Novi Slovenski biografski leksikon

ČADEŽ, Dragica (priimek po poroki Dragica Čadež Lapajne), kiparka (r. 29. 4. 1940, Ljubljana). Oče Franc Čadež, kurjač, slikar samouk, mati Karolina Čadež, r. Turk, delavka. Mož Tone Lapajne, kipar, slikar (poročena 1965–80), sin Boštjan Lapajne, slikar, videast, hči Nuša Lapajne, slikarka, likovna pedagoginja.

Otroštvo je preživela v Mariboru, kjer je 1955–59 obiskovala Prvo gimnazijo. 1959–63 je v Ljubljani študirala kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost, diplomirala 1963 pri Borisu Kalinu in pri njem 1963–65 obiskovala kiparsko specialko. 1967–73 je bila svobodna umetnica, 1973–75 likovni vodja v Lutkovnem gledališču v Ljubljani, s katerim je kot avtorica lutk in scenografije sodelovala tudi pozneje. 1973 se je izpopolnjevala v Angliji. 1975–82 je bila učiteljica likovnega in tehničnega pouka v Vzgojnem zavodu Janeza Levca v Ljubljani, 1979–82 je vodila kiparske tečaje v Pionirskem domu – Centru za kulturo mladih v Ljubljani. 1982–88 delala na Srednji pedagoški šoli kot profesorica likovne in tehnične vzgoje. 1980–90 je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani vodila večerne tečaje kiparstva. 1982 je z imenovanjem v naziv docentke postala prva ženska v Sloveniji s habilitacijo za kiparstvo. Na likovnem oddelku na Pedagoški fakulteti v Ljubljani je poučevala kiparstvo, 1988 kot honorarna sodelavka, 1989–2004 kot redno zaposlena (1982 in ponovno 1988 je bila izvoljena za docentko, 1993–97 je bila izredna profesorica, 1998–2004 redna profesorica). 1991–96 je predavala na likovnem oddelku Pedagoške fakultete v Mariboru, s katerim je sodelovala še pozneje. Od 1964 je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Njena dela hrani več muzejev in galerij doma in v tujini, največje zbirke so v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju in Umetnostni galeriji Maribor.

Je ena najvidnejših slovenskih kipark, ki se je formirala sredi šestdesetih let 20. stoletja, ko so se v kiparstvu na Slovenskem pod vplivi iz tujine pojavljale nove smeri. Že v zgodnjem obdobju se je odvrnila od modernizma in izbrala les kot svoj primarni kiparski material, tako v tehničnem kot izraznem smislu. Narava, zlasti gozd, je bila vseskozi njeno pomembno inspirativno izhodišče, bila pa je odprta tudi za vplive starejših in sočasnih umetnostnih smeri: njen opus zaznamujejo odmevi starega Egipta, Grčije, predkolumbovske Amerike, srednjeveškega kiparstva, modernističnega, predvsem angleškega kiparstva šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, japonskega kiparstva petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja ter kiparstva Fritza Wotrube. Bila je med prvimi na Slovenskem, ki je opozarjala na pomen prostora tako znotraj kot zunaj skulptur in ustvarjala dela, ki so gledalcu omogočala pomikanje skozi eksponate ter s posameznimi kiparskimi elementi nakazovala gibanje skulpture in gledalca.

Na začetku se je posvečala abstrahirani človeški figuri, ki jo je podajala v reliefnih in samostojnih plastikah, jo po formi približala kostem ter poudarjala kontrast med svetlobo in senco (npr. Svetli simbol, 1964). Ustvarjala je v mavcu, betonu, lesu in kamnu. Vrhunec njenega zgodnjega obdobja je delovanje v umetniški skupini Neokonstruktivisti 1968–72, usmeritev katere je nakazala že s samostojno razstavo v Mali galeriji 1968. Zgodnja dela, ki so nastajala pod vplivom angleškega in japonskega sočasnega kiparstva ter del Fritza Wotrube, zaznamujejo geometrična in antropomorfna abstrakcija (serija Simbol), ki jo je gojila že pred neokonstruktivistično fazo in ki je v njej prešla v minimalizem (serija Znak), vključevanje barve v kiparstvo, obravnavanje prostora kot sestavnega dela skulpture in postopen prehod v ambientalno zasnovo. Abstrakcija je temeljila na antropometričnem pojmovanju kiparskega telesa in prostora. Raziskovala je formo, od kubične masivnosti do večdelne sestavljenosti skulpture, ter ritem v prelomih, zamikih, gubanju, vrezih in izrezih. Kiparsko površino je obdelovala različno, celo kontrastno, od napete zglajene površine do razgibane vrezane, patinirane in žgane. Poudarjala je vlogo prostora, minimalistične objekte je postavljala v geometrijsko naznačene ambiente, ki jih je začrtala z vrvjo, in izpostavljala konstrukcijski vidik postavitve. Vsebinsko se je v tem obdobju posvečala vprašanjem človekove razklanosti in temne plati njegove osebnosti, analizirala je človeško telo z vidika njegove arhitektonike in konstrukcije. Geometrična abstrakcija se je iztekla v ciklu Geometrijski simbol (1974–75), ki so ga navdihnili kristali, nato pa so do sredine osemdesetih let nastajale sestavljene skulpture malih in velikih dimenzij z vidnimi spoji, tj. vijaki, zagozdami in klini, belo narisanimi črtami ter kompozicijami razgibanih ritmov zalomljenih linij in oblik. Nastajala so dela malih dimenzij, nekatera izmed njih so bila namenjena namestitvi na steno, in monumentalna dela. Ta so ali ohranjala masivnost kiparske mase in niso prebijala kiparskega bloka (serija Sestavljanka, 1982–83) ali pa so se po načelu sestavljanja razvijala po prostoru (Sestavljeni simbol, 1982), razporejena so bila tudi v prostorske postavitve. Razbrazdana površina, nastala z motorno žago, se je tedaj pojavljala v detajlih, v nadaljnjem opusu pa prerasla v najznačilnejšo potezo kiparkinega opusa. S Sestavljankami se je končalo obdobje, v katerem je prevladovalo geometrično pojmovanje skulpture, čisti konstrukcijski, z likovnoteoretskim izhodiščem podprt vidik v obravnavi kiparskega telesa. S ciklom Asociacije na Pompeje (1985) se je začelo novo poglavje v opusu umetnice, ko je abstrakcijo nadomestila figuralika. V ciklu, spodbujenem po odlitku psa, poginulega med izbruhom Vezuva, je s figurami psov nadaljevala smer, ki jo je začrtala s skulpturami igrali iz sredine osemdesetih (Skulptura-igralo, pes, 1984, Križanke, Ljubljana, uničeno). Iz vijačenih kosov sestavljene dinamične figure je patinirala z apnom, ki daje vtis staranja in minevanja. Dramatičnost in ekspresivnost je stopnjevala v ciklih Sarkofag (1989), Vrata (1992–94) in Klisura (1992–93), v katerih je obravnavala minljivost, prehod in bolečino, vidno vlogo je imel notranji prostor skulptur. V delih je dosegla močan ekspresiven poudarek z grobo obdelavo kiparskega materiala, ki ga je izžagovala z motorno žago, ga žgala, patinirala, barvala in stopnjevala vse do sršečih površin z ostrimi robovi. V Sarkofagih je prišlo do premika od figuralne forme, ki predstavlja telo pokojnika na katafalku, do prostorske postavitve po zgledu megalitskih svetišč. Vrata, v katerih odmeva umetnost starega Egipta in gotike, so v vsebini nadaljevala Sarkofage kot simbol prehoda iz tostranstva v onostranstvo in kot odraz bolečine na poti osebne osvoboditve. Ostro nazobčane robove in globoke reze v les je stopnjevala v ciklu Klisura, ki ga je navdihnila soteska Petra v Jordaniji z ozkim vhodom vanjo.

Sredi devetdesetih let 20. stoletja se je ponovno usmerila v stilizirano figuraliko razbrazdane površine: v ciklu Palčki (1995) je upodobila monumentalne zalomljene silhuete pravljičnih bitij, po vzoru tanagrskih figur pa so začeli nastajati subtilno vzpeti ženski liki grobe telesne silhuete in zglajenega praznega obraza, ki jih je kiparka nadgradila v ciklu Olesenele sence (1998), v katerem je v lesu materializirala nesnovno senco. Pozneje je v prostorskih postavitvah s konstrukcijami iz lesenih letev sestavljala pokrajine (Loški cikel, 2001), kompozicije, v katerih odmevajo arhitekturne konstrukcije (cikel Prehajanje, 2001–02), in drevesa (cikel Zgodba o drevesu, 2005).

Kiparska dela ustvarja tudi v betonu, bronu in keramiki, slednji se posveča še zlasti v zadnjih letih. Večkrat jo kombinira z lesom, les oz. drevo je bilo tudi motivno izhodišče za njena dela v keramiki, v kateri je podala strukturo drevesnega lubja (cikel Zgodba o drevesu, 2005–09). V keramiki je ustvarjala tudi t. i. zveneče skulpture, ki so služile kot glasbila na glasbenih performansih. Med odmevnejšimi cikli iz zadnjega obdobja je Tihožitje (2017–18), ki kritično kaže na bridek razkorak med sodobnim potrošništvom in revščino. Umetnica si prizadeva za uveljavitev keramike kot kiparske zvrsti na Slovenskem. Od 2005 je članica strokovne žirije za keramiko na Ex temporu v Piranu, sodeluje pri organizaciji razstav keramike, npr. 2004 je organizirala pregledno razstavo umetniške keramike Keramika v Sloveniji 1964–2004. Je pobudnica in vodja mednarodnega trienala keramike UNICUM. 2006 je ustanovila sekcijo za keramiko pri ZDSLU. 2017 je postala članica Mednarodne akademije keramike IAC/AIC v Ženevi.

Izpostaviti velja tudi njen velik prispevek na področju pedagoškega dela, saj je kot srednješolska in univerzitetna profesorica ter vodja delavnic in tečajev svoje kiparske izkušnje in znanje prenašala številnim generacijam. Napisala je tudi tri priročnike o kiparstvu.

Prejela je več nagrad, npr. 1965 študentsko Prešernovo nagrado, 1973 nagrado zlata ptica, 1983 prvo nagrado Ex aequo na 2. bienalu jugoslovanske plastike v Pančevem, 1986 nagrado Prešernovega sklada za cikel Asociacije na Pompeje, 1991 prvo nagrado na Majskem salonu, 1997 prvo nagrado na 5. Belokranjskem likovnem bienalu, 1998 veliko nagrado na Majskem salonu, 2003 nagrado RS na področju šolstva za življenjsko delo, 2004 naziv zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani, 2006 županjino nagrado za kiparstvo na 10. slovenski kiparski razstavi v Ljubljani, 2009 častno priznanje na Majskem salonu, 2014 zlato plaketo na Clay fest v Zagrebu, nagrado odličnosti na Ex temporu v Zagrebu (2016, 2018), 2017 nagrado ZDSLU za življenjsko delo na področju kiparstva.

Dela

  • Glina, les, papir, kovina, Ljubljana, 1983.
  • Od glave do portreta, Ljubljana, 2000.
  • Torzo, akt, figura : oblikovanje telesnosti, Ljubljana, 2018.
  • Osebna bibliografija COBISS.

Samostojne razstave

  • Ljubljana, 1968 (Mala galerija).
  • Koper, 1979 (Galerija Loža).
  • Ljubljana, 1985 (Galerija DSLU).
  • Kostanjevica na Krki, 1996 (Galerija Božidar Jakac).
  • Celje, 2006 (Galerija sodobne umetnosti).
  • Kranj, 2009 (Galerija Prešernovih nagrajencev).
  • Maribor, 2011 (Umetnostna galerija Maribor).
  • Koper, 2017 (Galerija Meduza).
  • Velenje, 2018 (Galerija Velenje).

Skupinske razstave

  • Atelje '70. Neokonstruktivisti (Ljubljana, 1970).
  • Slovenska umetnost 1945–1978 (Ljubljana, 1979).
  • Minimalizam u Jugoslaviji (Zagreb, 1983).
  • Skupina Neokonstruktivisti (Ljubljana, 1993).
  • Corpus del akti – Akt na Slovenskem II. Kiparstvo (Ljubljana, 2000).
  • Pot skozi skulpturo (Ljubljana, 2012).
  • Pogledi na slovensko kiparstvo 1975–2015 (Velenje, 2015).
  • Bitja v novejšem slovenskem kiparstvu (Maribor, 2016).
  • Novi prostori, nove podobe (Ljubljana, 2016).
  • Bienale keramike (Cluj, Romunija, 2017).
  • Osebno (Maribor, 2018).
  • Likovna dela:
  • Svetli simbol (patiniran, žgan les, 1964, Umetnostna galerija Maribor).
  • Simbol T (patiniran les, 1966, Forma viva, Kostanjevica na Krki).
  • Sestavljeni znak (barvan lesonit, 1969, Moderna galerija, Ljubljana).
  • Cikel Varianta gubanja (patiniran, žgan les, 1971–72).
  • Cikel Geometrijski simboli (patiniran, žgan les, 1974–75).
  • Cikel Sestavljanka (patiniran les, 1982–83).
  • Cikel Asociacije na Pompeje (patiniran les, 1985).
  • Grajeni simbol (beton, 1986, Forma viva, Maribor).
  • Cikel Sarkofag (patiniran les, 1989).
  • Cikel Vrata (patiniran, žgan, barvan les, 1991–94).
  • Cikel Klisure (patiniran, žgan les, 1992–93).
  • Cikel Palčki (žgan les, 1995).
  • Pokončne figure I–III (patiniran, žgan les, 1996, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki).
  • Celica Sarkofag (patiniran les, 1997, 2003, Mladinski hotel Celica, Ljubljana).
  • Cikel Olesenele sence (patiniran, žgan les, 1998).
  • Anton Martin Slomšek (les, 2000, cerkev bl. Antona Martina Slomška, Rečica pri Laškem).
  • Loški cikel (patiniran, barvan les, 2001).
  • Cikel Prehajanje (patiniran, barvan les, 2001–02).
  • Cikel Zgodba o drevesu (patiniran, barvan les, 2005, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki).
  • Cikel Zgodba o drevesu (glazirana keramika, les, 2005–09, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki).
  • Cikel Zgodba o drevesu (bron, les, 2006–18).
  • Spomenik pogumnim ženskam (Spomenik ženskim demonstracijam; bron, 2010, Pogačarjev trg, Ljubljana).
  • Poslednji dotik (les, 2011, zelenica pred Pedagoško fakulteto, Maribor).
  • Cikel Tihožitje v treh variacijah (keramika, les, 2017–18).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • MG+MSUM, Dokumentacija-arhiv, hemeroteka, Dragica Čadež.
  • MG+MSUM, Dokumentacija-arhiv, hemeroteka, izpis iz baze RazUme.
  • Osebni arhiv Dragice Čadež.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • ULBB.
  • Andrej Pavlovec: Razstava Dragice Čadež v Kranju, Nedeljski dnevnik, 7. 7. 1965.
  • Dragica Čadež Lapajne, Ljubljana, 1968 (predgovor Aleksander Bassin).
  • Ivan Sedej: Lesena plastika Dragice Čadež-Lapajne v Mali galeriji, Naši razgledi, 17, 1968, št. 12, 363.
  • Dragica Čadež Lapajne, Drago Hrvacki, Dušan Tršar, Tone Lapajne, Ljubljana, 1969 (predgovor Aleksander Bassin).
  • Asociacije na Pompeje 1985, Ljubljana, 1985 (predgovor Metka Simončič).
  • Dragica Čadež : Vrata, Ljubljana, 1993 (predgovor Meta Gabršek Prosenc).
  • Skupina Neokonstruktivisti 1968–1972, Ljubljana, 1993 (predgovor Aleksander Bassin).
  • Dragica Čadež : pregledna razstava, Kostanjevica na Krki, 1996 (predgovor Lev Menaše).
  • Sarival Sosič: Dragica Čadež : Zgodba o drevesu, Kostanjevica na Krki, 2010.
  • Sarival Sosič: Pot skozi skulpturo, Ljubljana, 2012.
  • Marjeta Ciglenečki: Forma viva Maribor, Ljubljana, 2017.
  • Monika Ivančič Fajfar: Dragica Čadež: iz cikla Tihožitje – Kruh (2018), Razstava sodobne kinetične keramike, Kranj, 2019.
  • Dragica Čadež (julij 2019).
  • Simboli polpretekle zgodovine, Primož Šmajdek: LJUBLJANA – Spomenik ženskim demonstracijam (ženskemu pogumu), 11. 5. 2014 (julij 2019).
Rakovec, Andreja: Čadež, Dragica (1940–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1022140/#novi-slovenski-biografski-leksikon (30. marec 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine