Dolinšek, Leon (1932–2009)
Foto Stojan Kerbler
Vir: Zbirka Moderne galerije, Ljubljana, © Moderna galerija

Novi Slovenski biografski leksikon

DOLINŠEK, Leon, fotograf, fotoreporter, gledališki fotograf (r. 30. 6. 1932, Crikvenica, Hrvaška; u. 31. 1. 2009, Golnik, pokopan v Ljubljani). Oče Alfred Dolinšek, kuhar, slaščičar, mati Slavica Dolinšek, r. Župan. Zet Igor Štemberger, finančnik.

Družina se je 1933 iz Crikvenice preselila v Ljubljano, kjer se je oče zaposlil v hotelu Union, nato v gostilni Slamič. Triletnemu je umrla mati. Zanj sta več let skrbela Nežka in Jože Ferluga, pri katerih so Dolinškovi stanovali. Jože Ferluga, ljubiteljski fotograf, mu je približal fotografijo. Zanj sta več let skrbela Nežka in Jože Ferluga, pri katerih so Dolinškovi stanovali. Jože Ferluga mu je približal fotografijo. V Ljubljani je končal Osnovno šolo Ledina, 1948–52 je v Beogradu obiskoval srednjo tehnično šolo za telefonijo in telegrafijo. 1952–54 je služil vojaški rok v Požarevcu. 1954 se je kot elektrotehnik zaposlil v podjetju Pošta-telegraf-telefon (PTT) v Ljubljani (danes Pošta Slovenije), pozneje je postal vodja oddelka visokofrekvenčnih naprav. 1959 je fotografije prvič objavil v časniku Delo. 1961 je pri časopisni hiši Delo sprejel službo fotoreporterja za področje kulture. Posamezne fotografije je objavljal še v reviji Otrok in družina (1964–74), redkeje v revijah Mladina (1960), Maneken (1966) in Elle / Ona (1970), fotoreportaže v reviji Tovariš (1962–72). 1961 se je včlanil v Foto klub PTT, razstavljal na republiških in zveznih razstavah. 1965 je na povabilo Bojana Štiha sprejel delo gledališkega fotografa v Drami SNG Ljubljana in redno fotografiral do 1966, v naslednjih dveh gledaliških sezonah pa le še občasno. 1965 je začel sodelovati z režiserjem Matjažem Klopčičem: v filmu Ljubljana je ljubljena (1965) je ob Nuši Svetina odigral eno od dveh glavnih vlog; 1967 je kot scenski fotograf sodeloval pri filmu Zgodba, ki je ni in pri celovečercu Na papirnatih avionih, v katerem je Klopčič uporabil njegove fotografije Večer v molu, Avtobusna postaja, Fasada idr. 1967 se je včlanil v Društvo oblikovalcev Slovenije, pridobil status svobodnega umetnika in v njem vztrajal do konca 1973. Po ustanovitvi eksperimentalnih gledališč, Gleja (1970) in Pekarne (1971), je fotografiral njune gledališke predstave. 1971 je začel sodelovati z oblikovalcema Bronislavom Fajonom in Matjažem Vipotnikom. S Fajonom sta zasnovala prvi dve številki Slovenije, družbene in gospodarske revije. Bil je urednik fotografije, za revijo je izdelal tudi veliko barvnih fotografij. Z Vipotnikom je sodeloval pri snovanju nekaterih gledaliških plakatov, mdr. Molière: Skapinove zvijače (Drama, 1971/72), Izidor Cankar: S poti (Glej, 1974/75), 22. jugoslovenske pozorišne igre (Zagreb, 1977), Mihail Bulgakov: Molière (Zarota svetohlincev) (Drama, 1982/83). 1973 se je spet stalno zaposlil v podjetju PTT na delovnem mestu elektrotehnika; nato je prestal zdravljenje Hodgkinovega limfoma. 1978–79 je bil na povabilo Bronislava Fajona urednik fotografije pri reviji Obveščanje in odločanje. 1991 se je upokojil. Od 1994 do smrti je živel v domu za ostarele v Preddvoru.

Najboljša dela so nastala, kadar je bolj kot naročilom urednikov sledil svojemu navdihu. Fotografije otrok med igro, mladih parov, osamljenih, zamišljenih ali v kako opravilo zatopljenih posameznikov na ljubljanskih ulicah, v parkih, pasaži Nebotičnika, bifejih in kavarnah so po estetski in pripovedni avtonomiji močno odstopale od suhoparnih podob družbenih dogodkov v takratnem tisku. S svojimi univerzalnimi sporočili o radosti in teži bivanja ter vizualno dognanostjo so nagovarjale širok krog bralcev. Največkrat sploh ne ilustrirajo tekstov, pripovedujejo lastne zgodbe o na videz nepomembnih trenutkih malega človeka sredi mestnega vsakdana. V revijah Life, Der Spiegel, Paris Match, Il Mondo idr. ter katalogu The Family of Man je spoznal delo tujih fotoreporterjev; blizu mu je bila zlasti fotografska poetika Wernerja Bischofa. V fotoreportaži v več podobah je prvi pri nas udejanjil vrsto psihološko pretanjenih pripovedi o intimnih trenutkih ljudi (»In kar ljubezen zmore, to si upa …«, Prvi maj, objavljeno v reviji Tovariš), katerih sugestivna moč se je ohranila vse do danes. Z enako zavzetostjo in inventivnostjo je portretiral umetnike v ateljejih (Jakov Brdar, Janez Bernik), upodabljal glasbenike (Dubravka Tomšič Srebotnjak) ter glasbene in likovne dogodke.

V Drami je z velikim občutkom za sporočila moderne igre fotografiral med vajami iz neobičajnih zornih kotov sredi dejanj, na odru, izza njega in celo nad njim; njegova posebnost je bilo fotografiranje v seriji zaporednih posnetkov, da so bili vidni vsi premiki igralcev, spremembe njihovih gest in mimike.

1960 je za fotografijo Avtobusna postaja prejel tretjo nagrado na razstavi 10. savezna izložba jugoslovenske fotografije v Moderni galeriji v Ljubljani, 1961 je za isto delo prejel zlato medaljo na 7. republiški razstavi umetniške fotografije v Delavskem domu v Kranju, 1964 pa srebrno medaljo za fotografijo Intermezzo na 8. republiški razstavi umetniške fotografije v Delavskem klubu v Velenju.

Dela

Avtobusna postaja, črno-bela fotografija, 1960, Moderna galerija, Ljubljana.
Ob kavarniškem oknu, črno-bela fotografija, 1960, Moderna galerija, Ljubljana.
Otroške igre v maju, črno-bela fotografija, 1960, Moderna galerija, Ljubljana.
Portret, črno-bela fotografija, 1961, Moderna galerija, Ljubljana.
Kavarniško okno, črno-bela fotografija, 1961, Moderna galerija, Ljubljana.
Večer v molu, črno-bela fotografija, 1962, Moderna galerija, Ljubljana.
Intermezzo, črno-bela fotografija, 1962, Moderna galerija, Ljubljana.
Fasada, črno-bela fotografija, 1962, Moderna galerija, Ljubljana.
Fotoreportaža Igralka v ogledalu, Tovariš, 1963.
Intermezzo, črno-bela fotografija, pred 1966, Moderna galerija, Ljubljana.
Fotoreportaža »In kar ljubezen zmore, to si upa ...«, 1965, objavljeno v reviji Tovariš, 1967.
Fotoreportaža Prvi maj, Tovariš, ok. 1967.
(Objem), črno-bela fotografija, 1974, Moderna galerija, Ljubljana.

Samostojne razstave

Ljubljana, 1967 (Koncertni atelje).
Gradec, Avstrija, 1969 (Institut Français de Graz).
Ljubljana, 1992 (Galerija Polje).
Ljubljana, 2005 (Moderna galerija).

Skupinske razstave

Slovenska likovna umetnost 1945–1978 (Ljubljana, 1979).
Razvojne poti slovenske fotografije 1945–1983 (Ljubljana, 1984).
150 let fotografije na Slovenskem III (1945–1990) (Ljubljana, 1990).
Corpus del akti. Akt na Slovenskem III. Fotografija (Ljubljana, 2001).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
ES.
Likovna enciklopedija Jugoslavije, Zagreb, 1984–1987.
Allgemeines Künstlerlexikon, 28, München - Leipzig, 2001.
Osebnosti, Ljubljana, 2008.
Stane Bernik: Fotografija in vidno sporočanje, Slovenska likovna umetnost 1945–1978, I. in III. del, Ljubljana, 1979.
Brane Kovič: Za fotografijo, 150 let fotografije na Slovenskem (1945–1990), Ljubljana, 1990.
Stane Bernik: Neizpodbitna vloga Leona Dolinška v razvoju slovenske sodobne fotografije, Ljubljana, 1992.
Primož Lampič: Akt na Slovenskem, III : fotografija, Ljubljana, 2001.
Polde Bibič: Izgon : pripoved o uspehih, spopadih in padcih v Štihovem obdobju ljubljanske Drame, Ljubljana, 2003.
Leon Dolinšek : velik interpret majhnih zgodb, Ljubljana, 2005 (avtorja besedil Polde Bibič, Lara Štrumej).
Štrumej, Lara: Dolinšek, Leon (1932–2009). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023920/#novi-slovenski-biografski-leksikon (31. januar 2023). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine