Novi Slovenski biografski leksikon

CVAHTE, Saša, internist, organizator zdravstva (r. 8. 8. 1920, Zgornji Podgrad/Oberburg, Avstrija; u. 30. 12. 1998, Ljubljana). Ded Simon Cvahte, učitelj, pedagoški pisec.

Iz Podgrada pri Velikovcu na avstrijskem Koroškem se je družina kmalu po Cvahtetovem rojstvu preselila v Ljubljano. Cvahte je v Ljubljani končal gimnazijo in se vpisal na ljubljansko medicinsko fakulteto. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišča v Italiji in nato v Dachau, od koder se je 1945 vrnil domov, nadaljeval študij in 1950 na medicinski fakulteti tudi diplomiral. V času študija ga je zanimala predvsem preventivna medicina, prevzel je tudi vodilno vlogo v 1950 ustanovljenem Klubu študentov – preventivcev in vse svoje nadaljnje poklicno delovanje usmeril na področje socialne medicine, higiene in medicine dela. Zavedal se je namreč, da povojno zdravstveno stanje v Sloveniji in tudi Jugoslaviji zahteva široko zasnovan preventivni načrt.

Po diplomi je 1950 študiral na inštitutu za družbene vede v Beogradu, kjer je poslušal filozofijo in politično ekonomijo. Specializacijo iz industrijske higiene je opravil na Školi narodnog zdravlja Andrija Štampar v Zagrebu. Kot štipendist Svetovne zdravstvene organizacije se je študijsko izpopolnjeval še v Franciji, Belgiji, Nemčiji in Veliki Britaniji. 1974 je na medicinski fakulteti v Zagrebu doktoriral z disertacijo Kvantifikacija in pomen parametrov pozitivnega zdravja. 1952 se je zaposlil kot vodja dispanzerja za medicino dela Centralnega higienskega zavoda in ga vodil do 1960. Cvahte se je ukvarjal predvsem s poklicnimi boleznimi (zlasti rudarjev) ter utemeljeval in načrtoval pot aktivnemu zdravstvenemu varstvu delavcev in drugih zdravstveno ogroženih skupin prebivalstva. Preventivni koncept v medicini je uveljavljal tudi 1958–61 kot pomočnik sekretarja za zdravstvo LRS. Centralni higienski zavod se je 1961 reorganiziral in preimenoval v Zavod SRS za zdravstveno varstvo, njegov prvi direktor je postal Cvahte, ki je na tem mestu ostal do upokojitve 1980. Kot direktor tega zavoda je med drugim s sodelavci ustanovil revijo Zdravstveno varstvo (1962) in vzpostavil informacijsko-dokumentacijsko (Indok) službo.

Na ljubljanski medicinski fakulteti je bila 1961 ustanovljena Katedra za socialno medicino, prvi predstojnik je postal Ivan Bonač, predavatelj pa je postal tudi Cvahte. V naziv docenta za predmet socialna medicina je bil izvoljen 1961, v naziv izrednega 1974, v naziv rednega profesorja pa 1978. Kot univerzitetni učitelj je zagovarjal stališče, da morajo biti širše socialnomedicinske ideje in metode vpete v celoten program študija medicine in stomatologije. Cvahte je 1965 v sodelovanju z zagrebško Školo narodnog zdravlja Andrija Štampar uvedel dvosemestrski podiplomski študij javnega zdravstva v Sloveniji (kot del študija zagrebške medicinske fakultete), na katerem so se študenti izobraževali za zdravstveno varstvo matere in otroka, socialno medicino, javno zdravstvo, preventivno otroško in javno zobozdravstvo ter za predzakonsko svetovanje. To je bila osnova za napredek splošne in kasneje družinske medicine v Sloveniji. Ob pomoči Cvahteta je bila 1968 v Sloveniji odobrena specializacija iz splošne medicine, vodil jo je Zavod SRS za zdravstveno varstvo.

Cvahte je aktivno posegal v socialno okolje svojega časa. Lahko bi rekli, da je nadaljeval delo bratov Iva in Bojana Pirca ter drugih v javno zdravje usmerjenih slovenskih zdravnikov. Sodeloval je pri ustvarjanju prvega kodeksa etike zdravstvenih delavcev Jugoslavije. Dva mandata je bil predsednik Udruženja preventivne medicine Jugoslavije in ob zaključku predsednikovanja 1978 na Bledu organiziral 7. kongres preventivne medicine Jugoslavije. Bil je tudi cenjeni predsednik Društva živilskih in prehranskih strokovnih delavcev Slovenije.

Cvahte je bil eden glavnih zagovornikov dispanzerske metode dela v zdravstvu pri nas ter aktivni zagovornik preventive tudi na vseh drugih področjih življenja in dela ljudi. S široko zasnovanim preventivnim konceptom je bilo mogoče po drugi svetovni vojni nadaljevati z izboljševanjem zdravstvenega stanja v Sloveniji in Jugoslaviji, s cepljenjem so postajale vse bolj obvladljive različne infekcijske bolezni, predvsem bolezni umazanih rok, ki so se manjšale tudi z asanacijo okolja (mdr. tifus, paratifus). Razvilo se je preventivno usmerjeno zobozdravstvo (fluoriranje zob, zalivanje zobnih fisur proti kariesu itd.). Cvahte se je med prvimi v Sloveniji zavzemal za enoletni porodniški dopust (do tedaj tri mesece) in ga kot poslanec predlagal v skupščini 1964. Za cilj si je vedno postavljal ljudsko zdravje. Znal je združevati biomedicinska in družboslovna znanja ter ohranjati širok in kritičen pogled na neugodne posledice nenehnega spreminjanja sistema zdravstvenega varstva. Medicina se je namreč v tistem času hitro razvijala v smeri klinične medicine ter njene tehnizacije, specializacije in subspecializacije; klasični higienski nadzor človekovega okolja, epidemiologija, zdravstvena statistika, analitika, dispanzerska dejavnost in njena organizacija, tudi izvajanje splošne medicine in zdravstvene vzgoje pa so bili potisnjeni v ozadje.

Po svoje je Cvahte prehiteval čas in bil zaradi tega večkrat slabo razumljen. Verjel je v človeško bitje kot psihosomatsko in socialno entiteto v danem okolju, ki bo v novem tisočletju preseglo pretirano enodimenzionalnost scientizma, tehnicizma in materializma ter pridobilo razsežnosti, v katerih se bo lahko razvila medicina novih dimenzij ali, kot jo je poimenoval sam, medicina človeštva.

Cvahte je bil odlikovan z redom dela z rdečo zastavo. Katedra za javno zdravje Medicinske fakultete UL od 2005 vsako leto organizira strokovno srečanje Cvahtetovi dnevi javnega zdravja.

Viri in literatura

  • Stanka Krajnc Simoneti: Dr. Saša Cvahte sedemdesetletnik, Delo, 17. 8. 1990.
  • Janko Kostnapfel: Saša Cvahte: 1920–1999, Delo, 10. 3. 1999.
  • Janko Kostnapfel: In memoriam doktor Saša Cvahte, Zdravstveni vestnik, 68, 1999, št. 2, 107–108.
  • Zvonka Zupanič Slavec: Javno zdravstvo 20. stoletja in njegov soustvarjalec dr. Bojan Pirc, Ljubljana, 2007, 218–219.
  • Zvonka Zupanič Slavec: Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem : medicina skozi čas, javno zdravstvo, farmacija, Ljubljana, 2017, 182–201.
Šterbenc Svetina, B., Zupanič Slavec, Z.: Cvahte, Saša (1920–1998). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023240/#novi-slovenski-biografski-leksikon (7. december 2021). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine