Novi Slovenski biografski leksikon

COLNARIČ, Stanko (Slavko Colnarič), baritonist, operni pevec, zborovodja (r. 20. 1. 1922, Starše; u. 27. 10. 2001, Starše). Oče Davorin (Martin) Colnarič, poštni uradnik, organist, zborovodja, mati Marija Colnarič, r. Fric, krojačica. Brat Jože Colnarič, agronom, univerzitetni profesor, nečak Matjaž Colnarič, elektrotehnik, računalničar, univerzitetni profesor.

Po uspešno zaključeni osnovni šoli v Staršah pri Mariboru se je vpisal na klasično gimnazijo in glasbeno šolo v Mariboru. Nato se je vpisal na študij glasbe na Pedagoški akademiji v Ljubljani, prav tako je pričel s študijem solopetja pri Jeanette Foedransperg in Juliju Betettu na ljubljanskem konservatoriju. Študij je prekinil zaradi druge svetovne vojne in ga po osvoboditvi nadaljeval. Vojaški rok je služil v Beogradu, kjer je postal pevec in korepetitor Zbora Centralnega doma JLA. Prvih osnov zborovodstva se je učil pri Mihailu Vukdragoviću, takratnem rektorju Glasbene akademije v Beogradu. 1950 se je zaposlil v mariborski Operi kot zborist, a je že na začetku umetniške kariere poustvaril nekaj manjših opernih vlog. Velikokrat je namesto obolelih solistov reševal operne predstave. V obdobju 1963–78 je nastopal kot solist mariborske Opere in se redno pevsko izpopolnjeval pri nekdanji operni pevki Ivanki Ribič. V mariborski Operi je vodil Kvintet Anton Neffat, 1977–82 je bil umetniški vodja Mariborskega okteta, prav tako je vodil oktet Miloš Zidanšek in Septet slepih. Bil je zborovodja Zbora upokojencev Maribor, pevskega zbora KD Alojz Colnarič Starše in vodja zasedbe Dvanajstet v Tovarni avtomobilov Maribor. 1952–80 je vodil tudi pevski zbor KUD Zvonka Antoličič (Miklavž na Dravskem polju). Na Radiu Maribor je bil solist Komornega zbora, član dueta Stanko in Mija (z Mijo Vidic) ter član zabavnega ansambla Pohorski fantje.

Kot baritonist je v mariborski Operi poustvaril številne vloge. Mdr. je bil Ruiz (Giuseppe Verdi: Trubadur, 1951), Grof Ceprano (Giuseppe Verdi: Rigoletto, 1954, 1957), Lovro (Anton Foerster: Gorenjski slavček, 1954, 1967, 1979), Fléville (Umberto Giordano: Andrea Chénier, 1956), Miha Kastelic (Danilo Švara: Slovo od mladosti, 1957, 1959), Laertes (Ambroise Thomas: Mignon, 1961), Morales (Georges Bizet: Carmen, 1962), Marullo (Giuseppe Verdi: Rigoletto, 1962, 1966, 1969), Fiorello (Gioacchino Rossini: Seviljski brivec, 1963), Zarecki (Peter Iljič Čajkovski: Jevgenij Onjegin, 1963), Valentin (Charles Gounod: Faust, 1963), Malatesta (Gaetano Donizetti: Don Pasquale, 1964), Schaunard (Giacomo Puccini: La Bohème, 1964), Barak (Ferruccio Busoni: Turandot, 1965), Miha (Bedřich Smetana: Prodana nevesta, 1965), Ferdinand (Sergej Prokofjev: Zaroka v samostanu, 1966), Figaro (Gioacchino Rossini: Seviljski brivec, 1966), Lescaut (Giacomo Puccini: Manon Lescaut, 1966), Silvio (Ruggiero Leoncavallo: Glumači, 1966, 1976), Sharpless (Giacomo Puccini: Madame Butterfly, 1968), Renato (Giuseppe Verdi: Ples v maskah, 1969), Angelotti (Giacomo Puccini: Tosca, 1969), Tomski (Peter Iljič Čajkovski: Pikova dama, 1969), Palivec (Robert Kurka: Dobri vojak Švejk, 1970), Kralj (Carl Orff: Premetenka, 1971), Don Carlos (Giuseppe Verdi: Moč usode, 1971), Popiva (Kruno Cipci: Dundo Maroje, 1972), Belcore (Gaetano Donizetti: Ljubezenski napoj, 1972), Don Alfonso (Wolfgang Amadeus Mozart: Così fan tutte, 1973), Boniface (Jacques Ibert: Angelika, 1974), Zurga (Georges Bizet: Lovci biserov, 1974), Rodolfo (Vincenzo Bellini: Mesečnica, 1975), Marko (Giacomo Puccini: Gianni Schicchi, 1977), Plumkett (Friedrich von Flotow: Marta, 1977) idr. Med njegovi najuspešnejši operni kreaciji sodita Carlo Gérard (Umberto Giordano: Andrea Chénier, 1968) in Oče Germont (Giuseppe Verdi: Traviata, 1976), kjer sta se njegov pevski in igralski talent zlila v ubrano celoto.

Uspešno je nastopal tudi v operetah Pri treh mladenkah Franza Schuberta in Heinricha Bertéja, Pri belem konjičku Ralpha Benatzkyja v Domu JLA pod taktirko Pavleta Brzulje in v opereti Radovana Gobca Planinska rožapod taktirko Vladimirja Koblerja v mariborski Operi.

Bil je lirski baritonist s sposobnostjo mehkega niansiranja.

Za dolgoletno vodenje Zbora upokojencev Maribor je prejel plaketo republiškega Društva upokojencev, 1998 je postal prvi prejemnik listine Častni občan občine Starše za širjenje pesmi med mladimi v domačem in tujem okolju ter izjemno predanost kulturi.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL.
  • Muzička enciklopedija, Zagreb, 1958–1963.
  • Slovenski gledališki leksikon, Ljubljana, 1972.
  • Leksikon jugoslavenske muzike, Zagreb, 1984.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo, Ljubljana, 1999.
  • Dušan Mevlja: Stanko Colnarič – 65-letnik, Večer, 22. 1. 1987.
  • M. Erbežnik: V pesem je treba preliti srce, Večer, 28. 1. 1978.
  • Občina Starše, nagrade in priznanja (november 2017).
Bohak, Tina: Colnarič, Stanko (1922–2001). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1021260/#novi-slovenski-biografski-leksikon (24. avgust 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine