Novi Slovenski biografski leksikon

BUČAR, Danilo, skladatelj, dirigent (r. 8. 6. 1896, Črnomelj; u. 8. 8. 1971, Ljubljana). Oče Julij Bučar, pravnik, publicist, glasbenik. Žena Metka Bučar, r. Hahm (Ham), igralka, vnuk Vitan Mal, pisatelj.

Od četrtega leta je živel v Novem mestu, kjer je odraščal v literarno in glasbeno dejavni družini. Bil je nadarjen risar, kot glasbeni samouk je igral več instrumentov, klavir in glasbeno teorijo ga je poučeval skladatelj Ignacij Hladnik, kasneje njegov učitelj glasbe na novomeški gimnaziji. Formalno se je glasbeno izobraževal le na gimnaziji. Kot dijak je sodeloval v dijaškem orkestru, vodil ženski oktet in tamburaški orkester. Pri petnajstih je napisal prvo skladbo, samospev Pesem brez besed na besedilo sošolca Viktorja Markiča. Ker oče njegove glasbene poklicne želje ni odobraval, je Danilo študiral farmacijo in ostal glasbeni samouk. Pred prvo svetovno vojno je deloval v novomeškem študentskem literarnem krožku (člana sta bila tudi Anton Podbevšek in Božidar Jakac), ki se je razvil v gledališko družino in vplival na povojno kulturno gibanje »novomeška pomlad«. Med vojno je bil v garnizijski bolnišnici v Gradcu in nato v Pulju. 1919–21 je služboval na Jesenicah, se udejstvoval kot zborovodja in član gledališke skupine ter tam spoznal Metko Hahn, s katero sta se zapisala gledališču. 1921 je sodeloval pri ustanovitvi ljubljanskega Šentjakobskega gledališča, za katerega je sestavil orkester, komponiral scensko glasbo in spevoigre, občasno igral in režiral ter postal eden njegovih pomembnejših članov. S pevcem Francem Držajem sta 1930 kot prva Slovenca za berlinsko gramofonsko družbo Homophon posnela več plošč slovenskih ljudskih pesmi in šaljivih kupletov. V tem obdobju je kot komik, snovalec in izvajalec kupletov nastopal tudi na ljubljanskem radiu. V prostem času je zbiral ljudske napeve Bele krajine, posebno Žumberške, skozi katere se je ohranilo uskoško bosansko ljudsko izročilo. Te pesmi je v obliki priredb za zborovske zasedbe kot prvi skladatelj prenesel v glasbeno literaturo. Med obema vojnama je deloval kot dirigent ljubljanskega Delavskega prosvetnega društva Zarja in bil mentor številnim pevskim skupinam. 1914–49 je deloval v farmacevtski stroki, od 1949 do upokojitve 1966 je bil na Radiu Ljubljana urednik in avtor oddaj za zborovsko glasbo.

Pisal je za zborovske zasedbe, samospeve, spevoigre, opereto in orkestralne skladbe. V tridesetih letih 20. stoletja so za Šentjakobsko gledališče nastale spevoigre Študentje smo, Na Trški gori, Smuk-smuk (besedilo Metka Bučar) in Kurent (besedilo Metka Bučar, verzi Viktor Markič), premierno uprizorjene 1932–39. Odmevno delo Študentje smo je 1933 predelal v opereto, s katero se je skušal uveljaviti tudi na odru SNG Maribor. Ustvaril je scensko glasbo k drami Ivana Cankarja Pohujšanje v dolini šentflorjanski in za Desetega brata Josipa Jurčiča. Za različne zborovske zasedbe je priredil številne ljudske pesmi, ki jih označujejo pretežno lirični, epski ali šaljivi značaj, pristna melodika in kompozicijska tekstura v ljudskem duhu. Med njimi izstopa moški zbor Tam, kjer pisana so polja (besedilo Viktor Markič), nastal 1933 za oktet društva Ljubljanski zvon, ki je pogosto izvajan do danes. Med priredbami ljudskih Žumberških pesmi izstopajo zbori Cvijeće mi polje pokrilo, Tiraj ovce devojko, Baš usred našeg sela idr., uglasbil pa je tudi številne dolenjske ljudske (Fantje s Trške gore). V tridesetih letih 20. stoletja je začel ustvarjati umetne zborovske skladbe in nekatere prvence izdal v glasbeni reviji Zbori (1933). Svoje skladbe je pogosto prirejal za različne zasedbe ter jih posvečal pevcem in zborovodjem. Številna dela so razširjena do danes, med njimi Da te ni, Sončni žarki, Za deveto goro, Žalostinka in Kurent. Za mladinski zbor Trboveljski slavček je 1933 napisal delo s socialno tematiko Trije bratci (besedilo Viktor Markič), ki so ga pogosto izvajali tudi ženski zbori in kvarteti. Številna dela so nastala na besedila Viktorja Markiča in Cvetka Golarja, mladinske zbore povojnega časa pa je pisal na besedila Janeza Bitenca (Aja tutaja, Metuljček cekinček idr.). Med samospevi izstopata deli Delavec (besedilo Cvetko Golar) in Kmetova pesem (besedilo Karel Destovnik - Kajuh). Napisal je dve obsežnejši orkestralni deli, Belokranjske pisanice (1943), ki veljajo za eno vidnejših skladb programskega značaja, posvečenih Beli krajini, in Žumberško rapsodijo (1946) za pihalni orkester, ki temelji na ljudskih pesmih Žumberčanov in je bila izdana v priredbi Stjepana Dleska za simfonični orkester (2011). V rokopisni zapuščini je tudi osnutek opere iz 1944. V Bučarjevem opusu prevladujeta ljudsko občutena melodika in romantična tekstura brez sodobnejših kompozicijskih sredstev, kar skladatelj preseže s prepričljivim občutkom za uravnoteženost vsebine in glasbe v liričnem, epskem ali šaljivem tonu. Glasbenogledališka dela so ostala v rokopisih in po drugi svetovni vojni niso bila izvajana. Zborovske skladbe so večinoma razpršene v različnih glasbenih revijah (Zbori, Naši zbori, Grlica idr.), izjema je zbirka Ženski zbori (1985), ki obsega pomembnejše umetne skladbe in priredbe narodnih.

Dela

Glasbenogledališka dela

  • Študentje smo, spevoigra/opereta, 1932/33 (besedilo Metka Bučar).
  • Na Trški gori, spevoigra, 1936 (besedilo Metka Bučar).
  • Smuk-smuk, spevoigra, 1938 (besedilo Metka Bučar).
  • Kurent, spevoigra, 1939 (besedilo Metka Bučar, Viktor Markič).

Mešani zbori

  • Kurent, 1934 (besedilo Viktor Markič).
  • Žalostinka, 1940 (besedilo Dragotin Kette).
  • Za deveto goro, 1963 (besedilo Viktor Markič).

Moški zbori

  • Fantje s Trške gore, 1933 (besedilo Viktor Markič).
  • Tam, kjer so pisana polja, 1933 (besedilo Viktor Markič).
  • V pozdrav, 1934 (besedilo Viktor Markič).
  • Cvijeće mi polje pokrilo, 1934 (ljudska iz Žumberka).
  • Da te ni, 1946 (besedilo Emil Gabrovšek).
  • Baš usred našeg sela, 1948 (ljudska iz Žumberka).
  • Sonce sije, 1948 (besedilo Cvetko Golar).
  • Sonce, 1953 (besedilo Viktor Markič).

Ženski in mladinski zbori

  • Aja tutaja, 1954 (besedilo Janez Bitenc).
  • Metuljček cekinček, 1955 (besedilo Janez Bitenc).
  • Burja, 1957 (besedilo Cvetko Golar).
  • Sončni žarki, 1963 (besedilo Danilo Gorinšek).
  • Trije Tiraj ovce devojko, 1940 (ljudska iz Žumberka).
  • Trije bratci, 1933 (besedilo prevedel Viktor Markič).

Samospevi

  • Kupleti, 1930.
  • Delavec, 1939 (besedilo Cvetko Golar).
  • Kmetova pesem, 1947 (besedilo Karel Destovnik - Kajuh).
  • Osamljena, 1950.

Orkestrska dela

  • Belokranjske pisanice, 1943.
  • Žumberška rapsodija, 1946.

Objavljeni zbori

  • Tam, kjer pisana so polja; Narodna pesem o trnovski fari; Angelček, Zbori, 9, 1933, št. 4, 25–28.
  • [Izbor Bučarjevih zborovskih skladb], Naši zbori, 11, 1956, št. 2 (Bučarju posvečena številka).
  • Ženski zbori, Ljubljana, 1985.

Diskografija

  • Bela krajina, Orkester Premogovnika Velenje, dirigent Ivan Marin, Velenje, 2002 (izvajano delo: Danilo Bučar: Belokranjske pisanice).
  • Slovenska zborovska glasba, 33, Ljubljana, 2004 (izvajani skladatelji: Danilo Bučar, Ludvik Puš, Lojze Mav, Pavle Kernjak).
  • Danilo Bučar : Na Trški gori (priredba Stjepan Dlesk), Orkester Slovenske vojske, Ljubljana, 2006.
  • Slovenske zgodbe, Simfonični orkester RTV Slovenija, dirigent Marko Munih, Ljubljana, 2009 (izvajano delo: Danilo Bučar: Belokranjske pisanice).
  • Osebna bibliografija COBISS.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • NUK, Glasbena zbirka, mapa Danilo Bučar.
  • SLOGI, sign. 7, mapa 8.
  • ES.
  • Slovenski gledališki leksikon, Ljubljana, 1972.
  • Velik uspeh dveh Ljubljančanov, Slovenski narod, 4. 1. 1930.
  • Jože Dular: Pomembni Belokranjci, Metlika, 1988.
  • Janez Bitenc: Danilo Bučar v anekdotah, Naši zbori, 48, 1996, št. 5–6, 131–133.
  • Dolenjski biografski leksikon (julij 2017).
Koter, Darja: Bučar, Danilo (1896–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1020540/#novi-slovenski-biografski-leksikon (24. april 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine