Novi Slovenski biografski leksikon

CAPUDER, Andrej (Andrej Janez Capuder), romanist, pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec, politik, diplomat (r. 23. 11. 1942, Ljubljana; u. 22. 8. 2018, Dobrna, pokopan v Ljubljani). Oče France Capuder, profesor francoščine in slovenščine, publicist, mati Vida Capuder, r. Suhadolnik, profesorica slovenščine. Sestra Maja Žvanut, zgodovinarka, muzealka, soproga Majda Capuder, r. Dekleva, bibliotekarka, prevajalka, hčere Nataša Burger, igralka, Neva Capuder Grce, kiparka, ilustratorka, pravljičarka, in Sonja Weiss, klasična filologinja, prevajalka.

Otroštvo in tudi poznejša leta je večinoma preživel v Ljubljani. Maturiral je 1961 na klasičnem oddelku II. gimnazije na Šubičevi, nakar je eno leto študiral elektrotehniko, preden se je 1962 prepisal na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer je 1967 diplomiral iz francoskega jezika s književnostjo in italijanskega jezika s književnostjo. 1968–73 je poučeval francoščino na svoji nekdanji gimnaziji v Ljubljani, zatem je postal asistent na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (FF UL). 1980 je doktoriral s tezo o Andréju Bretonu in francoskem nadrealizmu (André Breton med možnostjo in nujo). Eno njegovih poslanstev je bil profesorski poklic, ki ga je opravljal do 2005 (s prekinitvami, ko je bil minister za kulturo in veleposlanik v Parizu). Poleg Pregleda francoske književnosti, predmeta, ki ga je dolgo časa kot edini predavatelj za francosko književnost na oddelku predaval sam, je imel najraje klasicizem in romantiko, dve področji in tematiki, pri katerih sta prišli do veljave tako njegova logična rigoroznost kakor tudi druga, bolj čustvena plat njegovega značaja, obe pa sta se v njem ustvarjalno prepletali. Pred diplomo je v okviru izmenjave dobil enoletno štipendijo za študij na univerzi v Nancyju (1964–65); tam je študiral španščino in francosko književnost. 1970–71 je na univerzi v Aix-en-Provence študiral staro provansalščino ter se poglabljal v trubadursko poezijo in pisal; v Aix-en-Provence je zahajal tudi v začetku osemdesetih let 20. stoletja in tam navezal mnogo plodnih stikov.

1990 je na prvih večstrankarskih volitvah kandidiral na listi Slovenskih krščanskih demokratov (pridruženih DEMOS-u) in bil izvoljen za poslanca. Bil je minister za kulturo (1990–93) in veleposlanik RS v Parizu (1993–97), nato se je vrnil na FF in bil sedem let predavatelj (1997–2004), od 2005 do upokojitve 2009 pa veleposlanik RS v Rimu.

Že med študijem je objavil prve prevode poezije španskih in francoskih avtorjev (Jacques Prévert, Paul Claudel, Jorge Manrique, Luis de Góngora, Antonio Machado). Hkrati je pisal tudi osebne refleksije, pesniške zapise in filozofska razmišljanja. Že 1966 je objavil prevod odlomkov iz Božanske komedije Danteja Alighierija, 1972 pa – pred dopolnjenim tridesetim letom starosti – integralni prevod Božanske komedije. 1975 je izšel njegov prvi roman Bič in vrtavka, v katerem je neki visoki politik videl lastno podobo, omenjeni pa so bili tudi povojni poboji, zato je bila knjiga umaknjena s knjižnih polic. V prevodno literaturo je isto leto prispeval Božje okolje Teilharda de Chardina, avtorja, ki je močno vplival na Capudrovo misel. Leto pozneje je svoj prevajalski opus zaokrožil z manjkajočim jezikom iz skupine romanskih, s portugalščino, in izdal izbor iz Luzijade Luisa de Camõesa. 1977 je začel sodelovati s Slovensko matico, pri kateri sta izšla Mali cvet, neke vrste razvojni roman, v katerem je popisal svoja najstniška leta na Streliški ulici v Ljubljani, in trilogija z zgodbo iz slovenske medvojne in povojne stvarnosti. Prvi del, Rapsodija 20 (1982), začne pripoved o dveh bratih, katerih vzporedni zgodbi se nadaljujeta v viharnem letu 1941, ko vsak svoje ideološko zatočišče najdeta pri nasprotujočih si straneh. Drugi del, Iskanje drugega, je izšel 1991, tretji del, Reka pozabe, pa 2007. 1977 je k Eseju o smehuHenrija Bergsona prispeval spremno študijo s pomenljivim naslovom Henri Bergson ali osmišljena materija. Srečanje z Bergsonom je bilo zanj odločilnega pomena. Odtlej je bila njegova misel, že prej antiracionalistična, bolj kot kar koli drugega filozofija intuicije, uvida, ki si ga ni mogel podvreči noben razsvetljenski ali aristotelijanski racionalizem niti finalizem ali razni teleološki sistemi. 1978 je objavil prevod drugega Teilhardovega dela z naslovom Pojav človeka, 1980 je v zbirki Kondor izšla poezija Francesca Petrarce (njegova dela je prevajal še skoraj do smrti). 1982 je prevedel knjigo Ernesta Sábata Grobovi in junaki, hkrati pa je Slovenska matica izdala prvi del trilogije, roman Rapsodija 20. V naslednjih letih je napisal študijo k Tragičnemu občutju življenja Miguela de Unamuna (1983), pisal je o Edvardu Kocbeku in prevajal Charlesa Baudelairja (1984). Imel je tudi pomembno vlogo pri obuditvi revije Zvon, ki z imenom Celovški zvon, nato pa samo Zvon, ki izhaja še danes. 1987 je izšel še en Capudrov prevod Petrarce in istega leta tudi spremna študija h knjigi Bolezen za smrt Sørena Kierkegaarda, s čimer se je sklenilo tudi vplivno območje avtorjev, ki so bili za Capudra odločilnega pomena. V Trstu so 1987 izšli še njegovi znameniti Romanski eseji. Prihajal pa je čas njegovih politično angažiranih del, s katerimi je nemalokrat razburkal slovensko politično javnost: npr. s predavanjem Cvet in Sad, ki ga je imel 1985 v Sloveniku v Rimu, ali s člankom Čiščenje slovenskega Avgijevega hleva, objavljenim v Delu 1989. 1991 je v Trstu ponovno izšla Božanska komedija, pri Slovenski matici pa drugi del trilogije Iskanje drugega. V Mozaiku svobode (1992) so zbrani njegovi politični govori in intervjuji, precej jih je ostalo neobjavljenih. Bil je iskan sogovornik, ki je sodeloval tudi pri številnih okroglih mizah, in izjemen pisec, a še boljši govornik. Njegov prvenec Bič in vrtavka je 1993 doživel ponovno izdajo ter bil preveden v nemščino (1993) in esperanto (1995). Kot prevajalec se je Capuder 1998 vrnil tudi k Charlesu Baudelairju. 1999 je v francoščino prevedel Franceta Prešerna, istega leta je napisal Breviarij in izdal Pariški dnevnik, v katerem je popisal svojo štiriletno diplomatsko izkušnjo v Franciji. 2000 so dozorele njegove ideje o nekaterih avtorjih, npr. o Teilhardu de Chardinu, poleg tega je za študente napisal učbenik o francoskem klasicizmu in o francoski romantiki (Du classique au romantique, 2000), sicer pa je 2000 objavljal predvsem poezijo (na primer v Celovškem zvonu). Nadaljeval je s pisanjem Breviarija. 2004 je izšla tudi druga (popravljena) izdaja Sørena Kierkegaarda v prevodu Janeza Zupeta, v kateri je bil objavljen Capudrov esej Vse ali nič pri Sørenu Kierkegaardu, v univerzitetnem zborniku Samote/Solitudes, ki so ga izdali njegovi kolegi na fakulteti in pri katerem so sodelovali tuji in slovenski strokovnjaki za francosko književnost, pa kratek članek o Blaisu Pascalu. 2005 je izšla četrta, pregledana izdaja Božanske komedije še pri Mohorjevi družbi v Celju, pri Slovenski matici pa 2007 tretji del trilogije z naslovom Reka pozabe. Junak trilogije Izo Neubauer je skorajda verna podoba avtorja, razpetega med akcijo in kontemplacijo, angažma, kadar kliče domovina, in umik v duhovno življenje, ko se ideal izmika. 2008 je na skoraj štiristo straneh izšla njegova monografija o Henriju Bergsonu z naslovom Henri Bergson, intuicija in misel, delo, ki je intelektualno med najzahtevnejšimi v njegovi bibliografiji. Po 2009 se je Capuder vedno bolj obračal k duhovni poeziji. Rimski soneti (2011) so bili njegov labodji spev ljubezenski liriki. V ta kontekst sodi tudi Pasijon ubogih (2012). Isto leto je izšel njegov prevod dela Dejanja ljubezni Sørena Kierkegaarda. Ob koncu kariere sta se zvrstili še dve knjigi esejev: Povest o knjigah (2014), za katero je prejel Rožančevo nagrado, in Zamrznjene besede (2017). Omeniti velja še srednjeveško epistolarno zgodbo o Abelardu in Heloizi, katere prevod po Étiennu Gilsonu je opremil z dodatnim besedilom (2017); tu so še besedila o Simone Weil in vrsta nastopov, govorov, člankov z duhovno tematiko, ki jih je v zadnjih letih objavljal v revijalnem tisku (Tretji dan, Mladika, Zvon, Demokracija). Krona njegovega ustvarjalnega navdiha so Duhovni soneti (2020), ki pomenijo vrh njegove poezije.

Za prevod Božanske komedije je Capuder 1973 prejel Sovretovo nagrado, za Povest o knjigah pa 2015 Rožančevo nagrado za najboljšo knjigo esejev v preteklem letu. Republika Italija mu je 1983 podelila Ordine cavalleresco al merito della repubblica italiana (viteški red za zasluge), Francija pa ga je odlikovala z odlikovanjem Croix de chevalier de la Légion d'honneur (križec viteza častne legije), ki ga je prejel 2002 za zasluge na področju frankofonije ter za prispevek k dobrim odnosom med Slovenijo in Francijo. 2009 je prejel italijansko odlikovanje/naziv veliki častnik reda italijanske zvezde (Grande Ufficiale dell'Ordine della Stella d'Italia). 2011 je bil izvoljen v Evropsko akademijo znanosti in umetnosti v Salzburgu. Bil je član slovenskega in mednarodnega PEN kluba, Društva slovenskih pisateljev in Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Dela

Leposlovna dela

  • Bič in vrtavka, Maribor, 1975 (roman, ponatis 1993, prevod v nemščino 1992 in v esperanto 1995).
  • Mali cvet, Ljubljana, 1977 (roman).
  • Rapsodija 20, Ljubljana, 1982 (roman).
  • Romanski eseji, Trst - Ljubljana, 1987.
  • Iskanje drugega, Ljubljana, 1991 (roman).
  • Deklici : črtice, Celovec, 1995.
  • Pariški dnevnik : zapiski slovenskega veleposlanika v Franciji (1993–1997), Ljubljana, 1999.
  • Breviarij, Nova revija, 20, 2001, št. 225/226/227, 85–92 (esej).
  • Breviarij, Zvon, 4, 2001, št. 4, 8–15.
  • Reka pozabe, Ljubljana, 2007 (roman).
  • Rimski soneti : vsak sonet je sebi svet, Celje, 2011.
  • Pasijon ubogih, Ljubljana, 2012 (poezija).
  • Povest o knjigah, Ljubljana, 2014 (esej).
  • Zamrznjene besede : eseji, Celovec, 2017.
  • Duhovni soneti, Celje, 2020.

Neleposlovna dela

  • Dantejev raj, Prostor in čas, 1, 1969, št. 7/8, 305–316.
  • Gabriel Garcia Marquez: Sto let samote, Prostor in čas, 2, 1970, št. 1, 50–52.
  • Henri Bergson ali osmišljena materija, Henri Bergson: Esej o smehu; Filozofska intuicija; Uvod v metafiziko, Ljubljana, 1977, 191–259.
  • Literarni portret avtorja, Gabriel García Márquez: Patriarhova jesen, Ljubljana, 1980, 261–274.
  • Vse ali nič pri Sørenu Kierkegardu, Søren Kierkegaard : Bolezen za smrt : krščanska psihološka razprava za spodbudo in prebujo, Trije spodbudni govori, Celje, 2004, 7–44 (druga izdaja 2004).
  • Mozaik svobode : [politika in kultura 1985–1992], Ljubljana, 1992.
  • Henri Bergson, intuicija in misel, Celje, 2008.

Prevodi

  • Jacques Prévert: Pesmi, Problemi, 2, 1964, št. 16/17, 474–484.
  • Iz španske srednjeveške poezije : Jorge Manrique : Stihi ob očetovi smrti, Problemi, 3, 1965, št. 29, 579–592.
  • Poezija španskega baroka : Luis de Góngora, Problemi, 3, 1965, št. 32, 1042–1049.
  • Antonio Machado: Galerije, Problemi, 4, 1966, št. 39, 294–302.
  • Dante Alighieri: Božanska komedija : izbor, Ljubljana, 1966 (21985).
  • Dante Alighieri: Božanska komedija : I. del : Pekel; II. del : Vice; III. del : Nebesa, Maribor, 1972 (21991, 31994, 42005, ponatis 2018).
  • Pierre Teilhard de Chardin: Božje okolje : poizkus notranjega življenja, Celje, 1975.
  • Luís de Camões: Luzijada : izbor, Ljubljana, 1976 (prevajalec, avtor dodatnega besedila, urednik).
  • Pierre Teilhard de Chardin: Pojav človeka, Celje, 1978.
  • Ernesto Sábato: Grobovi in junaki, Ljubljana, 1982.
  • Miguel de Unamuno: Tragično občutje življenja, Ljubljana, 1983.
  • Francesco Petrarca: Francesco Petrarca, Ljubljana, 1987 (prevajalec, urednik, avtor dodatnega besedila).
  • Charles Baudelaire: Charles Baudelaire, Ljubljana, 1998 (dvojezična izdaja; soprevajalec).
  • Francesco Petrarca: Francesco Petrarca, Ljubljana, 1998 (dvojezična izdaja; prevajalec, urednik).
  • Søren Kierkegaard: Dejanja ljubezni, Ljubljana, 2012.
  • Étienne Gilson: Heloiza in Abelard, Celje, 2017.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Avtorjev pogovor z Majdo Capuder.
  • ES.
  • Slovenska književnost, Ljubljana, 1996.
  • Slovenika, Ljubljana, 2011.
  • Modrov zbornik, Ljubljana, 1998.
  • Dr. Andrej Capuder (Ljubljana, 18. 8. 1942), Zbornik : 1919–1999 / Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1999, 302.
Pintarič, Miha: Capuder, Andrej (1942–2018). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023410/#novi-slovenski-biografski-leksikon (23. oktober 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine