Novi Slovenski biografski leksikon

BUTINA, Milan, slikar, likovni teoretik, scenograf, kostumograf (r. 21. 11. 1923, Kočevje; u. 24. 6. 1999, Ljubljana). Oče Anton Butina, podjetnik, mati Katarina Butina, r. Kajfež. Nečak Marko Butina, slikar, ilustrator, avtor stripov, restavrator, nečak Vasja Butina, gospodarstvenik, publicist, politik.

Otroštvo je preživel v Kočevju in bližnji Moravi. 1934–37 je obiskoval III. realno gimnazijo v Ljubljani, 1937–41 državno realno gimnazijo v Kočevju. 1939–40 je kot tkalec opravljal prakso v Hutterjevi tekstilni tovarni v Mariboru. Med drugo svetovno vojno je bil na osvobojenem ozemlju v Moravi sodelavec mladinske OF. 1942 so ga Italijani skupaj z očetom in bratom odpeljali v taborišče Monigo pri Trevisu, potem je bil interniran v taborišču Chiesa nuova pri Padovi, kjer je ostal do kapitulacije Italije. 1943–45 je sodeloval v krajevni organizaciji OF v Zagrebu, kjer so ga aprila 1945 aretirali ustaši in za en mesec zaprli. 1945–47 je služil vojaški rok v Litiji, Škofji Loki in Idriji. Od 1947 je študiral slikarstvo na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani in 1951 diplomiral. 1971 je opravil strokovni izpit za srednješolskega profesorja za likovno vzgojo. 1976 se je vpisal na podiplomski študij na Oddelku za filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je 1979 zagovarjal magistrsko nalogo Elementi likovne prakse, 1982 pa doktoriral z disertacijo Dialektičnost likovnega mišljenja. 1975 se je študijsko izpopolnjeval v Baslu in Parizu, 1979/80 pa v Linzu in na Dunaju.

1950–70 je bil zaposlen v Mestnem gledališču ljubljanskem kot slikar in scenograf, 1962–67 pa kot tehnični vodja in scenograf. 1970–75 je poučeval na Srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani (Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana) kot profesor za risanje, likovno teorijo in ploskovno oblikovanje. 1975–81 je bil redno, nato pa do 1984 pogodbeno zaposlen na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (ALUO); 1975 je bil izvoljen v naziv docenta za likovno teorijo in likovno metodiko, 1982 v naziv izrednega profesorja za likovno teorijo in barvne študije. 1970–73 je pogodbeno predaval scenografijo na AGRFT, 1981–90 je bil zaposlen na Oddelku za tekstilno tehnologijo Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, kjer je bil 1982 izvoljen v naziv izrednega, 1988 pa v naziv rednega profesorja za likovno teorijo in barvne študije. 1983–85 je pogodbeno predaval teorijo likovne umetnosti na Pedagoški fakulteti na Reki. Upokojil se je 1990. 1993 je imel ciklus predavanj o teoriji oblik v okviru podiplomskega študija na Biotehniški fakulteti in na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, 1995–99 je predaval likovno teorijo na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani.

1962–64 je bil član Sveta za kulturo Okrajnega odbora Ljubljana, 1963–65 in 1968–70 član upravnega odbora Društva slovenskih likovnih umetnikov (DSLU). V okviru komisij Zavoda SRS za šolstvo je 1975 in 1978 sodeloval pri pripravi šolskega predmeta umetnostna - likovna vzgoja. Bil je član žirije za Levstikovo nagrado 1988–89 in likovne žirije za Prešernovo nagrado 1990–91.

Velja za utemeljitelja likovne teorije na Slovenskem, ki jo je z objavami v periodičnem tisku in knjigah dvignil na znanstveno raven. Teoretične zakonitosti je oblikoval na podlagi praktičnega raziskovanja skozi lastna umetniška dela in dela učencev ter na podlagi tuje likovnoteoretske literature, psihologije in filozofije. Pomembna je njegova povezava likovne teorije z gestalt psihologijo, še zlasti pa s psihologijo Carla Gustava Junga. Opozoril je na tesen odnos med likovnimi elementi in Jungovo teorijo psiholoških tipov, s katero je prišel v stik sredi šestdesetih let 20. stoletja. Je avtor generativne sheme temeljnih likovnih elementov, ki sodi med njegova najpomembnejša odkritja ne le v slovenskem, temveč v svetovnem merilu, saj je kot prvi likovni teoretik opozoril na skupni izvor likovnih elementov, jih postavil v logične medsebojne odnose in hierarhično razporedil glede na njihovo oblikotvorno vlogo. Drugo takšno pomembno odkritje je medsebojna odvisnost med likovnimi jeziki in menjavo slogov v zahodnoevropski likovni umetnosti, kjer je različna slogovna obdobja likovne umetnosti pogojil s čustvenim in doživljajskim razpoloženjem posamezne zgodovinske dobe.

Objavil je številne članke, največ v revijah Sodobnost, Naši razgledi, Sinteza, Anthropos, Likovne besede, Likovna vzgoja, Gea. Je avtor več likovnoteoretskih del, učbenikov in drugih knjig s področja likovne vzgoje. Njegova Mala likovna teorija je bila prevedena v italijanščino.

Butinov slikarski opus obsega predvsem tihožitja in krajine, manj številni so portreti, žanrske upodobitve, figuralni prizori. Realizem, ki ga je osvojil v času študija na akademiji, je že sredi petdesetih let 20. stoletja prepletel z intenzivnejšo barvno lestvico pod vplivom kolorizma Henrija Matissa, pri čemer za prelomno velja delo Tihožitje z rdečo mizo. Od druge polovice petdesetih let 20. stoletja in v nadaljnjih dveh desetletjih v njegovih delih odmevajo še posamezne značilnosti sintetičnega kubizma, ki ga je začel spoznavati že v zgodnjem obdobju prek reprodukcij Picassovih del, in značilnosti metafizičnega slikarstva. Nove spodbude je prenesel v številna tihožitja, obenem je likovno problematiko obravnaval tudi s teoretičnega vidika, ko se je poglabljal npr. v morfološke učinke barv. Trdno zgrajene kompozicije, katerih osrednji poudarek je večinoma barva oz. barvna ploskev, prehajajo od realistično zasnovanih do abstrahiranih, sestavljenih iz ploskev, dopolnjuje jih uravnotežena barvna lestvica. Dela zaznamujeta natančna zasnova in oblikovna izčiščenost. Njegove krajine ostajajo v mejah realizma, vendar so detajli opuščeni, glavno vlogo pa prevzame barva. Harmonično ubrana barvna lestvica in slikovite poteze, ki mestoma tvorijo barvne ploskve, spreminjajo krajinske izseke v likovni problem. Ustvarjal je v tehnikah olja, tempere, gvaša, akvarela, pastela, akvatinte, linoreza, kolaža, tuša, (barvnega) svinčnika, flomastra itd.

Sodeloval je z večino slovenskih gledališč. Izdelal je kostume za vrsto gledaliških predstav, kot scenograf je 1951–73 izdelal ali sodeloval pri izdelavi več kot devetdeset scen za slovenska gledališča in za več televizijskih oddaj RTV Slovenija. 1961 je izdelal scenografijo za televizijske igre Baba Dijen in košček sladkorja, V pričakovanju jutra in Na počitnice. Ohranjene so skice za scenografije in nekaj maket. Skice kažejo raznolik slogovni razpon, zasnova scen se je gibala med realističnim in abstrahiranim, nekatere so črpale iz kubizma, minimalizma in nadrealizma.

1965 je za knjigo Slikarsko mišljenje prejel Župančičevo nagrado.

Dela

  • Elementi likovne prakse, Ljubljana, 1982, 21997 (izšlo pod naslovom Prvine likovne prakse).
  • Slikarsko mišljenje : od vizualnega k likovnemu, Ljubljana, 1984, 21995.
  • O slikarstvu : likovnoteoretični spisi, Ljubljana, 1997.
  • Uvod v likovno oblikovanje : priročnik za likovne šole, Ljubljana, 1997.
  • Mala likovna teorija, Ljubljana, 2000, 22003.
  • Likovna teorija : učbenik za likovno teorijo v vzgojno-izobraževalnem programu umetniška gimnazija – likovna smer, Ljubljana, 2004, 22007, 32011 (s soavtorji).
  • Teoria figurativa di Butina, Milano, 2008.
  • Osebna bibliografija COBISS.

Likovna dela

  • Brez naslova (V študijski sobi; Moja študentska soba; olje na kartonu, 1951, zasebna last).
  • Portret igralke Duše Počkaj (olje na platnu, 1956, zasebna last).
  • Tihožitje z rdečo mizo (olje na lesonitu, 1955, zasebna last).
  • Tihožitje s tremi limonami (olje na lesonitu, 1955, zasebna last).
  • Tihožitje s torbico (olje na platnu, 1955, Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec).
  • Tihožitje s čajnikom (olje na platnu, 1956, zasebna last).
  • Scenska skica za predstavo Armand Salacroux : Življenje ni resno (gvaš na papirju, 1956, zasebna last).
  • Tihožitje z ribami (olje na kartonu, 1958, zasebna last).
  • Scenska skica za predstavo Bertold Brecht : Gospod Puntilla in njegov hlapec Matti (flomaster na papirju, 1964, zasebna last).
  • Scenska skica za predstavo Albert Camus : Nesporazum (kolorirana risba s flomastrom na papirju, 1966, zasebna last).
  • Scenska skica za predstavo Peter Weiss : Pesem o luzitanskem strašilu (gvaš na papirju, 1968, zasebna last).
  • Sora (Krajina; olje na platnu, 1975, zasebna last).
  • Istrski bor (olje na lesonitu, 1988, zasebna last).

Samostojne razstave

  • Kočevje, 1970 (Likovni salon Kočevje).
  • Maribor, 1976 (Mladinsko razstavišče galerija Avla).
  • Zagorje ob Savi, 1978 (Delavski dom).
  • Idrija, 1979 (Galerija Idrija).
  • Škofja Loka, 1983 (Puštalski grad).
  • Ljubljana, 1988 (Foyer Mestnega gledališča ljubljanskega).
  • Mirano, Italija, 1992 (Barchessa Villa 25. Aprile).
  • Ljubljana, 1994 (Galerija Društva slovenskih likovnih umetnikov).
  • Maribor, 1995 (Galerija Društva likovnih umetnikov Maribor).
  • Celje, 1996 (Likovni salon).
  • Ljubljana, 1998 (Galerija Vodnikova domačija).
  • Škofja Loka, 1998 (Groharjeva galerija).
  • Idrija, 2005 (Galerija Nikolaja Pirnata).
  • Ribnica, 2006 (Galerija Miklova hiša).
  • Slovenj Gradec, 2009 (Koroška galerija likovnih umetnosti).
  • Ljubljana, 2013 (Galerija Vodnikova domačija).
  • Tržič, 2016 (Galerija Atrij).

Skupinske razstave

  • Društvo slovenskih upodabljajočih umetnikov (Ljubljana, 1954).
  • Slovenska umetnost po osvoboditvi 1945–1955 (Ljubljana, 1955).
  • Slovenska scenografija (Ljubljana, 1958).
  • Scenografija i kostim (Novi Sad, Srbija, 1960).
  • Medjunarodni trijenale pozorišne scenografije i kostumografije (Novi Sad, Srbija, 1966 in 1969).
  • PQ 71 – Pražské Quadríennale jevištního výtvarnictví a divadelní architektury (Praga, Češka, 1971).
  • Razstava slikarskega plenerja (Sosnowiecz, Poljska, 1975).
  • Pokrajina v delih slovenskih likovnih umetnikov (Ljubljana, 1985).
  • Akvareli učesnika akvarelističke kolonije Sava 89 (Slavonski Brod, Hrvaška, 1989).
  • Realisti v gradu Snežnik (Snežnik, 1991).
  • 12. slikarska kolonija v Svečah (Suetschach/Sveče, Avstrija, 1992).
  • Od skice do lutke : petdeseta in šestdeseta leta Lutkovnega gledališča Ljubljana (Ljubljana, 1999).
  • Spominska razstava Milana Butine, Ivana Seljaka - Čopiča in Sava Sovreta (Ljubljana, 2011).

Viri in literatura

  • Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gimnazija Kočevje 1872–1979 (KOČ 86), 9–10; Gimnazija Ljubljana Bežigrad 1907–1987 (LJU 188), 8–10.
  • Zasebni arhiv Darje Butina.
  • Likovna enciklopedija Jugoslavije, 1, Zagreb, 1984.
  • Allgemeines Künstlerlexikon, 15, München - Leipzig, 1997.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • ALU 1945–1995, Ljubljana, 1995.
  • Milan Golob, Robert Lozar: Pogovor z Milanom Butino / Interview with Milan Butina, Likovne besede, 35–37, 1996, 132–141.
  • Jožef Muhovič: Milan Butina – slikar : o semantičnih horizontih Butinovega slikarstva, Likovne besede, 35–37, 1996, 142–147.
  • Vid Pečjak: Predgovor, Milan Butina: Mala likovna teorija, Ljubljana, 2000, VII–XI.
  • Jožef Muhovič: Predgovor : o horizontih Butinove Male likovne teorije, Milan Butina: Mala likovna teorija, Ljubljana, 2000, XII–XVII.
  • Milan Butina (1923–1999) : monografska razstava december 2009–februar 2010, Slovenj Gradec, 2009 (besedila Črtomir Frelih, Jožef Muhovič, Milena Zlatar).
  • Slovenski filmski center, Milan Butina (julij 2016).
Rakovec, Andreja: Butina, Milan (1923–1999). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1020680/#novi-slovenski-biografski-leksikon (21. avgust 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine