Novi Slovenski biografski leksikon

ČAR, Janko (psevdonim Janez Blažič), slavist, jezikoslovec, pesnik, pisatelj, kulturni delavec (r. 11. 2. 1932, Veliko Tinje; u. 10. 7. 2017, Slovenska Bistrica). Oče Ivan Čar, trgovec, mati Julijana Čar, r. Smeh, trgovka.

Družina se je kmalu po njegovem rojstvu preselila na Zgornjo Bistrico, kjer so imeli starši trgovino. 1941 so pobegnili na očetov dom v Čekovnik nad Idrijo, da bi se izognili izselitvi v Srbijo. Po vojni so se vrnili v Slovensko Bistrico, kjer je Čar opravil malo maturo, maturiral pa je 1952 na realki v Mariboru. Na ljubljanski univerzi je diplomiral 1958 iz slovenskega in srbohrvaškega jezika in književnosti ter 1989 doktoriral (Temeljne prvine jezika in sloga v Tavčarjevem ciklu kratke vaške proze Med gorami).

Slovenščino je poučeval na osnovni šoli v Oplotnici (1959‒60) in Slovenski Bistrici (1960‒64), nato pa se je zaposlil na Pedagoški akademiji v Mariboru kot asistent (1964‒69) ter tlakoval pot univerzitetnemu študiju slovenistike na Univerzi v Mariboru kot predavatelj (1966) in profesor višje šole (1969), višji predavatelj (1984) in docent za slovenski jezik (1990). Na Pedagoški akademiji oz. kasneje Pedagoški fakulteti (1985–94) je predaval kulturo ustnega in pisnega izražanja, skladenjsko stilistiko, stavčno fonetiko, uvod v študij slovenskega jezika, sporočanje, pravorečje in zgodovino slovenskega knjižnega jezika, na Višji pravni šoli v Mariboru (1978–79) pa kulturo izražanja. 1974 je vodil lektorat slovenskega jezika na Visoki učiteljski šoli v Sombotelu (Madžarska), tam je bil tudi gostujoči profesor (1974–86). Bil je predstojnik Oddelka za slovanske jezike in književnosti na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru (1984–85 in 1991–94). Po upokojitvi (1994) je honorarno predaval retoriko na mariborski enoti Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Pisal je pesmi in prozo, aktiven je bil v Kulturnem društvu Slomšek v Slovenski Bistrici (mentor, režiser gledališke skupine); do 2007 je bil član uredniškega odbora revije Zvon.

Ukvarjal se je z vsemi ravninami slovenskega knjižnega jezika, glavno področje pa je glasovna, stavčna in govorniška fonetika, in sicer s stališča tvorbe glasov in drugih zvočnih sestavin (intonacija, register, premor, barvanje), po drugi strani pa s stališča zvočne interpretacije umetnostnih besedil. Opisal je zvrstno razčlenjenost jezika, kulturo izražanja pa osredinil na zborni jezik s pedagoškimi opozorili na tipična narečna odstopanja. Pri fonetični interpretaciji umetnostnih besedil je razkrival harmonijo med njihovo celostno vsebinsko-idejno usmerjenostjo in zvočno strukturiranostjo. Njegova razprava Kosovelova balada o brinovki (1972) je ena izmed najboljših razlag ritma, intonacije in registra v slovenskem strukturalističnem jezikoslovju. Urejal in izdajal je Slomškova dela (npr. Slomškovo berilo, 1991) in o njem pisal znanstvene razprave (npr. Jezikovna vzgoja v Blažetu in Nežici, 1991).

Lirske pesmi je objavljal že v srednješolskem glasilu Plamen, nato v revijah Svit, Nova Obzorja, Beseda, Dialogi, Znamenja itd.; reprezentativni izbor je izšel 1997 v prvencu Med svitom in zarjo. Zbirko kratkih zgodb Božične zgodbe je objavil 2003.

Na kulturnem področju je deloval od 1952 kot režiser in pisec dramskih del, komedij in veseloiger. Za mariborsko gledališče je pripravil satirični dramski koral Pozdravljena, dolina Šentflorjanska (1967) ‒ recital je bil nagrajen na Festivalu malih odrov v Sarajevu, besedilo je bilo premierno uprizorjeno v SNG Nova Gorica 1968. Številna dramska dela so uprizorili člani Kulturnega društva Slomšek iz Slovenske Bistrice, npr. Kako so v Butalah preimenovali ulice (2009). Več Čarovih verzov in epitafov je vklesanih v spominske plošče po Sloveniji, npr. na kostnici na pokopališču v Slovenski Bistrici, v Volkmerjevem prehodu v Mariboru, v Lovrencu na Pohorju, bolnici na Vojskem nad Idrijo.

Bil je član Slovenskih krščanskih demokratov v odborih za kulturo in izobraževanje; 1994–98 je bil predsednik občinskega sveta Slovenska Bistrica in dva mandata občinski svetnik; 2000 je soustanovil občinski odbor Nove Slovenije Slovenska Bistrica.

Prejel je več nagrad in priznanj: bil je častni član Slavističnega društva Slovenije (1996), 2009 je postal častni občan Slovenske Bistrice in častni član Društva katoliških pedagogov Slovenije; 2005 je prejel zlato Romihovo plaketo občine Slovenska Bistrica, 2012 medaljo Mariborske nadškofije, 2015 zlati znak Nove Slovenije. 2012 je v počastitev njegove osemdesetletnice izšla monografija Večno mladi Htinj. Za poezijo je za pesniški cikel Žrtveniki o vojni v Bosni v okviru natečaja Evropske akademije znanosti in umetnosti iz Neaplja 1992 in 1993 prejel dve častni nagradi Grand Prix Méditerranée Etoiles. Od 2020 se po njem imenuje farna knjižnica v Slovenski Bistrici.

Dela

  • Prvi vzpon Kettejeve lirske ustvarjalnosti v Novem mestu, Zbornik Pedagoške akademije v Mariboru, Maribor, 1970, 100–112.
  • Kosovelova balada o brinovki, Jezik in slovstvo, 17, 1971/72, št. 6, 173‒178.
  • Izbrana poglavja iz kulture izražanja, Maribor, 1980 (učbenik).
  • Slog Tavčarjeve in Kersnikove kratke vaške proze, Jugoslovenski seminar za strane slaviste (Novi Sad), 33–34, 1984, 159–170.
  • Slovenska krajevna imena, Občina Slovenska Bistrica, Ljubljana, 1985 (avtor 129 krajevnih imen z naglasom in morfologijo).
  • Holekova Nežika ‒ nova kvaliteta v Tavčarjevi novelistiki, Slavistična revija, 34, 1986, št. 4, 433‒439.
  • Slovenščina v javnosti – problemi kulture ustnega in pisnega izražanja v povojnem obdobju na Slovenskem (1945–1985), Nemezetkoezi Szlavisztikai napok II, Szombathely, 1986, 43–48.
  • Razvrstitev stavčnofonetičnih prvin v umetnostnem besedilu glede na teorijo in interpretacijo, Jezik in slovstvo, 34, 1988/89, št. 7–8, 192–197.
  • K vprašanju redigiranja Tavčarjeve kratke proze (primer Šarevčeve slive), Razprave (Razred 2), 14, 1991, 281–294.

Uredniško delo

  • Slomškovo berilo, Celje, 1991.
  • Ljubeznivi bratje in sestre!, Nova Cerkev - Vojnik, 2009 (izbrane pridige Antona Martina Slomška).
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Literatura

  • Pozdravljena, dolina šentflorjanska, Maribor, 1967 (satirični dramski koral).
  • Med svitom in zarjo, Celje, 1997 (poezija).
  • Božične zgodbe, Maribor, 2003 (kratka proza).
  • Kako so v Butalah preimenovali ulice, Slovenska Bistrica, 2009 (drama).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • ES
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Zinka Zorko: Ob šestdesetletnici dr. Janka Čara, Jezik in slovstvo, 37, 1991/92, št. 7, 195–196.
  • Sonja Votolen: Ne pustim se več, Vzgoja, 1. 3. 2005.
  • Bojan Sinič: Jezikoslovec, pesnik, režiser ‒ predvsem pa kulturnik, Panorama, 26. 2. 2009.
  • Ksenja Hočevar: Kar človek more, to mora storiti, Družina, 16. 9. 2012.
  • Vida Marija Topolovec: Še vedno živi za lep slovenski jezik in kulturo, Bistriške novice, št. 207, februar 2017, 17.
  • Marko Jesenšek: V spomin dr. Janku Čaru (1932‒2017), UMniverzum : interna revija Univerze v Mariboru, št. 5, november 2017, 31.
  • Večno mladi Htinj, Maribor, 2012.
  • SlovLit, 11. 7. 2017 (januar 2020).
Jesenšek, Marko: Čar, Janko (1932–2017). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023080/#novi-slovenski-biografski-leksikon (30. maj 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine