ljubljana, 2007 (diplomska naloga).
Mojca Lorber: 90 let goslarstva Demšar, Goslarstvo na Slovenskem, Ptuj, 2018, 127–149.
Koter, Darja: Demšar, Blaž (1903–1981). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1024020/#novi-slovenski-biografski-leksikon (31. marec 2023). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine