Novi Slovenski biografski leksikon

BUDAU, Elza (psevdonim Štefka Dolenc), pisateljica, avtorica besedil slovenskih popevk, novinarka (r. 28. 12. 1941, Beograd, Srbija). Oče Tulij Budau, kemik, ekonomist, industrijski fotograf, mati Gizela Budau, r. Dolenc. Praded Hinko Dolenc, pravnik, pisatelj, prapraded po materini liniji Miroslav Vilhar, skladatelj, pesnik, dramatik, pisatelj, politik, časnikar.

Rojena je bila v Beogradu, zaradi vojne sta se z materjo preselili na Bled, 1945 se je družina preselila v Ljubljano. 1945–49 je obiskovala zasebno glasbeno šolo za harmoniko, 1950–60 pa nižjo in srednjo glasbeno šolo – klavir (zaključila je dva razreda srednje glasbene šole). Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala v Ljubljani, po maturi je 1960–64 študirala (do absolventure) arhitekturo (smer B, ki jo je ustanovil Edvard Ravnikar) na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. Njeno študentsko delo je bilo izbrano za razstavo Bauhaus – omreževanje idej in prakse v muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu (2015) ter za razstavo Toward Concrete Utopia : Architecture in Yugoslavia 1948–1980 v muzeju sodobne umetnosti (MoMA) v New Yorku (2018).

V čas gimnazijskih let datirajo prve objave njenih novel v mentorski reviji Mlada pota ter črtic in potopisov v Delu. Že 1958 je nastal tudi njen pripovedni prvenec Diagram neke ljubezni, ki je bil (pod psevdonimom Štefka Dolenc) delno objavljen v reviji Mlada pota, 1962 pa pod njenim imenom v knjižni obliki zbirke Pota mladih pri Mladinski knjigi. 1969 se je zaposlila v administraciji organizacijske enote glasbene produkcije RTV Ljubljana, od 1977 je bila zadolžena za mednarodno distribucijo posnetkov, kasneje je bila producentka za resno glasbo, potem pa novinarka specialistka za posebne naloge v dokumentarno-feljtonski redakciji.

Mladostne objave krajših pripovednih besedil v Mladih potih (1955/56 Resničnost in sanje, 1956/57 Ena in ena sama ljubezen, 1957/58 segment iz Diagrama neke ljubezni) niso ostale neopažene (zanje je prejela tretjo, drugo in prvo nagrado Mladih potov), odmevno sprejeti pa so bili tudi črtica z naslovom Pomaranča, na kateri se je ustavilo sonce (Delo, 23. 5. 1959), potopis po Dalmaciji, Črni gori in Bosni z naslovom Dva litra in pol južnega sonca (Delo, 14. 6. 1959) ter potopis o študijskem potovanju po Grčiji v več nadaljevanjih (Delo, 1961).

Njeno prvo knjižnopripovedno delo Diagram neke ljubezni je krajši roman o mladostni ljubezni, o vznemirljivem čutnem in čustvenem prebujanju v svet odraslosti ter njenih krhkih in negotovo iskrivih možnostih. Urednik Ivan Potrč je v podajanju zgodbe in intimnem doživljanju, zajetem v pripovedi, upravičeno prepoznaval svežino in odkrito iskrenost kot svojsko ter novo vrednost prihajajočega pisanja. Drugi, precej obsežnejši roman Ljubezen v f-molu, ki se tematsko nanaša na zrelo izkustvo ljubezni in samopotrjujoče čutne bližine, je nastajal dobri dve desetletji kasneje in izšel 1987. Intimna prvoosebna pripoved ženske, ki se v enkratno bujnem obmorskem vzdušju poletnih dni odpre spontani erotični zvezi z moškim ter preraste v močno strast in ljubezen, se v poskusu počitniške ponovitve njune partnerske sreče izteče v neopredeljivo medsebojno oddaljitev in nerazjasnjeno izpraznjenost zveze.

Obsežno področje njenega ustvarjanja od 1963 naprej predstavlja pisanje besedil za popevke (več kot 1.000 izvirnih ter številne prevedene in prirejene), mdr. zmagovalna pesem Poletna noč na glasbo Mojmirja Sepeta ter v izvedbi Marjane Deržaj in Beti Jurković s festivala Slovenska popevka 1964, ki jo je kritika uvrstila v vrh slovenskih popevkarskih besedil. Med najbolj znanimi so še Pegasto dekle, Samo nasmeh je bolj grenak, Vrača se pomlad, Ljubezen v f-molu, Brez besed, Ko ljubezen umre, Nikogar ni kakor ti, Včasih, Na pragu let, Ti si moja ljubezen idr.

1988–90 je v izvirni obliki poetično-humorističnih-kulinaričnih črtic za Val 202 tedensko pripravljala radijsko oddajo Kulinarični utrinki in s tem uvedla redko slovensko literarno zvrst.

Izpostaviti gre še cikel radijskih oddaj Večerni utrinek, za katerega je goste izbirala izredno subtilno in jih prikazovala s poslušalcem manj ali povsem neznane plati, oddaje pa je obogatila z veznim besedilom, ki je mejilo že na pravo pesniško govorico. Je tudi avtorica več drugih odmevnih, zlasti prazničnih radijskih oddaj, npr.Sveča za Angelo, Božičevanje z Božiči, Radi smo prešerni.

Za popevkarska besedila je prejela številna priznanja, nagrade, plakete in medalje, med njimi tudi zlato noto, mednarodno nagrado za najboljše besedilo (Solingen, 1973) za pesem Ko ljubezen umre. Za življenjsko delo je 2003 prejela nagrado viktor za medijske dosežke in dosežke v popularni kulturi, 2007 pa Ježkovo nagrado za življenjsko delo (za neprecenljiv opus na področju radijskega in glasbenega ustvarjanja).

Dela

  • Diagram neke ljubezni, Ljubljana, 1962.
  • Ljubezen v f-molu, Ljubljana, 1987.
  • Na pragu let, Ljubljana, 2001 (CD in knjižica 22 besedil).
  • Osebna bibliografija COBISS.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Besedila Ivana Potrča, Franceta Bevka in Mitje Mejaka na zavihu romana Diagram neke ljubezni.
  • Jure Potokar: Elza Budau, Na pragu let, Ampak, 3, 2002, št. 6/7, 93.
Škulj, Jola: Budau, Elza (1941–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1020570/#novi-slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine