Bratos, Savo (1926–)

BRATOS, Savo (Savo Bratoš, Savo Bratoz, Savo Bratož), kemijski fizik (r. 28. 7. 1926, Trst, Italija). Oče Josip Bratoz, ravnatelj posojilnice v Mariboru, mati Olga Bratoš, r. Goljevšček. Stric Milovan Goljevšček, gradbenik hidrotehnik, sestrična Alenka Goljevšček Kermauner, pisateljica, esejistka, dramatičarka, sestričnin mož Taras Kermauner, esejist, literarni zgodovinar, filozof.

Otroštvo je preživel v Mariboru, kjer je končal osnovno šolo in pet razredov klasične gimnazije, dva pa v Zagrebu (1942/43); maturiral je v Mariboru (1946), nato se je vpisal na študij fizike v Ljubljani in 1951 diplomiral. 1955 je na isti univerzi doktoriral s temo o karakterističnih nihajnih frekvencah molekul. 1964 je doktoriral še na Univerzi v Parizu s področja infrardečih spektrov komprimiranih plinov. 1951–55 je bil asistent na Kemijskem inštitutu Boris Kidrič v Ljubljani, 1956 pa je postal sodelavec Centre National de la Recherche Scientifique (CNRS) v Franciji. 1962 je tam postal znanstveni svetnik (maitre de recherche), 1969 je bil izvoljen za docenta in 1973 za rednega profesorja univerze Pierre et Marie Curie v Parizu. Ob upokojitvi 1996 je prejel naziv emeritirani (zaslužni) profesor te univerze. 1982 je bil imenovan za profesorja francoskih univerz izredne stopnje (Professeur titulaire Classe exceptionelle), 1983 je ustanovil Sekcijo za tekočine v okviru Oddelka za kondenzirano materijo pri Evropski fizikalni družbi in ji predsedoval 1983–91. CNRS ga je za obdobje 1992–2000 imenoval za direktorja projekta za ultrahitro kemijsko kinetiko.

Osrednje področje njegovega znanstvenega dela je molekulska dinamika tekočin. V tem okviru je raziskoval mnoge probleme infrardeče in ramanske spektroskopije. Od konca devetdesetih let 20. stoletja je uporabljal tudi moderne tehnike časovno ločene optične spektroskopije in časovno ločenega uklona rentgenskih žarkov. Z Dušanom Hadžijem in Henrykom Ratajczakom so pojasnili razloge za značilnosti infrardečih spektrov tekočin, ki so posledica vezi med vodikovimi atomi. Postavil je teorijo optičnega odziva tekočin v infrardečem delu spektra, ki je napovedala zvezno zaporedje vibracij v delu optičnega spektra, ki je značilen za vibracijska, rotacijska in druga nizkofrekvenčna stanja molekul (t. i. ramanski spekter). Na eksperimentalnem področju je razvil metodo za ločeno spremljanje nihanja in rotacije molekul v tekočinah. Nazadnje se je posvečal ultrahitrim časovno ločljivim spektroskopskim in uklonskim metodam spremljanja dinamike molekul. S tem v zvezi je preučeval gibanja kisikovih atomov v vodikovi vezi v vodnih molekulah s časovno ločljivo infrardečo spektroskopijo. Delo, ki sta ga 1999 objavila skupaj z Geoffreyjem Galom, je prvič predstavilo posnetke dinamike vodikove vezi v realnem času s femtosekundno ločljivostjo. Drugi prispevek te vrste je delo Bratosa in Michaela Wulffa, v katerem sta raziskovala dinamiko kemijskih vezi v tekočinah s pomočjo ultrahitrih bliskov rentgenskih žarkov. To metodo je Bratos uporabil in izpopolnil v vrsti eksperimentov, ki jih je izvedel na sinhrotronu v Grenoblu v sodelovanju s Korejskim inštitutom za napredne študije (KAIST). Članek, ki ga je 2013 s sodelavci objavil v Journal of the American Chemical Society, opisuje eksperiment, v katerem so z ultrakratkim laserskim bliskom razbili molekule joda v raztopini na posamezne atome, ki so se začeli pod vplivom nadaljnjega osvetljevanja združevati v dvoatomske molekule. Delo je 2015 nadgradil s člankom v Chemical Physics Letters, v katerem je prejšnja dognanja podkrepil z raziskavami s hitrim časovno ločljivim uklonom rentgenske svetlobe.

1987 je postal dopisni član SAZU, 1995 pa redni član Evropske akademije znanosti, umetnosti in literature v Parizu. Istega leta je prejel medaljo Univerze Pierre et Marie Curie v Parizu. 1999 je postal dopisni član Poljske akademije znanosti in umetnosti v Krakovu, 2000 pa še dopisni član Poljske akademije znanosti v Varšavi. Univerza v Vroclavu mu je 2006 podelila naslov častnega doktorja.