Novi Slovenski biografski leksikon

CIPCI, Kruno, skladatelj, dirigent (r. 16. 2. 1930, Split, Hrvaška; u. 15. 4. 2002, Ljubljana, pokopan v Splitu, Hrvaška). Oče Hrvoje Cipci, mati Vinka Cipci. Stric Jakov (Jakob) Cipci, dirigent.

Na Glasbeni akademiji v Zagrebu je študiral kompozicijo (mentorja Milo Cipra, Stjepan Šulek) in dirigiranje (mentor Friedrich Zaun), a študija ni končal. Pozneje je nadaljeval študij kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani (mentor Matija Bravničar). Krajši čas je dirigiral v zagrebškem Pionirskem gledališču in bil zaposlen na Radiu Zagreb (1959–62). Po zaposlitvi na Radiu Ljubljana (1962) se je preselil v Ljubljano in odtlej večino ustvarjalnih moči posvetil slovenskemu kulturnemu prostoru. Vse do upokojitve 1992 je deloval kot glavni urednik programa za resno in zabavno glasbo RTV Ljubljana. V tem času je bil tudi dirigent Plesnega orkestra RTV Ljubljana. Kot dirigent je mdr. nastopal v Mariboru, Splitu, Osijeku, Dubrovniku in v tujini (Poljska, Češka).

V slovenski glasbeni prostor se je vključil kot član skladateljske skupine Pro musica viva. Čeprav je skupina veljala za zastopnico sodobnih modernističnih načel, se je Cipci izraziteje navezoval na tradicionalnejše skladateljske vzore (menil je, da je skladatelj »lahko sodoben, čeprav ni avantgardist«). Člani skupine so ga povabili medse, ker so v radijskem uredniku videli dragoceno povezavo z radiem in televizijo.

V obdobju delovanja skupine Pro musica viva je Cipci pripravil številne radijske in televizijske oddaje o sodobni glasbi, v katere so bili vključeni tudi člani skupine (Uvod v glasbo 20. stoletja, 1962; Ali razumete sodobno glasbo?, 1964; Pota sodobne glasbe, 1968).

V sodelovanju s TV Slovenija je 1966 pripravil in posnel prvo slovensko televizijsko opero Doktor Petelin. Bil je avtor glasbe za otroško nadaljevanko Utonilo je sonce (1975) in televizijsko nadaljevanko Ščuke pa ni, ščuke pa ne (1980).

Kot avtor več kot 460 skladb oz. priredb si je prizadeval, da bi ohranil osnovne prvine tradicionalne glasbe ter jih po svojem pristnem muzikalnem občutku razširil in delno preoblikoval. Njegov glasbeni jezik označuje melodično izrazit in tematsko domiseln stavek. V svojih delih ohranja tonalni center, osnovne harmonske funkcijske odnose, enakomeren metrum in tradicionalno »kvadratno« strukturo znotraj simetričnih pesemskih, rondojskih, variacijskih idr. oblik. Pogosto je v dela vključeval imitacijo, inverzijo ipd. kontrapunktske postopke. Formalno se je opiral na tematsko kontrastiranje oz. variiranje, včasih tudi z daljšimi doslednimi ponovitvami. Vzor je iskal v neoklasicističnem objektiviziranem jeziku skladateljev, kot sta bila Sergej Prokofjev in Benjamin Britten. Živahen ritem dopolnjuje iskriva obilica glasbenih idej, vpetih v urejen instrumentacijski stavek. Kot dirigent je odlično poznal možnosti posameznih instrumentov in celotnega orkestrskega zvoka (orkestriral je več del drugih skladateljev).

Cipci se je še posebno uveljavil z glasbo za gledališki oder, pri čemer je uspešno povezoval glasbo s scenskimi poudarki. Celo v redkejših primerih absolutne glasbe srečamo prvine, ki ilustrativno sugerirajo določeno situacijo, značaj, osebo, izraz, odnos ipd. Že zgodaj je napisal več baletov in glasbenih pravljic, pozneje pa se je posvetil pisanju scenske glasbe in oper. Čeprav je mestoma uporabljal značilne motive pri karakterizaciji posameznih oseb, se je v operah opiral zlasti na tradicijo italijanske opere buffeiz prve polovice 19. stoletja, po kateri gledališko dramaturgijo določa živahen splet medsebojnega oplajanja vsebinskih poudarkov in razmerij čiste znotrajglasbene igre. V operah ni ohranjal tradicionalnega razmejevanja na posamezne številke, a se je vendarle nagibal k rabi zaključenih formalnih modelov (Doktor Petelin, Dundo Maroje). Poleg tega najdemo pri njem številne prvine situacijske komike, nenadne obrate in dramski crescendo proti skupinskemu finalu. V nekaterih primerih so mu izrazite parodije belcantističnih formul pomenile vir znotrajglasbene komike.

V baletih se je Cipcijev glasbeni izraz še prav posebno razživel – deloma ga uokvirja uprizorjena zgodba, hkrati pa ostaja dovolj prostora za svoboden muzikalni razmah glasbene forme. Hitra menjava dramskih prizorov, zgoščeno označevanje posameznih situacij, značajev, konfliktov ipd. so ustrezali Cipcijevemu kompozicijskemu mišljenju. Tako je zlasti v baletih, namenjenih mlajšim gledalcem (Pika nogavička, Sneguljčica in sedem palčkov) oblikoval duhovito, prokofjevsko razposajeno sliko.

Cipci je vse do konca ohranjal v osnovi tradicionalno izčiščen glasbeni slog in ne glede na vse modernistične estetske pretrese ostajal zvest predvsem lastni kompozicijski resnici.

Dela

Simfonična dela

  • Sinfoniette za godala (1953).
  • Concertino za oboo in godala (1958).
  • Concertino za komorni orkester (1962).
  • Ježeva hiša, glasbena pravljica na besedilo Branka Čopića (1959).
  • Srečni metulj, glasbena pravljica na besedilo Beatrice Bex (1971).
  • Klepetava želva, glasbena pravljica na besedilo Polonce Kovač (1973).
  • Dva zmerjavca, glasbena pravljica (1978).
  • Muca copatarica, glasbena pravljica, besedilo Ela Peroci (1978).
  • Kosovirji na leteči žlici, scenska glasbena pravljica na besedilo Svetlane Makarovič (1978).

Komorna dela

  • Suita za pihalni kvintet (1960).
  • Štiri miniature za klavir, godala in pihala (1960).
  • Miniature za pihalni kvintet (1962).

Opere

  • Dundo Maroje (slovenska verzija Boter Andraž), komična opera v dveh dejanjih, libreto Kruno Cipci (1960–61; rev. 1971).
  • Doktor Petelin, televizijska opera v treh dejanjih, libreto Fran Žižek (1965).

Baleti

  • Zlatna lopta (Zlata žoga), baletna pantomima v treh slikah s prologom (1950).
  • Čarobna frula (Čarobna piščal), balet (1953).
  • Pika nogavička, balet v šestih slikah (1961).
  • Butalci, baletna pravljica v treh delih (1964).
  • Sneguljčica in sedem palčkov, balet v šestih slikah (1970).
  • Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, balet po drami Ivana Cankarja (1979).
  • Turjaška Rozamunda, balet na istoimensko romanco Franceta Prešerna (1985).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL.
  • Arhiv RTV Slovenija.
  • ES.
  • Friderik Dolski: Iskanje novega je težko, Večer, 21. 5. 1968.
  • »Doktor Petelin«, nova slovenska opera, Primorski dnevnik, 26. 5. 1968 (anonimno).
  • D. Šerić: Cipci nije Držić, Slobodna Dalmacija, 1. 7. 1972.
  • Srečko Niedorfer: Delamo se bolj kulturni, kot smo, Večer, 7. 4. 1980.
  • Matjaž Barbo: Pro musica viva, Ljubljana, 2001.
  • Dejan Juravić: Kruno Cipci : »Dobra in slaba glasba«, Ljubljana, 2007 (diplomska naloga, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za muzikologijo).
Barbo, Matjaž: Cipci, Kruno (1930–2002). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1021230/#novi-slovenski-biografski-leksikon (19. oktober 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine