Čeplak Mencin, Ralf (1955–2026)

ČEPLAK MENCIN, Ralf, etnolog, muzealec (r. 12. 6. 1955, Ljubljana; u. 9. 3. 2026, Ljubljana). Oče Aleksander Čeplak, zdravnik, mati Zorka Čeplak, r. Novak, prevajalka, korespondentka.

Osnovno šolo in gimnazijo Vič je obiskoval v Ljubljani. Od 1975 je študiral etnologijo in psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in 1981 diplomiral. 1982 je odslužil vojaški rok v Kragujevcu v Srbiji. Strokovni izpit za kustosa etnologa je opravil 1983. 1983–85 je bil kustos v Pokrajinskem muzeju Ptuj. 1986 je leto dni preživel na Kitajskem. 1987–90 je bil zaposlen kot kustos v Mestnem muzeju Ljubljana, od 1990 pa v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM), kjer je do 2001 vodil Muzej neevropskih kultur v Goričanah, nato pa kustodiat za zbirke Azije, Avstralije in Oceanije. 1992 je postal višji kustos, 1998 muzejski svetovalec. Dodatno se je izobraževal v Sloveniji in tujini: na mednarodni poletni šoli muzeologije (International summer school of museology - ISSOM/UNESCO, Brno, Češka, 1988, 1994), 1989–90 je opravil dveletni visokošolski študij muzejske pedagogike (Förderungsstelle des Bundes für Erwachsenenbildung für Kärnten, Celovec, Avstrija), na GEA College – Fakulteti za podjetništvo v Ljubljani je zaključil program Podjetništvo in management v kulturi (1995–96), udeležil se je mednarodnega seminarja Modri ščit–Blue Shield o varovanju kulturne dediščine v primeru vojne in naravnih katastrof (Radenci, 1998). 2011 je magistriral na Filozofski fakulteti v Zagrebu z delom Festival – alternativni model muzejske komunikacije.

Bil je član organov več društev in organizacij: po dva mandata je bil predsednik Zveze muzejev Slovenije (1991–95) in slovenskega odbora Mednarodnega muzejskega sveta (International Council of Museums – ICOM; 1997–03), član izvršnega odbora ICOM-EUROPE (2002–05) in mednarodnega odbora etnografskih zbirk in muzejev (ICOM/ICME ‒ International Committee of Ethnographic Museums; 1989–95, 2007–10, 2016–19). 2010 je bil na generalni konferenci v Šanghaju nominiran za člana izvršnega odbora ICOM, od 2019 pa je predsednik ICOM/ICME. Bil je tudi član izvršnega odbora Slovenskega etnološkega društva, Zgodovinskega društva Ptuj, Društva muzealcev Slovenije, Slovenskega etnološkega in antropološkega združenja KULA. Sodeloval je v ekspertnih skupinah za muzejsko dejavnost ter uredniških in izdajateljskih odborih periodičnih (Časopis za zgodovino in narodopisje, 1985–88; National geographic junior, 2003–19; Etnolog, 2012–15) in knjižnih publikacij (Les musées de Slovénie, 1991; Vodnik po slovenskih muzejih, 1992; Gradovi in dvorci v Sloveniji, 1995; Srečevanja s Tibetom, 2001; Icomov kodeks muzejske etike, 2005; Med naravo in kulturo, 2008).

Raziskovalno in strokovno se je posvečal neevropskim zbirkam, zlasti s Kitajske, Tibeta in Afganistana, ter v SEM pripravil tri obsežne razstave s katalogi (Odsev daljnih svetov, Srečevanja s Kitajsko in Afganistan – slovenski pogledi). O stikih s Kitajsko je objavil knjigo V deželi nebesnega zmaja (2012). Razstava o Afganistanu je bila povezana tudi s pobudo Ministrstva za zunanje zadeve RS, naj izvede enomesečni raziskovalni projekt v Heratu (Afganistan, 2011) o revitalizaciji rokodelsko-obrtne dejavnosti med ranljivimi skupinami vračajočih se afganistanskih beguncev iz Irana. Razstava o slovenskih pogledih na Afganistan (2017) je poleg zgodovinskih vidikov tematizirala širšo problematiko sodobnih migracij in begunstva v 21. stoletju. Gradivo zanjo je zbral tudi ob prostovoljnem delu v begunskih centrih v Šentilju (2015) in Idomeni na grško-makedonski meji (2016). Drugo pomembno področje njegovega raziskovanja in muzejske prakse je povezano s študijem sodobnih muzeoloških pristopov, posebej načinov sodelovanja z ranljivimi skupinami in drugimi obiskovalci. Pri tem je posebej poudaril pomen festivalov, prek katerih se ti aktivno vključijo v muzejsko delo. Konkretno je bil pobudnik in soorganizator Festivala romske kulture Romano Čhon (2009), ki je gostoval v številnih krajih po Sloveniji in prispeval k boljšemu poznavanju romske kulture. Ta model je utemeljil v magistrskem delu. Pomembno področje njegovih premislekov je tudi kulturna dediščina v turizmu.

Raziskovalno in muzejsko delo je predstavil na številnih konferencah doma in po svetu (Avstrija, Belgija, Francija, Italija, Japonska, Nemčija, Peru, Poljska, Kitajska) ter s tem populariziral neevropske zbirke SEM in sodobne muzeološke prakse, pa tudi socialno in etično poslanstvo sodobnih muzejev.

Za prvi del stalne razstave Med naravo in kulturo je 2007 s sodelavci SEM prejel skupinsko Valvasorjevo priznanje, z Borutom Rovšnikom in Elizabeto Petrušo Štrukelj pa 2011 Valvasorjevo priznanje za idejno zasnovo in izpeljavo Muzeoforuma.