Novi Slovenski biografski leksikon

CARLI, Gian Rinaldo (Gian-Rinaldo Carli, Gianrinaldo Carli, po poroki Gian Rinaldo Carli-Rubbi), grof; enciklopedist, zgodovinar, arheolog, ekonomist (r. 11. 4. 1720, Koper; 13. 2. 1795, Cusano Milanino, Italija). Oče Rinaldo Carli, grof, mati Cecilia, r. Imberti, plemkinja. Stari stric Gian Rinaldo Carli, eden najuglednejših tolmačev (dragomanov) na turškem dvoru v Carigradu, avtor prvega prevoda Zgodovinske kronologije turškega učenjaka Hagija Khalife v italijanski jezik, sin Agostino Giovanni Carli-Rubbi, politik v Istri.

Izhajal je iz ugledne koprske plemiške rodbine. Najprej se je šolal v koprskem Collegiu dei Nobili, šolanje pa nato nadaljeval v Flambru (Furlanija) pri opatu Giuseppeju Biniju (1735–38). Tam se je poglabljal v filozofijo, geografijo, kozmografijo in kronologijo ter se seznanil z muratorijansko metodo historiografije, ki je temeljila na filološkem pristopu oz. na iskanju virov in njihovi kritični interpretaciji. Še dokaj mlad je pričel z raziskavami s področja zgodovine, arheologije in numizmatike.

Dvakrat je v svojem dolgem, burnem in ustvarjalnem življenju odločujoče vplival na delovanje koprske Akademije dei Risorti: prvič v mladostnih letih po vrnitvi iz Flambra (1739/40), drugič pa pred vpisom na padovansko univerzo (1740), ko je na njegovo pobudo vzniknila Akademija degli Operosi, v okviru katere so pod vplivom Binijeve furlanske šole v koprsko okolje pronicali prvi poskusi kulturne prenove v duhu preporodnih idej arkadijskega misleca Ludovica Antonia Muratorija. V času šolanja v Flambru in kasneje med študijem v Padovi je Carli prišel v stik z Apostolom Zenom, Bernardom Mario de Rubeisom, Scipiom Maffeijem, Ludovicom Antoniom Muratorijem in drugimi vodilnimi raziskovalci starin tistega časa, ki so pomembno vplivali nanj. 1750 je s prijateljem botanikom Vitalianom Donatijem in risarjem Francescom Monacom obiskal Pulj ter opravil meritve, izrise in manjše arheološke raziskave v puljski areni. O rezultatih raziskave je še istega leta poročal v krajši razpravi z naslovom Relazione delle scoperte fatte nell'Anfiteatro di Pola nel mese di giugno 1750 dal conte Gian Rinaldo Carli-Rubbi (1750). Skladno z zavestjo o potrebi ohranjanja antičnih spomenikov, zlasti napisov, reliefov in kipov, je bil pobudnik za oblikovanje muzejske zbirke v prostorih tedanje mestne lože v Kopru, za katero je svaku Gianbattistu Manzioliju predlagal tudi pripravo kataloga razstavljenih antičnih napisov z vsemi potrebnimi podatki. Zamisel ni uspela zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Ob njegovi drugi vrnitvi v Koper je postal predsednik Akademije dei Risorti (1757/58–60), v katero je vnašal nove ideje in metode dela. Ob koncu tega obdobja oz. z letom 1761 je Carli na družinskem posestvu v Cereju pri Kopru (Carlisburgo) pričel graditi merkantilistični obrat s predilnico, tkalnico in barvarno. Naravne ujme, velika konkurenca bližnjih avstrijskih tržišč in neposluh lokalnih beneških oblasti so privedli do propada obrata (1764) in Carlijevega dokončnega odhoda iz Kopra. Po krajših postankih v Parmi in Piacenzi se je ustalil v Milanu (1765–95) ter stopil v prosvetljeni krog okoli lista Il Caffè, ki sta ga ustanovila brata Pietro in Alessandro Verri. Carli je deloval zlasti v gospodarskem in političnem življenju tedanje lombardske prestolnice kot predsednik Vrhovnega gospodarskega sveta (Supremo Consiglio di Economia) oz. kot predsednik nove Sodne zbornice (Magistrato Camerale). V tem času je napisal vrsto svojih najpoglavitnejših del in razprav, kot so Sulla patria degli Italiani (1765), v katerem je pojem patria raztegnil na vso »historično« Italijo (ozemlje, ki je bilo v preteklosti v mejah antične rimske države z Istro vred), v kateri naj prevladajo etične kvalitete, npr. delo za skupno dobro vseh »Italijanov«, čeprav je šlo za politično razdrobljen prostor. Sledili sta deli L'uomo libero (1778) in Della disuguaglianza fisica, morale e civile degli uomini ossia Ragionamento sopra l'opera di Rousseau (1794) kot odgovor na Rousseaujeva stališča, razvidna iz njegovih poglavitnih del, kot sta Discours sur l'origine et les fondements de l'inégalité parmi les hommes (1754) in Le Contrat social (1762), ter kot njihova zavrnitev. Iz poznega milanskega obdobja sta še deli Lettere americane (1780) in Delle antichità italiche I–V (1788–91); slednje je sinteza Carlijevega preučevanja istrske zgodovine in arheologije ter znaten prispevek k istrski epigrafiki, saj je bilo pomemben vir podatkov epigrafikom 19. stoletja, kot so bili Pietro Kandler, Theodor Mommsen, Domenico Rossetti idr. V navedenem delu je Carli objavil in izčrpno obdelal vse rimske spomenike na istrskih tleh ter ustrezne analogije zanje na območju Apeninskega polotoka, ki jih je uspel zbrati. Na podlagi tega dela mu upravičeno pripada osrednje mesto med raziskovalci istrske preteklosti v 18. stoletju.

Kot teoretik merkantilizma se je želel na ekonomskem področju uveljaviti tudi v praksi. Ustanovil je obrat na Cereju pri Kopru, ki ga je povezoval s pestro kulturno in znanstveno dejavnostjo ter poskusom uvajanja sodobnega vinogradništva in vinarstva, a je pri tem naletel na zakoreninjene tradicionalne družbene odnose, pri oblasteh pa na nepripravljenost na sodoben ekonomski razvoj. Ne glede na to je imel že sam poskus velik pomen za nadaljnji ekonomski razvoj Istre.

Pomembno je tudi Carlijevo antropološko delovanje, ki sodi v obdobje iskanja in preizkušanja različnih pristopov in metod preučevanja človeka, za katero so bila značilna teoretično-abstraktna sklepanja o kulturnih značilnostih človeštva. Njegovo antropološko zanimanje je bilo plod obdobja razsvetljenstva, vendar je kljub kvalitativni odličnosti ostajal v mejah konvencij. Bil je odličen eklektik, ki je tako kot številni drugi antropologi in filozofi njegovega časa »naravno načelo« pojmoval kot izziv ter alternativo zahodni civilizaciji. Kritični racionalizem in izrazita politična motivacija uvrščajo Carlija ob bok pomembnemu slovenskemu razsvetljencu Antonu Tomažu Linhartu.

V zapuščini slovenske popotnice, poliglotke, pisateljice in svetovljanke Alme Karlin je iz dveh zapisov razvidno njeno daljno sorodstvo z družino Carli. Ob 200-letnici njegovega rojstva (1920) je bila odkrita spominska plošča na fasadi palače Carli v Kopru, ob 200-letnici njegove smrti (1995) pa je v Kopru potekal mednarodni simpozij v organizaciji Znanstveno-raziskovalnega središča RS in Zgodovinskega društva za južno Primorsko. 1992 se je gimnazija z italijanskim učnim jezikom v Kopru, ki domuje v nekdanji zgradbi Collegia dei Nobili, kasnejšega liceja Carlo Combi, preimenovala v Gimazijo Gian Rinaldo Carli.

Dela

  • Delle antichità di Capodistria, Venezia, 1743.
  • Della spedizione degli Argonauti in Colco libri quattro, Venezia, 1745.
  • Delle monete e dell'istituzione delle Zecche d'Italia, Aja, 1745, Pisa, 1757, Lucca, 1760.
  • Relazione delle scoperte fatte nell'Anfiteatro di Pola nel mese di giugno 1750 dal conte Gian Rinaldo Carli-Rubbi, Venezia, 1750.
  • Sulla patria degli Italiani, 1765.
  • Lettere americane, 1780.
  • L'uomo libero, Ginevra, 1778.
  • Delle antichità italiche, I–V, Milano, 1788–1791.
  • Della disuguaglianza fisica, morale e civile degli uomini ossia Ragionamento sopra l'opera di Rousseau, 1794.

Viri in literatura

  • Pokrajinski arhiv Koper, fond SI_PAK/0299/011/001, neobjavljena biografija Carlijevega bratranca Girolama Gravisija (1795).
  • Istarska enciklopedija, Zagreb, 2005.
  • Elio Apih: Rinnovamento e illuminismo nel'700 italiano : la formazione culturale di Gian Rinaldo Carli, Trieste, 1973.
  • DAI Dizionario degli autori italiani, Casa editrice G. D'Anna, Messina-Firenze, 1974, 478-481.
  • Ivan Markovič: Zgodovinska osebnost – Gian Rinaldo Carli, Primorska srečanja, 1993, št. 148, 566–570.
  • Veliki reformator 18. stoletja : Gian Rinaldo Carli med Istro, Benetkami in cesarstvom, Koper-Capodistria, 1997.
  • Gianrinaldo Carli nella cultura europea del suo tempo, Trieste, 2004.
  • Spletni biografski leksikon znanih Primork in Primorcev, Carli, Gian Rinaldo (oktober 2018).
  • Treccani, CARLI, Gian Rinaldo (oktober 2018).
Žitko, Salvator: Carli, Gian Rinaldo, grof (1720–1795). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1021620/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. december 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine