Novi Slovenski biografski leksikon

ČAMPA, Boris, flavtist in pedagog (r. 24. 10. 1926, Ljubljana; u. 1. 1. 2000, Ljubljana). Oče Franz Viktor Čampa, ljubiteljski glasbenik, mati Pepca Čampa.

Starši so Čampo od mladosti izobraževali v umetnosti in estetiki, oče je bil njegov prvi učitelj flavte. Gimnazijo je obiskoval na Viču, ob tem pa konservatorij Glasbene matice. V šolskem letu 1940/41 se je vpisal na Srednjo glasbeno šolo, ki je delovala pod okriljem Glasbene akademije. Njegov profesor je bil Slavko Korošec, sicer član orkestra ljubljanske Opere. Nastopal je že v srednji šoli in sodeloval pri glasbeni opremi predstav v ljubljanski Drami. Ob koncu šolskega leta 1943/44 je imel kot absolvent tretjega razreda Srednje glasbene šole zaključni nastop v veliki filharmonični dvorani. Na Akademiji za glasbo je študiral pri istem profesorju in diplomiral 1952. Izpopolnjeval se je na École Normale de Musique de Paris in prejel naziv Licence de Concert (1962). V Parizu je študiral pri priznanih profesorjih, kot so Gaston Crunell, Eugène Marcel Masson in Henri Lebon, ter se seznanil s sodobno flavtistično šolo Marcela Moyseja. Njegova didaktična literatura za tehniko in oblikovanje tona je splošno priznana. Moysejevo metodiko je prenesel tudi v lastno prakso in na Slovenskem utemeljil sodobno francosko flavtistično šolo, ki jo je prenesel na svoje učence. Razvijal je novejše metode poučevanja in sodeloval pri nastajanju učbenikov za flavto. Vzgojil je več generacij orkestrskih glasbenikov, koncertantov in pedagogov, kot so Fedja Rupel, Jože Pogačnik, Irena Grafenauer, Rudi Pok, Aleš Kacjan, Cveto Kobal idr. Po diplomi v Parizu se je kot solo flavtist zaposlil v Orkestru Slovenske filharmonije (od 1972). Vmes je poučeval na Glasbeni šoli Franca Šturma in tam vodil šolski godalni orkester. Imel je tudi dirigentske ambicije. V prvi polovici šestdesetih let 20. stoletja je dirigiral nekaj abonmajskih koncertov Orkestra Slovenske filharmonije. Poučeval je tudi na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani in najbolj nadarjene pripravljal na akademski študij. 1972 se je kot docent zaposlil na Akademiji za glasbo, kjer je ostal do upokojitve 1993.

Bil je najvidnejši slovenski flavtist svojega časa in koncertant z obsežnim programom. Z orkestri in komornimi sestavi je koncertiral v različnih evropskih državah. Posebno se je odlikoval s koncertom za flavto in orkester Jacquesa Iberta in Andréja Joliveta. Sodeloval je s Slovensko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in RTV Zagreb, s Sarajevsko in Beograjsko filharmonijo ter s številnimi slovenskimi in tujimi solisti. Kot komorni glasbenik je v duu s pianistom Marijanom Lipovškom izvedel ves opus sonat Johanna Sebastijana Bacha za flavto in čembalo/klavir. Več desetletij je deloval kot član baročnega ansambla Collegium musicum, v katerem so sodelovali Drago Golob (oboa), Igor Ozim (violina), Vlado Požar (violončelo), Janko Šetinc (čembalo) idr. Bil je član ansamblov Slovenski solisti (1957–65), Ansambla Slavko Osterc (1961) in Zagrebških solistov. Snemal je s Simfoničnim orkestrom RTV Ljubljana in slovenskimi solisti (Marijan Lipovšek, Zdenka Novak, Irena Grafenauer idr.). Za svoje umetniške dosežke je prejemal odlične kritike. Posthumno je izšla zgoščenka Boris Čampa : 1926–2000 (Ljubljana: ZKP RTV Slovenija, 2000).

Z odlično tehniko in muzikalnostjo je vplival na sodobno literaturo za flavto ter večkrat sodeloval pri nastajanju glasbenih del. Prvo med njimi je Nocturne pour flute et piano mladostnega prijatelja Janeza Komarja iz njunih študentskih let. V času študija in kmalu potem je zanj nastalo več skladb, s katerimi se je predstavljal na koncertih sodobne glasbe (Pavel Šivic: Sonataza flavto in klavir, Skica za dve flavti; Ivo Petrić: Sonata za flavto in klavir, Koncert za flavto in orkester, Šest skladb za flavto in klavir; Primož Ramovš: Ekspanzija za flavto solo; Igor Štuhec: Andantino&scherzo za flavto solo; Zeqirja Ballata: Suita za flavto solo).

Za solistično poustvarjanje je 1963 prejel nagrado Prešernovega sklada, kot pedagog pa 1989 nagrado Frana Gerbiča za življenjsko delo. Univerza v Ljubljani mu je 1997 podelila naziv zaslužni profesor.

Viri in literatura

  • ES.
  • ULBB.
  • Muzička enciklopedija, 1, Zagreb, 1971.
  • Leksikon jugoslavenske muzike, 1, Zagreb, 1984.
  • Martin Belič: Prof. Boris Čampa : Der grösste slowenische Flötenspieler, Interpret und Pädagoge in der letzten 50. Jahren, Salzburg, 2006 (diplomsko delo na Universität Mozarteum Salzburg).
  • Klavdija Feguš: Slovenska solistična literatura za flavto, Ljubljana, 2016 (magistrsko delo).
Koter, Darja: Čampa, Boris (1926–2000). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1021340/#novi-slovenski-biografski-leksikon (21. november 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine