Primorski slovenski biografski leksikon

Goljevšček Milovan, strokovnjak za izkoriščanje vodnih sil in hidrotehnične objekte, dr. inž., r. 9. maja 1901 v Trstu, živi v Lj. Oče Alojzij je bil kot dipl. jurist višji finančni svetnik, mati Antonija Smerdel. Osn. š. in del real. gimn. je dovršil v Trstu, od tod se je družina 1918 preselila v Mrb, kjer je maturiral 1920. V letih 1920–22 je študiral na dveletnem geodetskem tečaju Tehnične fakultete lj. U in postal 25. febr. 1923 geometer. Študij je nadaljeval na gradbenem oddelku iste fakultete in 6. nov. 1927 diplomiral za gradbenega inž.; 1931 je napravil drž.-tehnični izpit; v zimskem semestru 1934/35 je obiskoval specialistični tečaj iz eksperimentalne hidravlike v laboratoriju vodnih stavb češke Tehnične visoke šole v Brnu; 27. jun. 1943 je dosegel doktorat tehničnih znanosti na Tehnični fakulteti lj. U z disertacijo Zakonitosti gibanja vode v splavarskih drčah različne hrapavosti. V letih 1928–31 je G. delal v gradbeni stroki, dec. 1931 je postal asistent v Inštitutu za vodne zgradbe na Tehnični fakulteti lj. U. Od 1934 je bil tudi honorarni predavatelj; 1938 je po smrti prof. Žnideršiča prevzel vsa predavanja o vodnih zgradbah. Po habilitaciji za docenta 1940 je prevzel 1941 vodstvo Inštituta, iz katerega se je 1946 razvil sedanji Hidrotehnični odsek Tehnične fakultete. G. je bil 1946 izbran na tem odseku za izrednega, 1948 za rednega prof. in to je ostal do upokojitve 1975. Za svoje slušatelje je pripravil več študijskih pripomočkov in skript, ki obsegajo nad 2.000 str. G. je reorganiziral notranji ustroj in področje Inštituta za vodne zgradbe, ki je deloval pred vojno le v dveh skromnih prostorih na podstrešju stare Tehnične fakultete. Od 1938 je pedagoško in raziskovalno delo slonelo le na njegovih ramenih, zato je začel 1946 z njegovo prenovo in ga do 1949 preosnoval v štiri nove stolice: za hidravliko, za industrijsko, gospodarsko in zdravstveno hidrotehniko. Istočasno si je prizadeval za ustvaritev modernega raziskovalnega vodogradbenega laboratorija. Najprej je v letih 1935–37 predelal bivše garažno poslopje Stavbne družbe na Viču Lj. in ga usposobil za eksperimentalno raziskovalno delo, predvsem s področja hidravlike. To je bila prva raziskovalna ustanova hidrotehnične panoge v vsej Jsli. Dopolnjeval jo je do 1941 in jo neposredno vodil do 1947. Leta 1946/47 je zasnoval novi Vodogradbani laboratorij v Hajdrihovi ul. v Lj., ki je do 1948/49 že bil toliko opremljen, da so se vanj preselile vse štiri stolice in se je začelo moderno eksperimentalno raziskovanje. V novem Vodogradbenem laboratoriju so pod njegovim vodstvom zgradili: 1951 mali in veliki stekleni žleb in univerzalno preizkuševališče zaprtih odvodnih sistemov, 1952 kavitacijsko postajo, 1959 zunanje preizkuševališče, 1964 zračno preizkuševališče, 1965 preizkuševališče za določanje kavitacijske odpornosti betonov in umetnih smol ter 1969 posebno preizkuševališče za določanje abrazijske odpornosti hidrotehničnih materialov. G. je bil od jul. 1954 do mar. 1959 prvi predstojnik Vodogradbenega laboratorija, ki je postal finančno samostojen zavod. Več kot 30 let trajajoča raziskovalna dejavnost prof. G. v Vodogradbenem laboratoriju je pomembno vplivala na strokovni in znanstveni razvoj hidrotehnične panoge v Jsli in spodbudila, da so nastale podobne raziskovalne ustanove v Bgdu, Zgbu in Sarajevu. Sam je opravil ali vodil raziskave za hidrotehnične objekte nekaterih važnejših jsl. povojnih vodnih električnih central (Mariborski otok, Jablanica, Glava Zete, Slapovi na Uni, Vuzenica idr.). Bil je preds. ali član strokovnih komisij, ki so študirale in ocenjevale vodne načrte in zgradbe, vodno gospodarsko problematiko, dolinske pregrade itd. V letih 1950–63 je bil eden izmed ustanoviteljev in podpreds. oz. član odbora Jsl. sekcije mednarodne komisije za dolinske pregrade, 1952–57 preds. te sekcije. Sodeloval je na številnih jsl. in mednarodnih kongresih in posvetovanjih energetiko v in graditeljev dolinskih pregrad, navadno z referati. Napisal je vrsto znanstvenih razprav in knjig, izmed katerih so važnejše: Hidrotehnični laboratorij Univerze v Ljubljani (Lj. 1934), Zakonitosti gibanja vode v splavarskih drčah različne hrapavosti (1943, izvleček iz disertacije), Napredak u gradnji visokih brana zapažen referatima i komunikejima predloženim na V. kongresu internacionalne komisije za visoke brane CIGB u Parizu 31. V. – 4. VI. 1955 (Lj. 1956), Dvanajst let sodelovanja Vodogradbenega laboratorija univerze v Ljubljani pri elektrifikaciji Jugoslavije (1958, cikl.), Jezovi, dolinske pregrade in njihovi pogonski objekti (1960), Tehnične, energetske in gospodarske osnove za izrabo vodnih sil vodotokov (1962), Ob 30-letnici Vodogradbenega laboratorija v Lj. (1968). Celotna bibliografija njegovih del je objavljena v Publ. št. 9 Vodogradbenega laboratorija v Lj. pod naslovom: Prof. dr. Milovan Goljevšček (Lj. 1976, 77–82, 48 enot in 4 neobjavljena dela). Za organizacijsko, strokovno in znanstveno delovanje in za dosežke na področju hidrotehnike in vodnega gospodarstva je prof. G. dobil naslednje nagrade in odlikovanja: 1949 Prešernovo nagrado za organizacijo pedagoškega dela na novo ustanovljenim Hidrotehničnem odseku gradbenega odd. Tehn. fak. U v Lj. Dec. 1949 je dobil nagrado vlade Jsle in red dela I. stopnje za znanstveno raziskovalno delo s področja hidrotehnike in za organizacijo Hidrotehn. inštituta. Nov. 1954 je dobil red dela II. stopnje za štiriletno sodelovanje pri projektiranju in gradnji hidrocentrale Jablanica, 1961 nagrado Sklada B. Kidriča za raziskovalno delo v zvezi z dolinskimi pregradami, jul. 1970 red republike s srebrnim vencem ob proslavi 50-letnice lj. U za organizacijsko, znanstveno in pedagoško delo. Sept. 1962 je bil v Opatiji izvoljen za zaslužnega člana Jugoslovanskega društva za hidravlične preiskave, dec. 1966 za častnega člana Društva gradbenih inženirjev in tehnikov Jsle in nov. 1975 za častnega člana Jugoslovanskega komiteja za dolinske pregrade.

Prim.: UljBB 1957, 250–51 in 1969, 298–99; rš (Ruda Štiglic-Stritar), Kojeko 2, 312; Prof. dr. Milovan Goljevšček. Ob njegovi petinsedemdesetletnici. Izdal Vodogradbeni laboratorij, Publikacija 9, Lj. 1976 s sl.; pismo zeta Tarasa Kermaunerja 22. mar. 1978.

Jem.

Jevnikar, Martin: Goljevšček, Milovan (1901–1981). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1010230/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (27. september 2022). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 5. snopič Fogar - Grabrijan, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1978.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine