Novi Slovenski biografski leksikon

CEGLAR, Ludvik (Ludovik Ceglar, psevdonima Gregor Hribar, Anton Podstenar), duhovnik, izseljenski organizator, pisatelj (r. 13. 11. 1917, Metlika; u. 4. 2. 1998, São Roque, São Paulo, Brazilija). Oče Anton Ceglar, železničar, mati Marija Ceglar, r. Groznik. Brat Stanko Ceglar, duhovnik, klasični filolog, medievist, brat Karel Ceglar, duhovnik, baragoslovec, izseljenski organizator in publicist.

Družina se je iz Stične preselila v Metliko, ko je oče ob začetku prve svetovne vojne tam dobil delo kot železničar. Po očetovi smrti 1918 se je mati s petimi otroki iz Metlike vrnila v Stično. Tam je obiskoval osnovno šolo. V Ljubljani je končal klasično gimnazijo (1929–37) in teološko fakulteto (1941–45). Maja 1945 se je pridružil beguncem in odšel na Koroško. V stolnici v Krki mu je nekaj dni zatem duhovniško posvečenje podelil sarajevski nadškof Ivan Šarić. Tri leta je bil kaplan v župniji Gunzenberg pri Straßburgu na Gornjem Koroškem in že takrat začel zbirati gradivo o slovenski skupnosti na ozemlju krške škofije, na podlagi katerega je nastal spis Boj slovenske manjšine v krški škofiji na Koroškem – Avstrija za verski pouk otrok v slovenščini (izhajal je v Zborniku Svobodne Slovenije 1966–72). Jeseni 1948 je odšel v Čile (delal v krajih Peumo in Maipo), od tam pa 1956 v Brazilijo, zvezno državo Goias (Goiania, Caldas Novas), leto kasneje v državo São Paulo (Jardinopolis), kjer je bil kaplan v šolah in bolnišnici. Po 1960 je bil kaplan v bolnišnici Santa Casa de Misericordia v mestu São Roque, pomagal je v župnijah, semeniščih in v redovnih skupnostih. Oktobra 1971 je bil imenovan za prvega župnika novoustanovljene župnije za Slovence v nadškofiji São Paulo, Brazilija (službo je opravljal do 1978). Župnija je imela sedež v cerkvi Presvetega Rešnjega Telesa, ki jo je zgradil Slovenec Alojzij Ilc. Slovence je zbiral na rednih mesečnih srečanjih, organiziral letne shode in sodeloval pri pripravi glasila Novice pod lipo. Po 1980 je posebno pozornost namenjal preučevanju fatimskih dogodkov in sporočil iz Fatime. Razprave o tem je več let v nadaljevanjih objavljal v Vestniku slovenskih domobrancev (Argentina) in v mesečniku Ave Maria (Lemont, ZDA). O dogajanju, povezanem s Fatimo, je objavil tri knjige, zadnja (četrta) z naslovom Molitev fatimske Gospe je ostala v rokopisu. Odkril je in nato načrtno zbiral gradivo o slovenskem misijonarju v Braziliji kapucinu Janezu Madonu (Serafinu Goriškem), ki je v 19. stoletju deloval v brazilski zvezni državi Minas Gerais. Nato je o njem objavil obsežno monografijo pri Goriški Mohorjevi družbi (1982). S prispevki o navzočnosti slovenskih priseljencev v Braziliji ter o uspešnih posameznikih med njimi se je po 1960 oglašal v slovenskem izseljenskem in zamejskem tisku. Prispeval je besedila za Slovensko mašo, ki jo je za mešani zbor 1962 uglasbil Stanko Premrl. Na njegova besedila sta glasbo napisala tudi France Cigan in Silvester Mihelič. O preganjanju duhovnikov pod nacizmom je pripravil razpravo Žrtve nacističnih tiranov (izhajala je v Vestniku slovenskih domobrancev 1988–90). Zadnji dve desetletji življenja je namenil zbiranju gradiva o ljubljanskem škofu Antonu Vovku in ga objavil v štirih knjigah (zadnja je izšla po njegovi smrti). Posebno pozornost je namenjal položaju Cerkve ter njenih ustanov na Slovenskem in med slovenskimi rojaki po svetu (posebej se je zanimal za misijonske like). Ustvaril je bogato zbirko arhivskega gradiva, ki je bila po njegovi smrti prenesena v stiški samostan. S poročili, krajšimi proznimi besedili in poezijo, v katerih prevladuje skrb za slovenski jezik (pri tem se je skliceval na učitelja v gimnaziji Antona Sovreta in Ivana Preglja), domoljubje in druge narodne vrednote, se je začel oglašati že takrat, ko je deloval v Čilu, in nadaljeval v Braziliji. Spise je objavljal v duhovniškem glasilu Omnes unum (Argentina) in drugih publikacijah: Duhovno življenje (Argentina), Misli (Avstralija), Svobodna Slovenija (Argentina), Zbornik Svobodne Slovenije (Argentina), Slovenski koledar/Koledar za Slovence po svetu (Ljubljana), Ave Maria (Združene države), Koledar Družbe sv. Mohorja (Celovec), Družina in dom (Celovec). Bil je sodelavec celovške Mohorjeve družbe in podpornik njenih ustanov (v Braziliji je bil zastopnik založbe pri širjenju njene redne zbirke). Z bratoma Stankom in Karlom je sodeloval pri zbiranju in objavah gradiva o misijonskem škofu Frideriku Ireneju Baragi (izšlo je v zbirki Baragiana).

Dela

  • Mati – domovina – Bog, Celovec, 1976 (pesniška zbirka).
  • Prikazovanja fatimske Gospe : ob sedemdesetletnici prikazovanj, Celovec, 1982.
  • Apostolski misijonar oče Serafin Goriški, Gorica, 1982.
  • Slemeniški župnik, 2 zv., Celovec, 1985–1986 (romanizirana pripoved o Ceglarjevem delovanju v župniji Gunzenberg).
  • Sporočila fatimske Gospe, Ljubljana, 1991.
  • Nadškof Vovk in njegov čas : 1900–1963, 4 zv., Celovec - Ljubljana - Dunaj, 1993–1998.
  • Prošnje fatimske Gospe, Stična, 1997.
  • Pesmi, Celovec, 2000 (urednik in pisec spremne besede Janko Moder).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • ES.
  • K. C.: Ludovik Ceglar, duhovnik, Družina, 22. 2. 1998.
  • Umrl je Ludvik Ceglar, Rodna gruda, 45, 1998, št. 4, 38.
  • Sporočila slovenskih škofij, 17, 1998, 35.
  • Martin Jevnikar: Duhovnik in pisatelj Ludvik Ceglar, Koledar Goriške Mohorjeve družbe, 1999.
  • Martin Jevnikar: Ludvik Ceglar, Slovenska izseljenska književnost : Južna Amerika, Ljubljana 1999, 111–113, 327.
Kolar, Bogdan: Ceglar, Ludvik (1917–1998). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1021780/#novi-slovenski-biografski-leksikon (21. julij 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine