Novi Slovenski biografski leksikon

CVIJIĆ, Jovan, geograf, krasoslovec, geomorfolog, družbeni geograf (r. 12. 10. 1865, Loznica, Srbija; u. 16. 1. 1927, Beograd, Srbija). Oče Todor Cvijić, trgovec, kmet, mati Marija Cvijić, r. Avramović.

Osnovno šolo in prva dva razreda gimnazije je obiskoval v Loznici, tretji in četrti razred v Šabcu, petega in šestega pa v Beogradu, kjer je z odliko maturiral 1884. Istega leta se je vpisal na filozofsko fakulteto Velike šole (Velika škola, predhodnica univerze) v Beogradu, kjer je poslušal geografijo, geologijo, mineralogijo, paleontologijo, zoologijo in botaniko. Že med študijem je hodil na znanstvene ekskurzije po Srbiji. 1888 je z odliko končal Matematično-prirodoslovni odsek Velike šole in iste jeseni postal predavatelj geografije na Drugi gimnaziji v Beogradu. 1889 je dobil štipendijo za študij na Dunaju, kjer se je posvetil predvsem fizični geografiji, kartografiji ter politični in historični geografiji. Med počitnicami je obiskal Dinarski kras, vključno s Krasom, spomladi 1891 pa je raziskoval kras od Ljubljane do Cerkniškega polja, Postojnsko jamo in zaledje Kvarnerja. 1892/93 je na Dunaju obranil doktorsko disertacijo z naslovom Das Karstphänomen. 1893 je bil imenovan za profesorja znanstvene geografije in etnologije na beograjski Veliki šoli. Istega leta je tam ustanovil Geografski inštitut, ki ga je vodil do 1927. 1905 je univerza v Beogradu nadomestila Veliko šolo, na kateri je bil Cvijić 1903–04 dekan Filozofske fakultete, 1906–07 in 1919–20 pa rektor univerze. 1896 je postal dopisni član Srbske kraljeve akademije, 1899 pa redni član. 1903–04 je bil tajnik akademijskega oddelka za naravoslovne znanosti, 1920–27 predsednik etnografskega komiteja, 1921–27 pa predsednik akademije. Bil je pobudnik 1910 ustanovljenega Srbskega geografskega društva in njegov prvi predsednik. 1924 je bila v okviru društva ustanovljena speleološka sekcija, ki je kasneje prerasla v Inštitut za kraške študije. V razpravah o ureditvi jugoslovanske države se je po zgledu ZDA zavzemal za Združene države Jugoslavije. Med prvo svetovno vojno se je skupaj s srbsko vlado umaknil v Niš, nato pa je imel različne naloge in bil poslan v London, Pariz in Atene. Takrat je dlje časa preživel v tujini, leto dni v Švici. Njegovo delo o psiholoških tipih dinarskih južnih Slovanov (Jedinstvo i psihički tipovi dinarskih Južnih Slovena, Niš, 1914) je bilo uporabljeno na mirovni konferenci 1919 v Parizu. Cvijić je bil na tej konferenci član srbske delegacije in predsednik etnografsko-zgodovinske sekcije jugoslovanske delegacije. Kot član delegacije si je močno prizadeval za priključitev Primorske in Prekmurja Kraljevini SHS. 1925 je imel vabljeno predavanje na Sorboni.

1887 je objavil svoj prvi znanstveni prispevek Prilog geografskoj terminologiji našoj. Opravil je številne terenske raziskave, pretežno peš ali na konju, na Kosovu tudi z oboroženim spremstvom. Prekrižaril je ves Balkanski polotok, največ se je ukvarjal z Dinarskim gorstvom, zlasti s tamkajšnjim krasom. Cvijića štejemo med ustanovitelje srbskega krasoslovja in kraške hidrologije, odkril je prve sledi poledenitve na Balkanskem polotoku in podrobno preučeval njegove geomorfološke značilnosti, tudi v povezavi s tektoniko. Na področju družene geografije, kjer govorimo o Cvijićevi družbeno-geografski šoli, je najbolj pomembno njegovo preučevanje prebivalstva, migracij in naselij. V svetovnem merilu je najpomembnejše njegovo preučevanje krasa, začenši z doktoratom. V veliki meri so njegova dela vplivala na to, da je bila vrsta izrazov za kraške pojave iz balkanskih jezikov vključena v mednarodno terminologijo: bogaz, dolina, kamenica, polje, uvala. Splošno je bila privzeta tudi njegova delitev na holo- in merokarst. Večkrat je obiskal kras na Kranjskem in v svojo disertacijo kot tudi v številne kasnejše objave s kraško vsebino vključil primere s tega krasa. Mednarodni izraz za vrtačo dolino je prevzel prav s Krasa, čeprav je v srbski terminologiji obdržal izraz vrtača. Po njegovem vzoru so tudi slovenski geografi namesto (kraške) doline vpeljali izraz vrtača. Teorijo o cikličnem razvoju reliefa Williama Morrisa Davisa je prenesel na kras. Zelo je bila upoštevana njegova, danes preživela, teorija razvoja od vrtače prek uvale do kraškega polja.

Prejel je več odlikovanj, bil je dopisni član jugoslovanske akademije, italijanske akademije literature in umetnosti ter številnih drugih znanstvenih, predvsem geografskih društev. Mdr. je prejel medaljo Royal Geographical Society (London), zlato medaljo Geographical Society iz New Yorka, zlato medaljo Conrad Malte-Brun francoskega geografskega društva in medaljo češke osvoboditve Karlove univerze v Pragi. Ministrstvo za izobraževanje Kraljevine SHS je 1922 kupilo 700 Cvijićevih knjig o Balkanskem polotoku ter jih razposlalo po šolskih in javnih knjižnicah. 1935 je srbsko geografsko društvo ustanovilo Cvijićevo medaljo. V Srbiji so mu postavili nekaj spomenikov, po njem se imenuje dvanajst šol, v mnogih mestih so ulice z njegovim imenom, upodobljen je na več znamkah, njegovo ime nosijo najvišji vrh gore Rudnik, deli kraških jam, geografski inštitut v Beogradu in krokus Crocus cvijicii.

Dela

  • Das Karstphänomen : Versuch einer morphologischen Monographie, Geographische Abhandlungen, Bd. V, Heft 3, 1–114, Wien, 1893.
  • La géographgie des terrains calcaires, MonographiesCCCXLIBelgrade, 1960.
  • Geomorfologija, I., Beograd, 1924.
  • Geomorfologija, II., Beograd, 1926.
  • Balkansko poluostrvo i južnoslovenske zemlje, osnovi antropogeografije, Knj. I i II, Beograd, 1966.

Viri in literatura

  • ES.
  • EJ.
  • Jovan Cvijić Life, Work, Times, Beograd, 2015 (z bibliografijo).
  • Andrej Kranjc: Impact of Jovan Cvijić on Slovene karstology and geomorphology, 150th Anniversary of Jovan Cvijić's birth, Belgrade, 2016, 111‒119.
Kranjc, Andrej: Cvijić, Jovan (1865–1927). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1021600/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. september 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine