Novi Slovenski biografski leksikon

ČUŠIN, Gregor (Grega Čušin), igralec, režiser, dramatik (r. 11. 1. 1970, Kranj). Oče Branko Čušin, slikar, mati Katarina Čušin, r. Balanč. Žena Melita Čušin (r. Kikelj), učiteljica razrednega pouka.

Rodil se je kot peti, najmlajši otrok Čušinove družine s Koroške Bele, kjer je 1976–84 obiskoval osnovno šolo. Šolanje na Centru srednjega usmerjenega izobraževanja na Jesenicah, družboslovno-jezikovna smer, je zaključil 1988. 1988–89 je služil vojaški rok v Beogradu. Najprej je izbral študij slavistike, a se je po prvem letniku 1990 odločil za igralstvo. Po opravljenem sprejemnem izpitu na AGRFT je tam študiral dramsko igro v letniku Štefke Drolc in Dušana Jovanovića. Študij je zaključil 1994 z vlogo Jackona v drami Johna Ardena Živite kot svinje in istega leta tudi diplomiral. Za vlogo v diplomski predstavi in za vlogo Duha v Hamletu Williama Shakespeara je 1995 prejel akademijsko Prešernovo nagrado. Že med študijem je igral v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) in v Slovenskem ljudskem gledališču Celje (SLG Celje). Takoj po končanem študiju se je zaposlil v MGL, kjer je bil član igralskega ansambla do maja 1999, nato se je za dve sezoni (1999–2001) pridružil Prešernovemu gledališču Kranj (PG Kranj) in se 2001 vrnil v igralski ansambel MGL, ki ga je zapustil 2018, ko se je podal na samostojno umetniško pot.

Na odru je pričel nastopati že v času študija, in sicer v MGL (Platonov Antona Pavloviča Čehova, 1993) in v SLG Celje (Kot me ti hočeš Luigija Pirandella, 1993). Med najpomembnejše v obdobju, ko je bil član ansambla MGL, sodijo vloga Moritza Stiefla v Pomladnem prebujenju Franka Wedekinda (1994), Burtona v Zažgi! Lanforda Wilsona (1995), Igralca v Norcih iz Helma Isaaca Bashevisa Singerja (1996) in Učitelja Šviligoja v Pohujšanju v dolini šentflorjanski Ivana Cankarja (1998).

Najpomembnejše vloge iz časa službovanja v PG Kranj so Valerij v Molièrovem Skopuhu (1999), Lajoš v Vlaku čez jezero Zdenka Kodriča (2000) in Mankof v Županovi Micki Antona Tomaža Linharta (2001).

Od 2001, ko se je znova pridružil igralskemu ansamblu MGL, je mdr. odigral Billyja v Kriplu z Inismaana Martina McDonagha (2002), Kuharja v Bolje tič v roki kot tat na strehi Matjaža Zupančiča (2004), Zanetta in Tonina v Beneških dvojčkih Carla Goldonija (2005), Alcesta in Harpagona v Molièrovih komedijah Ljudomrznik (2007) in Skopuh (2010) ter Moža v Hudiču babjem Karla Schönherra (2011).

Je iznajdljiv in preizkušen igralec, ki prepriča s polnokrvnimi, psihološko utemeljenimi in poglobljenimi liki; tudi kadar ne oblikuje glavnih vlog, s svojimi večplastnimi in domiselnimi kreacijami zaznamuje uprizoritve in vanje vnese komične poudarke oziroma jih obogati z razumevajoče popustljivim pristopom do človeške slabosti. Do svojih likov pristopa s toplino, tako rekoč z ljubeznijo.

Želja po ustvarjanju avtorskih projektov je v njem vzklila, ko je spoznal sarajevskega igralca Zijaha Sokolovića, ki ga je 1995 očaral s predstavo Zažgi!, in tako je 2003 nastala Hagada (kar je judovski oziroma aramejski izraz za zgodbo), s katero je istega leta zmagal na festivalu Monodrame na Ptuju. Kasneje je nastalo še več avtorskih projektov oz. monodram, mdr. Evangelij po Čušinu (2006),Pešec (2008), Jona, besni prerok (2009), Janez brez glave (2011), Vera levega razbojnika (2013), Nepopolne rime (2018), ki se dotikajo predvsem verske tematike. Zase pravi, da je vernik, za katerega je Sveto pismo sveta knjiga. Piše tudi dramska besedila, mdr. Vse dni svojega življenja (2017) in Za zmeraj; slednje je bilo 2018 uprizorjeno v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah.

1994 je bil soustanovitelj Katoliškega gledališča, a ga je po nekaj letih sodelovanja zapustil.

Sodeloval je s Špas teatrom, Slovenskim komornim gledališčem in Šentjakobskim gledališčem, kjer je bil eno sezono tudi umetniški vodja (2008–09).

Nastopil je v več filmih, mdr. Ruševine (2004)in Avtošola (2014), ter nadaljevankah (Začnimo znova, 2007–08), sodeluje pri sinhronizaciji risank, mdr. Marcelino kruh in vino (2004) in Vrtni palček Primož (2010), napisal je tudi nekaj knjig (npr. Zgodbe iz velike knjige in malega predala, 2019), kot pisec sodeluje z nekaterimi revijami (mdr. Ognjišče in Družina). David Sipoš je 2011 na AGRFT o njem posnel kratki dokumentarni film Besni prerok, 2013 pa sta skupaj naredila enajst kratkih filmov, ki so pod skupnim naslovom Minutka za Sveto pismo dostopni na spletni platformi YouTube.

Ukvarja se tudi z režijo, predvsem v polprofesionalnih gledališčih, kot sta Šentjakobsko gledališče in Gledališče Toneta Čufarja na Jesenicah.

2003 je prejel nagrado za igralski prispevek v uprizoritvi Milana Jesiha Prižgite luči Glasbenega gledališča Gabriel iz Celovca in K&K iz Šentjanža pri Rožu, ki je na 10. Mednarodnem festivalu otroških uprizoritev poklicnih gledališč prejela zlato paličico za najboljšo uprizoritev. Za vloge Polonija v Shakespearovem Hamletu, Napoleona in Tita v igri Borisa A. Novaka Lipicanci gredo v Strassbourg in Azazzela v Javornikovi dramatizaciji romana Mojster in Margareta / Margareta in Mojster Mihaila Afanasjeviča Bulgakova, odigrane v 2006, je prejel priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije (2007), 2011 pa nagrado za žlahtnega komedijanta na Dnevih komedije v Celju za vlogo Harpagona v Molièrovem Skopuhu.

Dela

Gledališke vloge

  • Gregor (Milan Jesih: Prižgite luči, režija Matjaž Latin, Glasbeno gledališče Gabriel iz Celovca in K&K iz Šentjanža pri Rožu, 2002).
  • Gregor Čušin (Gregor Čušin: Hagada, režija Gregor Čušin, MGL, 2003).
  • Polonij (William Shakespeare: Hamlet, režija Matjaž Zupančič, MGL, 2006).
  • Napoleon I. Bonaparte; Josip Broz Tito (Boris A. Novak: Lipicanci gredo v Strassbourg, režija Zvone Šedlbauer, MGL, 2006).
  • Azazello (Mihail Afanasjevič Bulgakov in Miha Javornik: Mojster in Margareta/Margareta in Mojster, režija Jernej Lorenci, MGL, 2006).
  • Harpagon (Jean-Baptiste Poquelin Molière: Skopuh, režija Boris Kobal, MGL, 2010).

Televizijske vloge

  • Štef Železna roka (Začnimo znova, režija Vojko Anzeljc, RTV Slovenija 2007–2008).

Filmske vloge

  • Balonar (Ekspers, ekspres, režija Igor Šterk, A. A. C. Productions, RTV Slovenija, 1997).
  • Edo (Oda Prešernu, režija Martin Srebotnjak, E-Motion film/Vertigo, 2001).
  • Lukman (Ruševine, režija Janez Burger, E-Motion film, 2004).
  • Jože (Avtošola, režija Janez Burger, RTV Slovenija, 2014).

Dramska dela

  • Hagada, 2003.
  • Evangelij po Čušinu, 2007.
  • Pešec, 2008.
  • Jona, besni prerok, 2009.
  • Janez brez glave, 2011.
  • Vera levega razbojnika, 2013.
  • Nepopolne rime, 2018.
  • Vse dni svojega življenja, 2017.
  • Za zmeraj, 2018.
  • Bibliografija
  • Zmagovalec : ob letu apostola Pavla, Ljubljana, 2008.
  • Živa cerkev : šmarnice za otroke, Celje, 2013.
  • Na tretji strani, Koper, 2014.
  • Mulc odkriva Sveto pismo, Ljubljana, 2017.
  • Zgodbe iz velike knjige in malega predala, Koper, 2019.
  • ViTa dolorosa, Ljubljana, 2019.
  • Moj mali besednjak od Ž do A : šmarnice za odrasle, Celje, 2019.
  • Osebna bibliografija COBISS.

Viri in literatura

Bajec, Bojana: Čušin, Gregor (1970–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1022380/#novi-slovenski-biografski-leksikon (31. marec 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine