Novi Slovenski biografski leksikon

CEVC, Emilijan (psevdonimi Peter Kosem, Vlado Rošte, Vlado Roštè, Janez Skržolec, Joža Zakalar; Ambrož, Grohat, Pelléas; šifre A. G., ag., C. M., C., -c., Cc., E. C., E. Ce., J. S., J. Z., M. M. nc., V. R., V.), umetnostni zgodovinar (r. 5. 9. 1920, Kamnik; u. 30. 1. 2006, Ljubljana, pokopan v Kamniku). Oče Emil Cevc, trgovec, mati Vida Cevc, r. Šorn, učiteljica. Žena Anica Cevc, r. Hlepce, umetnostna zgodovinarka, sin Gregor Cevc, biofizik, sin Matija Cevc, zdravnik internist, bratje Pavel Cevc, fizik, Primož Cevc, onkolog, radioterapevt, in Tone Cevc, etnolog.

V Kamniku je obiskoval ljudsko šolo. Šolanje je nadaljeval na nižji gimnaziji v Novem mestu in nato na gimnaziji v Ljubljani, kjer je 1940 maturiral. Nato je študiral umetnostno zgodovino in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je 1946 diplomiral in 1952 doktoriral z disertacijo Srednjeveška plastika na Slovenskem. V času študija je objavljal literarne črtice v reviji Dejanje Edvarda Kocbeka, sodeloval v Slovenskem katoliškem akademskem društvu Zarja ter delal kot prostovoljni knjižničar in pomožni asistent v umetnostnozgodovinskem seminarju na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (1943−46), po diplomi pa kot kustos v Narodni galeriji v Ljubljani (1946−47). 1950 se je zaposlil kot asistent pri Sekciji za zgodovino umetnosti pri Inštitutu za zgodovino SAZU, kjer je 1955 postal strokovni, 1958 znanstveni sodelavec in 1968 znanstveni svetnik. Kot štipendist fundacije Alexandra von Humboldta se je 1962−63 osem mesecev izpopolnjeval v Münchnu pri Theodorju Müllerju, strokovnjaku za gotsko kiparstvo. 1972 je postal upravnik novoustanovljenega Umetnostnozgodovinskega inštituta SAZU (danes Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta) in ostal na tem položaju do upokojitve 1992. Še istega leta je bil izvoljen za predsednika znanstvenega sveta inštituta, od 1994 je bil tudi predsednik znanstvenega sveta Muzikološkega inštituta ZRC SAZU; obe funkciji je obdržal do smrti. Več let je honorarno predaval umetnostno zgodovino na Akademiji za glasbo ter zgodovino in varstvo sakralne umetnosti na Teološki fakulteti (1985−91). Študijsko je prepotoval velik del srednje in vzhodne Evrope ter republik nekdanje Jugoslavije. Udeleževal se je različnih mednarodnih kongresov in posvetovanj s področij umetnostne zgodovine, arheologije in etnologije. 1981 je postal izredni in 1985 redni član SAZU. Bil je tudi načelnik Oddelka za zgodovinske vede I. razreda SAZU (1991–96) in tajnik I. razreda SAZU (1995–96).

Cevc se je že kot otrok navduševal nad naravo, posebej so ga privlačile žuželke (po drugi svetovni vojni je objavljal v reviji Slovenskega prirodoslovnega društva Proteus), in nad starim Egiptom. Že zelo zgodaj se je uveljavil kot pripovednik. 1944 je izdal zbirko črtic o vsakdanjih predmetih Preproste stvari, za katero mu je izdajateljica knjige Nova založba še isto leto podelila Finžgarjevo literarno nagrado. Nagnjenost do pripovedništva je udejanjal tudi kot leposlovni prevajalec in avtor spremnih besed (npr. prevod Antoine de Saint-Exupery: Veter, pesek in zvezde : roman iz življenja letalca; Nočni polet, 1943; spremna beseda Lewis Wallace: Ben-Hur : povest iz Kristusovih časov, 1974; Henry Rider Haggard: Roža sveta, 1976), slogovno in jezikovno izbrušenost pa kažejo tudi vse njegove znanstvene objave. Za umetnostno zgodovino se je odločil predvsem pod vplivom Izidorja Cankarja, zlasti njegove serije Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi, kasneje pa je nanj najmočneje vplival njegov vzornik France Stele. Cevc je z doslednim študijem spomenikov na terenu, ki je vseboval tudi zbiranje gradiva in arhivsko delo, izvajal Steletovo umetnostnogeografsko metodo, ki jo je še poglobil s slogovnimi primerjavami z umetnostjo sosednjih dežel, zlasti Furlanije, Avstrije, Bavarske, Češke in Madžarske. Posvečal se je tudi značaju umetnosti v posameznih krajih ali pokrajinah, t. i. slogu prostora. Poudarjal je pomen umetnostnozgodovinske topografije kot podlage za umetnostnozgodovinsko raziskovanje. Čeprav je umetnostno zgodovino pojmoval kot objektivno zgodovinsko znanost, je pri interpretaciji upošteval tudi izsledke drugih znanstvenih ved, predvsem arheologije, etnologije, literarne zgodovine, pa tudi naravoslovja. 1966 je objavil znanstveno monografijo Slovenska umetnost, ki kot celovit pregled umetnostnega dogajanja na Slovenskem od konca antike do prve svetovne vojne še danes ostaja nepresežena. Raziskovalno se je največ posvečal srednjeveškemu kiparstvu. Izsledke je objavil v temeljnih znanstvenih monografijah Srednjeveška plastika na Slovenskem : od začetkov do zadnje četrtine 15. stoletja (1963), Poznogotska plastika na Slovenskem (1970), v knjigi Gotsko kiparstvo v zbirki Ars Sloveniae (1967) in katalogu razstave v Narodni galeriji Gotska plastika na Slovenskem (1973). Raziskovanje kiparstva je pozneje razširil še na 16. in 17. stoletje (Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom, 1981). Pionirsko je njegovo raziskovanje parlerjanskih vplivov na Slovenskem in Hrvaškem, kar je predstavil mdr. na mednarodnem srečanju ob razstavi Parlerji in lepi slog (1978/79) v Kölnu. Za katalog ob razstavi slovenske umetnosti 17. stoletja v Narodni galeriji 1968 je poleg pregleda kiparstva prispeval tudi pionirsko razpravo o slikarski ustvarjalnosti tega časa (Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem I., 1968). Raziskoval je tudi posamezna vprašanja umetnostne preteklosti slovenskega prostora, npr. umetnost reformacije, Valvasorjev umetniški krog, slikarstvo 19. stoletja, zlasti Matevž Langus, začetki impresionizma, likovni pomen Dizmove bratovščine in Akademije operozov, umetnostne in kulturne povezave z Beneško Slovenijo, kot esejist in kritik ter z uvodi v razstavne kataloge pa je spremljal tudi moderno in sodobno umetnost (mdr. Maksim Gaspari, Božidar Jakac, Miha Maleš, Stojan Batič, France Slana, Lojze Spacal, Marjan Pogačnik). Posvečal se je izvirnim študijam posameznih spomenikov (npr. poznogotske freske na Križni gori pri Škofji Loki, 1941; kiparske in slikarske delavnice na Ptuju in na Ptujski gori, 1953; slika sv. Uršule v Srednjih Bitnjah, 1975; freske na Gostečem, 1986; in v Ormožu, 1993; Celjski strop, 2002), ustvarjalcev (npr. Peter Staedler, Jernej Ramschissl, Almanach) in ikonografskih vprašanj. Loteval se je tudi tem, ki so segale na področja drugih ved, predvsem etnologije (panjske končnice) in arheologije (od prazgodovine in rimske antike do zgodnjega srednjega veka). Aktivno je deloval kot konservator (npr. Mali grad v Kamniku, Jelovškove freske v kupoli Codellijeve kapele v Ljubljani, graščina Smlednik, cerkev nekdanjega cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki, Sv. Primož nad Kamnikom), bil član strokovnega sveta Zavoda SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine ter član škofijske komisije za cerkveno umetnost in varstvo sakralne dediščine. 1948 je bil eden od ustanoviteljev revije Varstvo spomenikov. Pogosto je objavljal v lokalnih zbornikih, predvsem v Loških razgledih in Kamniškem zborniku, kjer je predstavil kulturno dediščino rodnega Kamnika in okolice, objavljal je poljudne prispevke (npr. v Slovenskem poročevalcu in Tovarišu), sodeloval je pri leksikalnih in enciklopedičnih publikacijah doma in v tujini; bil je član glavnega uredniškega odbora Enciklopedije Slovenije (1990–2002), član upravnega odbora Slovenske matice, član Umetnostne komisije Narodne galerije v Ljubljani (1966–1978), častni član Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva ter član Sveta za proučevanje in varstvo okolja pri SAZU (1975–86). Deloval je pri Umetnostni sekciji Terminološke komisije SAZU, kjer si je prizadeval za umetnostnozgodovinski terminološki slovar.

1980 je bil za znanstvene dosežke na področju umetnostne zgodovine odlikovan z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki, 1982 je za delo Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča na področju družbenih in humanističnih ved, 1984 je na Dunaju prejel Herderjevo nagrado za posredovanje dosežkov slovenske umetnostne zgodovine svetu oz. za prikaz naše likovne ustvarjalnosti v okviru evropske kulture. 1990 mu je bil za ohranjanje kulturno-umetniških vrednot podeljen naziv častni občan Občine Kamnik. 1997 mu je Slovensko konservatorsko društvo podelilo Steletovo nagrado za življenjsko delo, Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo pa mu je 2001 prav tako za življenjsko delo podelilo nagrado Izidorja Cankarja. Ob njegovi osemdesetletnici mu je Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU posvetil zbornik Vita artis perennis (2000). 2002 je prejel priznanje častni član ZRC SAZU (za leto 2001) za izjemne dosežke na področju raziskovanja umetnostne zgodovine.

Dela

  • Preproste stvari, Ljubljana, 1944 (ponatis Koper, 1999).
  • Poznogotske freske na Križni gori pri Škofji Loki, Zbornik za umetnostno zgodovino, 1944, št. 1−2, 32−70.
  • O varstvu slovenske srednjeveške plastike, Varstvo spomenikov, 1950, št. 1−2, 30−38.
  • Ob problemu Hansa iz Judenburga, Razprave SAZU, 2, 1953, 227−327.
  • Parlerijanske maske v Ptuju in okolici, Ptujski zbornik 1893−1953, 1953, 49−55.
  • Umetnostni pomen škofjeloškega okoliša, Loški razgledi, 1954, 65−76.
  • Mojster Solčavske Marije, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 3, 1955, 105−146.
  • Problem kamnitega leva iz Kostanjevice ob Krki, Arheološki vestnik, 1955, št. 6, 33−49.
  • Problematika naših naslikanih panjskih končnic, Naša sodobnost, 1955, 1061−1078.
  • Začetki slovenskega impresionizma : Jakopičev paviljon 1955, Ljubljana, 1955 (uvodno besedilo).
  • Umetnost srednjega veka na Slovenskem, Ljubljana, 1956 (uvodno besedilo in katalog).
  • Veronika z Malega gradu, Kamniški zbornik, 1958, 111−145.
  • Srednjeveška plastika na Slovenskem : od začetkov do zadnje četrtine 15. stoletja, Ljubljana, 1963.
  • Renesančna plastika na Slovenskem, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 7, 1965, 119−170.
  • Slovenska umetnost, Ljubljana, 1966.
  • Gotsko kiparstvo, Ljubljana, 1967.
  • Slikarstvo 17. stoletja na Slovenskem, Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem I, Ljubljana, 1968, 39−71.
  • Kiparstvo začetka 17. stoletja na Slovenskem, Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem I, Ljubljana, 1968, 92−95.
  • Poznogotska plastika na Slovenskem, Ljubljana, 1970.
  • Gotika, Umjetnost na tlu Jugoslavije od praistorije do danas, Beograd - Sarajevo, 1971, 129−140.
  • Gotska plastika na Slovenskem, Ljubljana, 1973.
  • Slikar Matevž Langus na Loškem, Loški razgledi, 1973, 137−146.
  • Slika iz leta 1616 v Srednjem Bitnju pri Kranju, Kranjski zbornik, 1975, 217−225.
  • Der Schöne Stil in Slowenien, Die Parler und der Schöne Stil 1350−1400, Köln, 1980, 123−128.
  • Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom, Ljubljana, 1981.
  • Umetnostnozgodovinski pogled na Valvasorjevo izdajo Ovidijevih Metamorfoz, Metamorfoze, 1984, 263−279 (faksimilirana izdaja).
  • Kipar Leonhard Kern in njegovo delo na Slovenskem v letih 1612−1613, Razprave SAZU, 15, 1985, 25−68.
  • Manieristične freske beneške smeri na Gostečem, Loški razgledi, 1986, 47−56.
  • J. W. Valvasor kot mentor slikarjev, Janez Vajkard Valvasor Slovencem in Evropi, Ljubljana, 1989, 169−195.
  • Umetniški stiki med Benečijo, Furlanijo in Slovenijo, Veneto in Slovenija : dve kulturi za Evropo, Vicenza, 1990, 83−92.
  • Stenske slikarije 17. stoletja v ormoški župnijski cerkvi, Ormož skozi stoletja 4, Ormož, 1993, 15−39.
  • Academia Operosorum in likovna umetnost, Academia operosorum, Ljubljana, 1994, 111−124.
  • Matevž Langus, Kroparski zbornik, Kropa - Radovljica, 1995, 138−147.
  • Reformacija na Slovenskem in likovna umetnost, III. Trubarjev zbornik, Ljubljana, 1996, 121−138.
  • Kronika ljubljanske bratovščine sv. Dizma : 1688−1801 : šest izbranih listov, Ljubljana, 1998.
  • Iluminirani kodeks ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma, Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma : 1688–1801 : 2, Razprave, 2001, 67−113.
  • Celjski strop – mojstrovina še vedno anonimnega slikarja z začetka 17. stoletja, Acta historiae artis Slovenica, 2002, 9−30.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Špelca Čopič: Emilijan Cevc osemdesetletnik, VITA ARTIS PERENNIS : ob osemdesetletnici akademika Emilijana Cevca : Festschrift Emilijan Cevc, Ljubljana, 2000, 11−27.
  • Milček Komelj: Pesnitev in resnica Emilijana Cevca, Pesnitev in resnica : Cevčevo berilo, Ljubljana, 2011, 428−66.
  • SAZU, Blaž Resman: Emilijan Cevc (december 2019).
Vodopivec, Barbara: Cevc, Emilijan (1920 | 2006–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1022930/#novi-slovenski-biografski-leksikon (4. junij 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine