Novi Slovenski biografski leksikon

BOŽIČ, Darijan, skladatelj, dirigent (r. 29. 4. 1933, Slavonski Brod, Hrvaška). Oče Ivo Božič, major jugoslovanske vojske, mati Nuša Božič, r. Mrovlje, učiteljica.

Klasično gimnazijo in srednjo glasbeno šolo je obiskoval v Ljubljani. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je diplomiral iz kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu (1958) in iz dirigiranja pri Danilu Švari (1961). Sprva je bil violist orkestra Opere Slovenskega narodnega gledališča (1953–65) in orkestra Slovenske filharmonije (1965–68). 1967 se je kot štipendist Prešernovega sklada izpopolnjeval v Parizu in Londonu. 1968–70 je bil dirigent asistent v ljubljanski Operi, 1970–74 umetniški vodja in direktor Slovenske filharmonije, 1972–74 tudi umetniški vodja Slovenskega okteta. Naslednja leta je deloval kot svobodni umetnik. 1977 se je na Akademiji za glasbo habilitiral za področje kompozicije; 1982–95 je predaval na Pedagoški akademiji v Ljubljani in na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru (1982 izredni profesor, 1988 redni profesor). 1995 do upokojitve 1998, je bil umetniški vodja in direktor Opere SNG v Ljubljani.

Božič je v šestdesetih letih 20. stoletja v slovenski glasbeni prostor vstopil kot član modernistične skupine Pro musica viva. S kolegi iz skupine ga je družila odprtost za sodobne vplive, vendar ni brezkompromisno zavračal tradicionalnih strukturnih in kompozicijsko-tehničnih modelov. Kljub temu je storil radikalni avantgardistični korak in posegel v samo institucijo umetnosti, običajno identificirano z umetniškim delom in možnostjo njegovega reproduciranja v mejah tradicijsko definiranega kulturnega dogodka. Eden od jasnih znakov tega odklona je bilo Božičevo odrekanje tradicionalnim zvrstnim definiranjem. Simfonije pri njem niso več primerki vrhunske čiste avtonomne glasbene oblike, temveč ozvočena poezija; kantate ne predvsem obsežni vokalno-instrumentalni koncertni dogodki, temveč v montažnem studiu izčiščeni kolaži elektronskih in mehanskih zvokov; opere ne drame z glasbo, temveč večdnevni projekti itd. To mu je tudi omogočilo, da je povsem zavrnil dilemo svojih generacijskih skladateljskih kolegov, ki so iskali svojo pot med modernistično odpovedjo tradicionalnim kompozicijskim sredstvom na eni strani in neo- in post- gibanjem s prevzemanjem tradicionalnih obrazcev na drugi. Presegel je tako omejevanje glasbenega jezika zgolj na kompozicijsko-tehnična izrazila, in iskal globljega poetskega bistva, ki mu je omogočalo, da je mogel neobremenjeno pisati zdaj tonalitetno, zdaj atonalitetno, zdaj tematsko, zdaj atematsko, zdaj v mejah tonsko definiranega zvočnega polja, zdaj v neomejenih razsežnostih šuma, hrupa, elektronsko povzročenega in obdelanega zvoka itn. Poslušalcem tako ni več ponudil glasbenega jezika, ki bi ga bilo mogoče dekodirati zgolj z znotrajglasbeno definiranim sistemom. Nasprotno: soočil jih je z večslojno zvočno lepljenko slojevito povezanih raznorodnih prvin. Njegov kompozicijski jezik tako morda najbolje označuje izraz collage sonore, ki ga sam pogosto uporablja v naslovih svojih skladb. Gre za zvočni kolaž, ki ga sprva zaznamuje kompleksnost glasbenih izrazil, pozneje tudi glasbeni citati, beseda, zvočni efekti, scenski elementi itn. (Collage sonore, Slovenska visoka pesem, Bela krizantema). Zlasti v nekaterih zgodnejših skladbah in v glasbi za koncertantna glasbila je pogosto vpletal jazzovske elemente; z njimi je v svoja dela vključeval tudi enakomerno pulzirajoč metrum, tematsko izpeljevanje v okvirih simetričnega periodiziranja, večkrat na način variiranja harmonsko nespremenljivega modela (Sonate in cool 1–3, Koncert za alt saksofon in orkester, Koncert za pozavno in orkester, To Duke). Sredi šestdesetih let 20. stoletja se je začel intenzivneje ukvarjati z elektronsko glasbo, pri čemer je pogosto povezoval muziciranje živih glasbenikov z elektronsko obdelanimi zvoki ali montiranimi posnetki. Pogosto je v svoja dela vključeval tudi elemente scenskega. Posebno mesto v njegovem opusu zavzemajo obsežnejša vokalno-instrumentalna dela, tako kantate (Maximilien Robespierre, Canticulae vagi aves) in opere (med njimi Spoštovanja vredna vlačuga, Ares-Eros, Lizistrata, Kralj Lear, Telmah), pri katerih je bil pogosto sam tudi pisec libreta, režiser, scenograf in dramaturg.

Izbrana besedila, na katera se opira pri skladanju, so praviloma angažirano kritična, in vpletajo na eni strani, denimo, romske fraze, na drugi strani pa poezijo izbranih vrhunskih literatov, kot so France Prešeren, Marko in Tone Pavček, Gregor Strniša, Ivan Cankar, Ovid ali William Shakespeare.

Njegova glasba je zato izjemno zahtevna, saj ruši razumljivostne vzorce, ko poslušalce oropa pričakovanj, navad, sistemskih ogrodij, privzgojenih ob dekodiranju običajnega glasbenega jezika. Skladatelj njeno sporočilnost dodatno zaostri s socialno ali politično angažiranostjo vsebine, ki jo v taki ali drugačni obliki zasledimo praktično v celotnem njegovem opusu.

Posebna odlika njegove glasbe je, da poslušalcu pri recepciji glasbe, včasih skrite za masko »blaznosti« (Šesta pesem iz ciklusa Blaznost), ne dovoljuje ležernega prisluškovanja muzikalnemu toku, temveč terja njegovo polno pozornost, ga spodbuja k premisleku in izziva njegovo reakcijo.

Ob skladanju se Božič ukvarja tudi s teorijo opere, pri čemer išče nove umetniške oblike opere in nove možnosti njenega družbenega angažmaja.

1977 je skupaj z Jožetom Babičem, Poldetom Bibičem, Benom Hvalo, Primožem Kozakom, Peterom Skalarjem in Matjažem Vipotnikom prejel Prešernovo nagrado za izvedbo Hlapca Jerneja na osrednji proslavi ob 100-letnici rojstva Ivana Cankarja. Za življenjsko delo je 2015 prejel Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev.

Dela

Scenska dela

  • Spoštovanja vredna vlačuga, opera, 1960.
  • Gluha okna, televizijski balet, 1967.
  • Jago, happening, besedilo Willi Heinrich po Williamu Shakespearu, 1967–1968.
  • Ares-Eros, glasbena drama, besedilo Darijan Božič, 1970.
  • Lizistrata, opera, besedilo Darijan Božič po Aristofanesu, 1975.
  • Kralj Lear, opera, 1985.
  • Telmah, opera, besedilo Darijan Božič po Williamu Shakespearu, 1990.
  • Ecce, Carniolus, multimedijalni projekt v treh delih, besedilo Darijan Božič.

Vokalno-instrumentalna dela

  • Šesta pesem iz ciklusa Blaznost za recitatorja, basovski klarinet, trobento in godalni kvintet, besedilo Gregor Strniša, 1965.
  • Collage sonore, besedilo Svetlana Makarovič, 1966.
  • Polineikes, besedilo Dominik Smole, 1966.
  • Slovenske pesmi, kantata za napovedovalca, recitatorja, mezzosopran in orkester, 1972, revidirano 1975.
  • Bela krizantema, koncertantna drama za igralca, sopran, bariton in orkester, 1976.
  • Maximilien Robespierre, koncertantna drama za dva igralca, mešani zbor in tolkala, 1978.
  • Štirinajsta, koncertantna drama za solo violončelo, štiri recitatorije, zbor in orkester, 1980.
  • Slovenska visoka pesem, koncertantna drama za igralca, igralko, mladinski zbor, magnetofonski trak in simfonični orkester, 1983.
  • Iz pesniške zbirke Mladost, kantata za mladinski zbor, igralca in skupino instrumentov, 1984.
  • Canticulae vagi aves, kantata za sole, zbor in simfonični orkester, 1987.

Orkestralna dela

  • Koncert za klavir in orkester, 1956.
  • Koncert za alt saksofon in orkester, 1958.
  • Koncert za pozavno in orkester, 1960.
  • Concerto grosso, 1960.
  • Koncert za trobento in orkester, 1961.
  • Simfonija št. 1, 1965.
  • Audiografika za soliste z velikim godalnim orkestrom, 1971.
  • Audiospectrum, 1972.
  • Audiostructurae za klavir in orkester, 1973.
  • Koncertantna glasba, 1983.
  • Sicut laudaret Gallus, slavnostna uvertura za igralca in simfonični orkester, 1987.
  • Simfonija št. 2, 1994.

Komorna in solistična dela

  • Sonata in cool št. 1 za flavto in klavir, 1961.
  • Sonata in cool št. 2 za klarinet in klavir, 1962.
  • Sonata in cool št. 3 za flavto, harfo in klarinet, 1965.
  • Elongacije za klavir in komorni ansambel, 1967.
  • Pop art III za godalni kvartet, 1971.
  • 3D za trobento, rog in trombon, 1971.
  • ABA 72 za klarinet in klavir, 1972.
  • Audiogem I–V za godalni kvartet, 1974–76.

Elektroakustična dela

  • Trije dnevi Ane Frank, 1963.
  • Requiem spominu umorjenega vojaka, mojega očeta, 1969.
  • To Duke, 1991.
  • Koncert za dva saksofona, 1994.
  • Pet portretnih krokijev, računalniška audiografika, 1995.

Članki

  • Vertikalne strukture savremene muzike, Zvuk (Beograd), 1966, št. 67, 163–188; št. 68, 297–321.
  • Jubilej jubilejev : ali prispevki za okroglo mizo o slovenski glasbeni ustvarjalnosti ta hip, Teorija in praksa, 28, 1991, št. 10–11, 1325–1332.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • ULBB.
  • Die Musik in Geschichte und Gegenwart : allgemeine Enzyklopädie der Musik : Personenteil, Kassel, 2000.
  • Andrej Rijavec: Sinteze Darijana Božiča, Zvuk (Beograd), 1969, št. 99, 405–413.
  • Andrej Rijavec: Razsežnosti snovanja Darijana Božiča, Muzikološki zbornik, 14, 1978, 114–123.
  • Andrej Rijavec: The Dimensions of Darijan Božič’s Creativity, Internal Review of the Aesthetics and Sociology of Music (Zagreb), 10, 1979, št. 2, 237–248.
  • Snežana Strgar: Operni opus Darijana Božiča, Ljubljana, 1988 (diplomska naloga, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta).
  • Matjaž Barbo: Pro musica viva : Prispevek k slovenski moderni po II. svetovni vojni, Ljubljana, 2001.
  • Eva Hribernik: 'Glasba daje teatru globino': Darijan Božič – skladatelj celostne umetnine, Gledališka alternativa sedemdesetih in osemdesetih : razprave študentov dramaturgije in gledališke režije UL AGRFT, Ljubljana, 2012, 107–121.
Barbo, Martjaž: Božič, Darijan (1933–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1019960/#novi-slovenski-biografski-leksikon (18. oktober 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine