Bratuša, Mirko (1963–)
Foto Borut Krajnc

Novi Slovenski biografski leksikon

BRATUŠA, Mirko, kipar (r. 19. 2. 1963, Negova). Oče Janez Bratuša, kovač, ključavničar, mati Marija Bratuša, r. Kramberger.

1977–80 je obiskoval srednjo lesarsko šolo v Mariboru, 1984–89 pa študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (ALU), kjer je 1989 diplomiral. 1990–92 je študiral na Akademiji likovnih umetnosti v Münchnu pri Leu Kornbrustu in 1993 diplomiral. Istega leta se je študijsko izpopolnjeval na Umetnostni akademiji v Düsseldorfu pri Tonyju Craggu in na ALU zaključil specialistični študij kiparstva pri Luju Vodopivcu. 1993–97 je bil samozaposlen v kulturi. Od 1997 poučuje kiparstvo na Oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je bil zaposlen sprva kot docent, 2003 je bil izvoljen v naziv izrednega profesorja, 2013 v naziv rednega profesorja. 2019 je postal izredni član SAZU.

Uvršča se med prepoznavne slovenske sodobne kiparje, pri čemer izstopa z raznolikim izborom kiparskih tehnik in materialov. Posveča se kiparstvu, prostorskim postavitvam, javni plastiki oz. spomenikom. Sodi v generacijo kiparjev, ki je izšla iz postmodernistične tradicije in nastopila konec osemdesetih ter se uveljavila v devetdesetih letih 20. stoletja kot nosilka formalnih sprememb in sprememb v odnosu do kiparskega dela. V zgodnjem obdobju je razstavljal skupaj s predstavniki novega slovenskega kiparstva, čeprav je že tedaj kazal svojstven slog. Njegova zgodnja dela so namreč temeljila na uporabi raznolikih tradicionalnih in netradicionalnih kiparskih materialov ter poznavanju obrtniških tradicij njihove obdelave in upoštevanju razstavnega prostora, kamor so bila dela umeščena. Formalno so se nekatera njegova dela asociativno dotikala predmetne realnosti, ohranjal je figuraliko oz. aluzije nanjo, vsebinsko pa so se nanašala na metaforične pomene, pri čemer je vsebino večkrat nadgradil s satiričnostjo in duhovitostjo. Omenjene značilnosti zasledimo tudi pri delih iz poznejših obdobij. Več del dopolnjujejo in nadgrajujejo sodobne tehnične rešitve, npr. elektroinštalacije (npr. Vihar v glavi in Souvenir, 1997; cikel Navadni kipi, 2003–05; cikel Neimenovani, 2005), toplotne črpalke in električni grelci (Hipokriti, 2010; Grelci za vroča čustva, 2011), ponekod so vključeni tudi voda, toplota in zvok, s čimer je gledalčeva izkušnja veččutna. Razvija tudi nove kiparske postopke. Njegov opus zaznamujejo izvirne interpretacije, ki jih v več primerih lahko opredelimo za alegorične upodobitve s satirično ostjo kot ironično-kritičnim, celo provokativnim pogledom na aktualno družbeno stvarnost in človeško naravo. Kiparski opus zaznamuje širok razpon: v zgodnjem obdobju so nastajala dela haptičnega značaja iz različnih materialov in v formi, zreducirani na bistveno, ki ustvarja vez s predmetno resničnostjo. Izpostavil je pogled v jedro kipa, ki ga je obdal s kovinsko konstrukcijo ali lesenim telesom (npr. Neiztrohnjeno jabolko, Pladenjček di Giotto, 1990). Sledila je faza monumentalnih objektov lakirane površine, ki se je izognila vtisu čutnega in taktilnega (To, kar ni simbol, 1992). Zatem so nastajale vitalistično oblikovane figure, tako človeške in živalske kot fantastična hibridna bitja v boschevski tradiciji, ki jih je izdeloval v različnih materialih (npr. Nabukadnezar, 1994–97; Dirigenti, 1997). Mednje sodijo tudi monumentalne figure iz prostorske postavitve Neimenovani (Anonimos), ki zrcalijo pasivnega pripadnika sodobne družbe. Postavitev je bila na ogled na razstavi v Madridu 2005, zanjo je prejel nagrado Prešernovega sklada.

Med pomembnejšimi kiparskimi deli je cikel Hipokriti (2010), ki je bil razstavljen v cerkvi Galerije Božidar Jakac in nadgrajen na Beneškem bienalu 2011. Voluminozne ogrevane keramične figure so vpete v prostor, karikirajo človeško nagnjenje po prikrivanju lastnih slabosti in oprezanju za slabostmi drugega.

Je avtor več javnih plastik in spomenikov, s katerimi ustaljene predstave o spomeniškem kiparstvu spreminja do te mere, da nekatera njegova dela označujejo za protispomenike. Njegove javne spomenike zaznamujeta domiselna zasnova in pretehtana umestitev v prostor. Med odmevnejšimi so Spomenik pristanku prvega stratosferskega balona, Ženavlje (1997), Spomenik N. G. v Novi Gorici (1998–99), ki upodablja gmoto z izrastki glav, kar je parodija na ustaljeno tradicijo postavljanja portretnih spomeniških glav; Spomenik Manku Golarju v Gornji Radgoni (1998), zasnovan kot krožna ploskev gonga na antropomorfnem podstavku, katere obod sestavljajo v bronu reproducirane otroške risbe, nastale po Golarjevih pesmih, Vodnjak življenja, Slovenj Gradec (2002), Rastoča knjiga Murska Sobota (2019). Zasnoval je alejo pomembnih osebnosti v Gornji Radgoni, za katero so portrete prispevali vidnejši slovenski kiparji, vključno z njim, sam je avtor spomenikov Janezu Akvili (Johannes Aquila de Rakerspurg), Antonu Trstenjaku in generalu Maistru.

Za svoje delo je prejel več nagrad, med najpomembnejšimi so 1988 študentska Prešernova nagrada, 2005 nagrada zlata ptica, 2006 nagrada Prešernovega sklada.

Dela

Kiparska dela

  • Neiztrohnjeno jabolko (les, jeklo, 1990, Umetnostna galerija Maribor).
  • Pladenjček di Giotto (les, jeklo, 1990, Moderna galerija Ljubljana).
  • Nevidni predmet (polihromiran les, platno, 1991–92, Moderna galerija Ljubljana).
  • To, kar ni simbol (prostorska postavitev, 1992).
  • Restavrirana prognoza (les, polihromiran bron, 1995, Galerija Murska Sobota).
  • Spomenik pristanku balona (bron, 1994–97, Ženavlje na Goričkem).
  • Nabukadnezar (bron, 1994–97).
  • Spomenik Manku Golarju (bron, 1998, Gornja Radgona).
  • Spomenik N. G. (bron, 1998–99, Nova Gorica).
  • Slovenski likovni kanape (bron, tekstil, les, 2000).
  • Vodnjak življenja (bron, nerjavno jeklo, tonalit, 2002, Slovenj Gradec).
  • Vodnjak za Alfreda N. (bron, tonalit, 2002, Ljubljana).
  • Navadni kipi, I, II, III (poliester, voda, nerjaveče jeklo, električna napeljava, 2003–05).
  • Hipokriti (prostorska postavitev, 2010).
  • Grelci za vroče občutke (prostorska postavitev, 2011, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki).
  • Rastoča knjiga (bron, nerjavno jeklo, 2019, Murska Sobota).

Samostojne razstave

  • Ljubljana, 1991 (Galerija Equrna).
  • Ljubljana, 1992 (Mala galerija).
  • Madrid, 1996 (Galerija A mas A).
  • Ljubljana, 1997 (Mestna galerija).
  • Murska Sobota, 2003 (Galerija Murska Sobota).
  • Madrid, 2005 (Circulo de bellas artes).
  • Ljubljana, 1997 (Galerija Anonimus).
  • Ljubljana, 2000 (Galerija ZDSLU).
  • Kostanjevica na Krki, 2010 (Galerija Božidar Jakac – samostanska cerkev).

Skupinske razstave

  • Kiparji: Barši, Bratuša, Makše, Potrč, Vodopivec, Zidar (Ljubljana, 1989).
  • Izkušnja predmeta. Mladi slovenski umetniki (Ljubljana, 1989).
  • Tišina – Protislovne oblike resnice (Ljubljana, 1992).
  • U3. 1. trienale sodobne slovenske umetnosti (Ljubljana, 1994).
  • Von Uns aus. Neue Kunst aus Slowenien (Marburg 1994).
  • 8 Artistas Eslovenos (Madrid, 1995).
  • P.A.R.A.S.I.T.E. Museum (Budimpešta, 1995).
  • Slovenski umetniki (Saint-Etienne, 1997).
  • Pogledi (Regards). Sodobna slovenska umetnost (Bruselj, 1998).
  • Bronasta delavnica (Ljubljana, 2002).
  • The Different Same (Shanghai, 2003).
  • Identikit. 1st International exibition Çmimi »M. Mulliqi« Prize (Priština, 2003).
  • Razširjeni prostori umetnosti. Slovenska umetnost 1985–1995 (Ljubljana, 2004).
  • 54. beneški bienale (Benetke, 2011).
  • Pot skozi skulpturo (Ljubljana, 2012).

Viri in literatura

  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Mirko Bratuša, Maribor, 1991 (avtorja besedil Janez Balažic, Meta Gabršek Prosenc).
  • Mirko Bratuša, Ljubljana, 1992 (predgovor Igor Zabel).
  • ALU 1945–1995, Ljubljana, 1995.
  • Mirko Bratuša, Piran, 1996 (predgovor Igor Zabel).
  • Mirko Bratuša, Maribor, 1997 (predgovor Jure Mikuž).
  • Brane Kovič: Vihar v glavi, Razgledi, 1997, št. 13, str. 25.
  • Pogovor s kiparjem Mirkom Bratušo, Likovne besede, 1998, št. 43–44, 16–25 (intervju zapisal Andrej Brumen Čop).
  • Mirko Bratuša: Spomeniki minljivosti, Ljubljana, 2000 (predgovor Jure Mikuž).
  • Mirko Bratuša : Navadni kipi, Slovenj Gradec, 2003 (avtorja besedil Peter Rak, Franc Obal).
  • Mirko Bratuša : Neimenovani, Piran, 2005 (avtorja besedil Javier Fuentes Feo, Andrej Medved).
  • Mirko Bratuša : podobe predstav, Ljubljana, 2006 (predgovor Sandra Belšak).
  • Mirko Bratuša : Hipokriti, Kostanjevica na Krki, 2010 (predgovor Jure Mikuž).
  • Kiparstvo danes. Knj. 1 : Komponente, stičišča in presečišča, Celje, 2010.
  • Kiparstvo danes. Knj. 2 : Kipi, figure in telesa, Celje, 2011.
  • Hipokriti korakajo v Benetke, Dnevnik, 21. 5. 2011 (intervju zapisala Tanja Lesničar Pučko).
  • Ironijo prepoznavam, ko so stvari že narejene, Likovne besede, 2011, št. 93, 26–32 (intervju zapisal Zoran Srdić).
  • Mirko Bratuša : Grelci za vroče občutke, Kostanjevica na Krki, 2011 (avtorja besedil Nadja Zgonik, Jure Mikuž).
  • Pogledi na slovensko kiparstvo, Velenje, 2015.
  • Andrej Medved: Sodobno slovensko kiparstvo kot »čutni inkarnat«, »abstraktni stroji« in/kot »prislušje« umetnini, Koper, 2017.
Rakovec, Andreja: Bratuša, Mirko (1963–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1022880/#novi-slovenski-biografski-leksikon (25. oktober 2021). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine