Novi Slovenski biografski leksikon

ČAP, František (František Čáp, František Xaverský, v Nemčiji je uporabljal ime Franz Cap, vzdevek Franta), režiser, scenarist, montažer (r. 7. 12. 1913, Čachovice, Češka; u. 12. 1. 1972, Ankaran, pokopan je v Piranu, v družinskem grobu rodbine Petronio). Oče František Čáp, mati Ružena Čáp, r. Helebrant.

Iz osrednje Češke se je v zgodnji mladosti z družino preselil na jug, v vas Bor pri mestu Protivín, kjer je končal osnovno šolo. Izobraževanje je nadaljeval na realki v Táborju. V četrtem letniku se je želel prepisati na Dramsko šolo v Pragi, a mu oče ni dovolil, zato se je bil primoran vpisati na višjo gozdarsko šolo v Pisku. 1932 je dobil majhno vlogo v filmu Pred maturo v produkciji Lucernafilma v Pragi. Istega leta je dokončal študij z nazivom diplomirani agronom, nato se je vrnil k Lucernafilmu, kjer je opravljal priložnostna dela, hkrati pa kot izredni slušatelj obiskoval praško filozofsko fakulteto. 1934 je bil v Pragi za eno leto angažiran kot asistent v Vinogradskem gledališču. Naslednje leto se je vrnil k filmu, kjer je asistiral in tudi montiral. 1937 je Miloš Havel, direktor Lucernafilma, Čapa stalno angažiral kot pisca snemalnih knjig in člana dramaturškega oddelka ter mu 1939 ponudil prvo režijo. Po uspehu prvenca je za Lucernafilm posnel enajst filmov. Med drugo svetovno vojno je Čap skoraj nemoteno nadaljeval ustvarjalno pot, 1944 je dokončal celovečerni igrani film Deklica iz Bezkita in spomladi 1945 pričel z novim filmom, ki ga ni končal. 1945 je bil obtožen antisemitizma v filmu Jan Cimbura in simpatizerstva z nacizmom. Revizijska komisija Zveze čeških filmskih delavcev je potrdila obtožbo in Čapu prepovedala sleherno filmsko delo. Čap se je pritožil in po končni oprostitvi 1946 nadaljeval z delom. Jeseni 1946 se je češkoslovaška filmska produkcija centralizirala v zvezo ČEFIS, v okviru katere je deloval tudi Čap. Oktobra 1947 je bilo v sekciji za dolgometražne filme ustanovljenih šest produkcijskih skupin, vključno s skupino II, ki sta jo vodila Čap in producent Antonín Procházka. Skupina je delovala do januarja 1948, ko je bil Čap kot umetniški direktor odstavljen in suspendiran zaradi nestrinjanja z žirijo filmskega festivala v Zlínu. Kljub posredovanju Miloša Havla in Čapovemu javnemu opravičilu Čap ni bil rehabilitiran. Po dveh neuspelih poskusih pobega je 4. aprila 1949 prečkal državno mejo in našel začasno prebivališče v begunskem taborišču na Bavarskem. Kmalu so ga izsledili novinarji, igralec Heinz Rühmann in Alf Teichs, ustanovitelja produkcijske hiše Comedia, pa sta ga povabila k sodelovanju. Čap je sklenil pogodbo za snemalno knjigo in za režijo filma po romanu E. T. A. Hoffmanna Gospodična Scuderi. Preselil se je v München. Konec 1949 je produkcijska hiša Comedia propadla, Čap je kratek čas delal kot tonski montažer. 1950 je sklenil pogodbo s podjetjem Mercur Film in zanj posnel dva filma. Jeseni 1952 se je srečal z Branimirjem Tumo, generalnim direktorjem Triglav filma, ki ga je povabil v Slovenijo z upanjem, da bo pripomogel k razvoju mlade slovenske filmske industrije, saj v Sloveniji takrat ni bilo tehničnega filmskega znanja in izkušenj. Prva leta je Čap stanoval v ljubljanskem hotelu Slon in v tistem času tudi pridobil jugoslovansko državljanstvo. 1958 se je preselil v Portorož. V tistem obdobju je v produkciji Triglav filma posnel pet filmov ter šest koprodukcijskih filmov v Nemčiji, Bosni in Sloveniji. Po filmu Naš avto (1962) je v Sloveniji naredil le še kratki dokumentarni film v produkciji Triglav filma. 1963 je v Tel Avivu pripravljal scenarij za film Sabina in njeni možje (film zaradi pomanjkanja sredstev ni bil posnet). Čap se je 1964 vrnil v Slovenijo. 1966 je sprejel ponudbo nemške televizije, kjer je režiral TV-film Mafia – die ehrenwerte Gesellschaft v dveh delih in uspešno TV-serijo La Kermesse des Brigand v trinajstih delih. 1970 je dokončal svoje zadnje filmsko delo, avstrijski TV-film Das Kamel geht durch das Nadelöhr. V Sloveniji, odrinjen iz filmskega sveta in brez dodeljene starostne pokojnine, si je finančno varnost skušal zagotoviti z gojenjem kokoši na najeti kmetiji v istrski vasi Marušići ter s prodajo jajc portoroškim restavracijam in hotelom, kasneje z gojenjem kuncev in oddajanjem apartmaja v Portorožu.

Čap je bil soustvarjalec pomembnih čeških celovečernih igranih filmov, kot so Kokoška (1937, soscenarist), Devištvo (1937, soscenarist), Korak do teme (1938, soscenarist), in tudi povprečnih, kot sta Svet beračev (1938, soscenarist) ter Jarka in Vera (1938, soscenarist). Kasneje je pisal scenarije izključno za svoje filme. Na svoji umetniški poti je bil vse od pomočnika, pomočnika snemalca, tajnika režije, pomočnika montaže do pomočnika režiserja, lektorja, pisca snemalnih knjig, asistenta režije v gledališču in do samostojnega režiserja. S prvim celovečernim igranim filmom Ognjeno poletje (sorežiser Václav Krška, 1939) je pri šestindvajsetih letih veljal za najmlajšega režiserja na svetu. Kritika je lirični film po Krškovem romanu odlično sprejela, država pa mu je podelila prvo nagrado za snemalno knjigo. Prvič v zgodovini češkega filma je bila nagrada podeljena piscu snemalne knjige. Danes klasika češkega filma, ki tvori temelje češkega filma šestdesetih let 20. stoletja, je slavospev poletju in mladosti, nudi nov vpogled v psihologijo likov ter novo dojemanje kulturne krajine, njenih lepot, ki v filmu ni le kulisa, temveč lik zase. V istem letu je Čap v samostojni režiji posnel celovečerno studijsko komedijo Devica (1940), ki je požela velik uspeh. 1940 je posnel še svoj tretji celovečerni igrani film Babica po romanu Božene Němcove, ki je izšel 1855 in je veljal za klasični češki roman. Zvest izvirnemu delu je Čap pustil konec filma odprt in tako nasprotoval češki cenzuri, ki je sledila željam nemškega okupatorja. Film je bil desetkrat zavrnjen, enajstič pa sprejet brez sprememb. Čap je z njim pokazal svoje mojstrstvo pri izbiri amaterskih igralcev. Navdušil je publiko in postal najbolj cenjen češki režiser. 1941 je po naročilu Lucernafilma pripravljal zgodovinski film Knez Vaclav. Nemške oblasti so zahtevale, da priredi snemalno knjigo, vendar Čap ni popustil. S pripravami za snemanje je filmska ekipa namerno zavlačevala, 1942 so pričeli s poskusnim snemanjem in 1944 projekt opustili. Celovečerni igrani film Knez Vaclav tako ni bil dokončan, ostali so le eksterieri s poskusnega snemanja. Njegov naslednji celovečerni igrani film Nočni metulj (1941) je socialna ljubezenska melodrama s konca 19. stoletja, ki je Čapa povzdignila v krog mednarodno priznanih režiserjev. Z izrednim čutom za izbiro igralcev je angažiral igralko Hano Vitovo, ki je odigrala svojo življenjsko vlogo. V istem letu je režiral kar tri filme, naredil je še celovečerna filma Preludij in Jan Cimbura. V socialni drami Preludij se je posvetil nezvestobi, ki se razplete v iskrenem iskanju krivde ter odpuščanju med zaposlenim, ljubosumnim možem in njegovo osamljeno, nezvesto ženo. Drama Jan Cimbura po romanu Jindřicha Šimona Baara še danes ostaja najbolj kontroverzen film češke kinematografije. Antisemitski prizor izgona judovskega gostilničarja, ki ga v prvotnem scenariju ni bilo, je bil vrinjen pod pritiskom nacističnih oblasti in ni bil plod Čapovih nazorov. Film v tradiciji ideologije rodu in grude (Blut-und-Boden-Ideologie) prikazuje lepoto vaškega okolja, mogočne znamenitosti Prage in močnega, neokrnjenega Jana Cimburo (igral ga je Gustav Nezval), človeka trdnih načel, ki žrtvuje ljubezen do ženske, da bi lahko opravljal svoje delo. Umetniški in finančni uspeh filma je, tako kot uspeh Babice, okrepil moralo prebivalcem okupirane dežele. 1943 je Čap režiral celovečerni igrani film, melodramo Plesalke. Tudi v njem naslovna junakinja (Marie Glázarová) ne najde sreče v družinskem življenju, ki se mu odreče zavoljo umetnosti, v nasprotju s sestro, ki je zavezana materinstvu. Istega leta je Čap posnel celovečerni igrani film Megle na barju po literarni predlogi Karla Kostermanna. Domoljubna drama prikazuje vaško življenje ljudi, globoko navezanost na zemljo in Boga ter uporniškega mladeniča, ki se na koncu spreobrne. Zadnji film v času prorektorata, dramo Deklica iz Bezkida po romanu Miroslava Sousedíka, je Čap posnel 1944.

Čap je novo obdobje češke kinematografije začel s filmom iz časa vojne Možje brez kril, za katerega je 1946 dobil Grand Prix na prvem letnem filmskem festivalu v Cannesu. Vojni vohunski triler je hkrati intimen film, ki govori o pogumu posameznikov v težkem obdobju češkega upora po atentatu na osovraženega guvernerja prorektorata Reinharda Heydricha. Čap je tedaj prejel povabilo za delo iz Francije, a je ostal na Češkem in posnel celovečerni igrani film V znaku sidra (1947), psihološko romantično dramo, ki se s temnimi uličicami pristaniškega mesta, zločinom iluzionista in napetim vzdušjem spogleduje z elementi francoskega realizma tridesetih let 20. stoletja ter z nemškim ekspresionizmom. Istega leta je režiral še celovečerni igrani film Muzikant (1947) in nato celovečerni igrani film Bela tema (1948). Čap je v drugi polovici 1947 posnel še celovečerni igrani film Križišče. 1948 je bil film Bela tema prikazan na mednarodnem filmskem festivalu v Zlínu, kjer je žirija Čapu očitala patetičnost v dialogih in pasivnost nekaterih likov. Čap je očitke ostro zavrnil in kritiziral delo žirije ter bil zato kljub kasnejšemu opravičilu odstavljen in suspendiran. Film Križišče tako ni bil dokončan.

1950 je Čap v Zvezni republiki Nemčiji posnel kriminalko Kronjuwelen, ki se odvija v času okupacije na Nizozemskem, nato pa dramo Večna igra (1951) po lastnem scenariju, ki je prejela odlično oceno kritikov. Njegov zadnji nemški film Die Spur führt nach Berlin (1952) je kriminalka o ponarejenih bankovcih. Za mednarodni trg je naredil tudi angleško različico z naslovom Adventure in Berlin. Film je kritika označila kot šablonsko gangster kriminalko, a film vseeno odraža Čapovo mojstrstvo pri gradnji atmosfere (z izbiro lokacij je film dobil dokumentarno vlogo) in izbiri igralcev, saj je Barbara Rütting 1953 za vlogo Tamare prejela zlato priznanje (Filmband in Gold) za najboljšo mlado igralko.

S celovečernim igranim filmom Vesna (1953), ki je s 95.980 v premiernem letu naštetimi gledalci postal slovenska in nato še jugoslovanska uspešnica, je postal Čap prepoznaven tudi v Sloveniji. Triglav film je film prodal na Madžarsko, Poljsko, v Nemčijo, Avstrijo in Sovjetsko zvezo. Osnovno fabulo (večinoma v obliki dialoga) je napisal Matej Bor, Čap pa jo je razširil in dopolnil z novimi liki. Pokazal je virtuozno obvladovanje obrti v realizaciji filma, spontanosti in naravnosti dialogov, ritmu filma, montaži in glasbeni podlagi. Z zasedbo poklicnih igralcev v vlogah starejših, mladih naturščikov pa v glavnih vlogah je v film vnesel svežino, kar je bila novost v tedanjem jugoslovanskem filmskem svetu. Ime naslovne junakinje je 2001 postalo ime nacionalne filmske nagrade na Festivalu slovenskega filma. 1954 je film na prvem filmskem festivalu v Puli prejel nagrado publike za najboljši film, režijo in glavno žensko vlogo. Čap je v času porajanja slovenske filmske šole v slovenski prostor obenem prinašal strokovno znanje v vseh fazah filma, od scenarija, dramaturgije do tona ipd. Med filmskimi ekipami se je uveljavil kot miren, organizacijsko premišljen ter potrpežljiv režiser in mentor.

1954 je v nemško-jugoslovanski koprodukciji po kratki zgodbi Guya de Maupassanta napisal scenarij za svoj naslednji celovečerni igrani film Na začetku je bil greh, ki ga je tudi režiral. 1955 pa se je podpisal pod scenarij (po literarni predlogi Branka Belana) in režijo svojega drugega najpomembnejšega slovenskega filma. Večkrat nagrajeni celovečerni igrani film Trenutki odločitve (1955) odlikuje humana zasnova, saj ga v okviru NOB zanima posameznik, ki je v izjemnem in odločilnem času postavljen pred usodne odločitve. Čapov ugled je s tem filmom še zrasel.

1956 je v Zvezni republiki Nemčiji režiral (tudi soscenarist) celovečerno komedijo Na pomoč, ljubi me!, remake znamenite češke uspešnice Kristian (režija Martin Frič, 1939), ter celovečerni igrani film Orlovsko dekle. 1957 je režiral še koprodukcijski celovečerni igrani film Kruh in sol. V prizadevanjih Triglav filma po novih filmskih uspešnicah je bilo Čapu zaupano nadaljevanje Vesne z naslovom Ne čakaj na maj (1957). Film sicer ni dosegel gledanosti prvega dela, a je Čap obdržal ugledno mesto v slovenskem filmu. Bosna film ga je tedaj angažiral za režijo melodrame Vrata ostanejo odprta (1959), ki obravnava problem vojnih sirot in mladoletnih hudodelcev v povojni Jugoslaviji. Čap se je zopet izkazal z dobrim izborom igralcev in odkril igralko Mileno Dravić, ki se je kasneje razvila v eno izmed najbolj priljubljenih igralk jugoslovanskega filma. Na šestem puljskem festivalu 1959 je občinstvo film sprejelo z navdušenjem. Čap je sledil novi usmeritvi Triglav filma (koprodukcije) s filmom X-25 javlja (1960), vohunski triler je bil prodan v oseminštirideset držav.

Naš avto (1962) je Čapov zadnji slovenski celovečerni igrani film, ki je nastal po literarni predlogi Vitomila Zupana. Film ob svojem izidu ni našel dobrega sprejema. Istega leta je Čap režiral glasbeno komedijo Srečala se bova zvečer v produkciji Bosna filma. 1965 je režiral svoje zadnje filmsko delo v Sloveniji, kratek dokumentarni film Piran. 1966 je v zahodni Nemčiji režiral dvodelni TV-film Mafia – Die ehrenwerte Gesellschaft, v katerem je zaživela skoraj dokumentarna podoba sicilijanske mafije. Dve leti kasneje je v Sloveniji režiral nemško-francosko televizijsko serijo La Kermesse des Brigand, znano tudi kot Rinaldo Rinaldini, der Räuberhauptmann. Trinajstdelna serija (ena sezona), ki je nastala po romanu Rinaldo Rinaldini Christiana Augusta Vulpiusa (1799), je navdušila gledalce malih zaslonov (televizija Hessen je s povprečno 1,73 milijona gledalcev zabeležila 63-odstotno gledanost). Čapovo zadnje filmsko delo je avstrijska televizijska komedija Das Kamel geht durch das Nadelöhr (1970), ki je nastala po češki veseloigri Františka Langerja.

Čap je 1940 prejel češko državno nagrado za celovečerni igrani film Ognjeno poletje (soprejemnik je bil Václav Krška) in na filmskem festivalu v Zlinu bronasto kaseto podjetja Anýž za celovečerni igrani film Devica. 1941 je za celovečerni igrani film Nočni metulj prejel prvo nagrado na filmskem festivalu v Zlinu, prvo češko državno nagrado za režijo in nagrado Targa di segnalazione (Posebna omemba) na 9. beneškem filmskem festivalu. 1942 je za celovečerni igrani film Jan Cimbura prejel zlato medaljo revije Filmski kurir za najboljši film. 1946 je za celovečerni igrani film Možje brez kril prejel prvo nagrado na filmskem festivalu v Zlinu, prvo češko državno nagrado za režijo, in skupaj s še desetimi drugimi filmi zlato palmo v Cannesu. 1947 je prejel častno češko državno priznanje za filmsko režijo celovečernega igranega filma V znaku sidra. 1948 je prejel prvo češko državno nagrado s priznanjem za filmsko režijo celovečernega igranega filma Bela tema in češko državno nagrado za filmsko režijo celovečernega igranega filma Muzikant. 1953 je celovečerni igrani film Vesna na Puljskem filmskem festivalu prejel nagrado kritike za najboljšega režiserja, nagrado publike za najboljši film in nagrado publike za najboljšega režiserja ter pokal »Čitaoca Filmskog sveta« za najboljši film leta. 1955 je za celovečerni igrani film Trenutki odločitve na Puljskem filmskem festivalu prejel zlato areno za režijo. 2004 je Mestna občina Ljubljana na Viču po njem poimenovala ulico. 2005 so v Piranu ob stoletnici slovenskega filma odkrili spominsko ploščo na prehodu ob mestnem pokopališču in prehod poimenovali po Čapu.

Dela

Režije

  • Muži brez křidel (Češkoslovaška, 1946).
  • La ragazza della salina (avtor ideje, Rizzoli Film, Bavaria Film Kunst, Zagreb Film, Italija, Zvezna republika Nemčija, Hrvaška, 1957).
  • Vrata ostaju otvorena (Bosna Film, BiH, 1959).

Režije in scenariji

  • Ohnivé léto (soscenarist, sorežiser, Lucernafilm, Češkoslovaška, 1939).
  • Babička (soscenarist, Lucernafilm, Češkoslovaška, 1940).
  • Noční motýl (soscenarist, Lucernafilm, Češkoslovaška, 1941).
  • Vesna (soscenarist, Triglav film, Slovenija, 1953).
  • Trenutki odločitve (Triglav film, Slovenija, 1955).
  • Ne čakaj na maj (Triglav film, Slovenija, 1957).
  • Naš avto (Triglav film, Slovenija, 1962)

Dela

Vloge

  • Maturant (Před maturitou, režija Vladislav Vančura, Svatopluk Innemann, AB, Češkoslovaška, 1932).

Režije

  • V tom domečku pod Emauzy (asistent režije, Oka film, Češkoslovaška, 1933).
  • Panna (Lucernafilm, Češkoslovaška, 1940).
  • Preludium (Lucernafilm, Češkoslovaška, 1941).
  • Děvčica z Beskyd (Lucernafilm, Češkoslovaška, 1944).
  • Z růže kvítek (nedokončan film, Lucernafilm, Češkoslovaška, 1945).
  • Muži brez křidel (Češkoslovaška, 1946).
  • Křižovatka (nedokončani film, Československý Státni Film, Češkoslovaška, 1947).
  • Muzikant (Československý Státni Film, Češkoslovaška, 1947).
  • Die Spur führt nach Berlin (CCC Film , Zvezna republika Nemčija, 1952).
  • Die Geierwally (Peter Osermayr Produktion, Zvezna republika Nemčija, 1956).
  • La ragazza della salina (avtor ideje, Rizzoli Film, Bavaria Film Kunst, Zagreb Film, Italija, Zvezna republika Nemčija, Hrvaška, 1957).
  • Vrata ostaju otvorena (Bosna Film, BiH, 1959).
  • Srešćemo se večeras (Bosna Film, BiH, 1962).
  • Mafia – Die ehrenwerte Gesellschaft (dve epizodi, Univox, ZDF, Zvezna republika Nemčija, 1966).
  • La Kermesse des Brigand (trinajst epizod, Bentoli Productions, ZDF, Zvezna republika Nemčija, Francija, 1968).
  • Das Kamel geht durch das Nadelöhr (TV-film, Thalia-Film, ORF, Avstrija, 170).

Režije in scenariji

  • Ohnivé léto (soscenarist, sorežiser, Lucernafilm, Češkoslovaška, 1939).
  • Babička (soscenarist, Lucernafilm, Češkoslovaška, 1940).
  • Jan Cimbura (soscenarist, Lucernafilm, Češkoslovaška, 1941).
  • Noční motýl (soscenarist, Lucernafilm, Češkoslovaška, 1941).
  • Kníže Václav (nedokončani film, soscenarist, Lucernafilm, Češkoslovaška, 1942).
  • Mlhy na Blatech (scenarist, Lucernafilm, Češkoslovaška, 1943).
  • Tanečnice (soscenarist, Lucernafilm, Češkoslovaška, 1943).
  • Znamení kotvy (soscenarist, Československá filmová společnost, Češkoslovaška, 1947).
  • Bílá tma (soscenarist, Československý Státni Film, Češkoslovaška, 1948).
  • Kronjuwelen (soscenarist, Merkur Film, München, Zvezna republika Nemčija, 1950).
  • Das ewige Spiel (soscenarist, Merkur Film, Zvezna republika Nemčija, 1951).
  • Vesna (soscenarist, Triglav film, Slovenija, 1953).
  • Am Anfang war es Sünde (Saphir-Film Production, Triglav film, Zvezna republika Nemčija, Slovenija, 1954).
  • Trenutki odločitve (Triglav film, Slovenija, 1955).
  • Hilfe – Sie liebt mich (soscenarist, Lucerna-Film, Zvezna republika Nemčija, 1956).
  • Ne čakaj na maj (Triglav film, Slovenija, 1957).
  • X-25 javlja (soscenarist, Triglav film, Slovenija, 1960).
  • Naš avto (Triglav film, Slovenija, 1962)
  • Piran (1965, kratki dokumentarni film, soscenarist, Viba film, Slovenija, 1965).

Scenariji

  • Panenství (soscenarist, Lucernafilm, Češkoslovaška, 1937).
  • Kvočna (soscenarist, Lucernafilm, Češkoslovaška, 1937).
  • Svět kde se žebrá (soscenarist, Lucernafilm, Češkoslovaška, 1938).
  • Krok do tmy (soscenarist, Lucernafilm, Češkoslovaška, 1938).
  • Jarka a Věra (soscenarist, Lucernafilm, Češkoslovaška, 1938).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Filmski arhiv in dokumentacija Centra za teatrologijo in filmologijo, Univerza v Ljubljani, AGRFT, osebna mapa.
  • ES.
  • Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931−2010, Ljubljana, 2011.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo, Ljubljana, 1999.
  • Zdenko Vrdlovec: Zgodovina filma na Slovenskem : 1896−2011, Ljubljana, 2013.
  • Bojan Kavčič, Zdenko Vrdlovec: Filmski leksikon, Ljubljana, 1999.
  • Samo Rugelj: Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931−2010, Ljubljana, 2011.
  • Milan Ljubič: Ob smrti Františka Čapa, Delo, 18. 1. 1972
  • Zdenko Vrdlovec, Jože Dolmark: František Čap, Ljubljana, 1981.
  • Barbara Habič: František Čap, Ljubljana, 1981.
  • Stanka Godnič: Spominjanje prerašča v raziskovalno delo, Delo, 21. 4. 1982.
  • Vesna Marinčič: Oživljeni Čap, Delo, 29. 4. 1982.
  • Alan Lederer: Nedokončano poletje Františka Čapa., Češka televizija, RTV Slovenija, 1992 (celovečerni dokumentarni TV-film).
  • Zdenko Vrdlovec: »Večna« Vesna, Dnevnik, 27. 12. 1997.
  • Boris Šuligoj: Vesna, Ne čakaj na maj …, Delo, 16. 7. 1998.
  • Nenad Polimac: Povratak Františeka Čapa, prvog gay šikaniranog filmaša u Jugoslaviji, Jutarnji, 5. 6. 2010.
  • Zdenko Vrdlovec: Dobrodošli in pozabljeni tujec, Dnevnik, 9. 12. 2013.
  • Peter Vesel: Vesna, Plus 50, 1, 2013, december
  • Alja Tasi: Sto let Františka Čapa, Primorske novice, 7. 12. 2013.
  • Slavko Hren: 100 let filma. RTV Slovenija, 2013 (celovečerni dokumentarni TV-film)
  • Hana Slavíková: Franz Cap : průvodce životem a dílem filmového režiséra Františka Čápa, Brno, 2016.
  • Urban Arsenjuk: Čáp : trenutki odločitev, Vertigo, RTV Slovenija, 2017 (celovečerni dokumentarni TV-film).
Grum, Miha: Čap, František (1913–1972). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023490/#novi-slovenski-biografski-leksikon (26. november 2021). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine