Novi Slovenski biografski leksikon

Rojen je bil v delavski družini, ki je bila 1941 pregnana v Nemčijo. Vojno je preživel v različnih krajih na Saškem, kjer so bili starši na prisilnem delu. Po vrnitvi v domovino je končal osnovno šolo in gimnazijo v Brežicah (1946–52). 1957 je diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani. Že pred diplomo je bil 1956–57 sodni pripravnik na okrajnem sodišču v Ljubljani, po diplomi 1957–58 pa sodnik na okrajnem sodišču v Kranju. Nato je stopil na pot akademske kariere. Podiplomsko je študiral na Institutu društvenih nauka v Beogradu (1959/60) in na Inštitutu za sociologijo in filozofijo v Ljubljani (1960/61). Na Pravni fakulteti v Ljubljani je magistriral 1963 in doktoriral 1970 iz pravnopolitičnih ved s temo Civilna družba in politična država pri Heglu in Marxu. 1960 je postal asistent na Pravni fakulteti v Ljubljani na Katedri za teorijo države in prava. 1962 se je zaposlil na Visoki šoli za politične vede (sedaj Fakulteta za družbene vede – FDV), kjer je služboval do smrti. Tu je predaval predmete Občo politologijo in Zgodovino političnih idej, Izbrana poglavja sodobnih političnih teorij ter Teorije sodobne države. 1961–90 je predaval tudi na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Naziv docent je pridobil 1964, izredni profesor 1970 in redni profesor 1976.

1977–79 je bil dekan Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN; sedaj FDV), kjer je bil vodja Centra za politološke raziskave (od ustanovitve 1967 do 1977 in od 1985 do smrti), predstojnik Katedre za politične vede (1979–85), Oddelka za politologijo (od ustanovitve 1991–93) in Katedre za teoretično politologijo (od ustanovitve 1991 do smrti).

1965 je pol leta prebil v Moskvi, pol leta v Washingtonu v ZDA, 1969 se je izpopolnjeval na univerzah Yale, Berkeley in Harvard v ZDA, študiral je tudi v Franciji in Nemčiji. Na podlagi mednarodnih izkušenj se je odločil uveljaviti politično znanost tudi doma. Politologijo kot samostojno vejo znanosti je zagovarjal zlasti v delih Kaj je politična znanost (1969), Politična znanost : predmet i suština (1971) in Za politologiju (1981). Zbiral je članke svetovno znanih avtorjev s področja politologije in izbor objavil v več zbornikih. 1971 je skupaj s Pavaom Novoselom izdal delo Politička znanost : predmet i suština. 1996 je pripravljal zbornik najbolj reprezentativnih člankov o politiki, ki je izšel posthumno 1997 pod naslovom Kaj je politika?. V istem letu je izšel tudi zbornik njegovih člankov in razprav iz zadnjega obdobja z naslovom Politološki preseki : civilna družba in politični pluralizem, ki ga je uredil Niko Toš.

Njegovo najpomembnejše delo s področja teorije politike je Zasebništvo in skupnost (1972, dopolnjena izdaja 1984), ki jo je Kulturna skupnost Slovenije razglasila za knjigo leta. Knjiga je 1983 izšla v hrvaškem prevodu. Politiko je opredeljeval iz razmerja med civilno družbo in državo ter se tako zavezal politično-filozofski tradiciji Georga Wilhelma Fridericha Hegla in mladega Karla Marxa. Nadaljeval je z Roso Luxemburg (1977) in Antonijem Gramscijem (1987); o obeh je v zbornik njunih tekstov, ki ju je uredil in napisal obsežni študiji. V to tradicijo je uvrstil tudi teoretski prispevek Edvarda Kardelja, kar je 1981 podrobneje razčlenil v delu Moč ljudskih množic : Kardeljeva koncepcija socialistične demokracije. Na področje raziskav civilne družbe sodita 1994 izdan zbornik Civil society, Political society, Democracy (sourednik Gigi (Luigi) Graziano) in razprava o vključevanju slovenske civilne družbe v civilno družbo Evrope. Teorijo civilne družbe je razvijal tudi v smeri analize interesov. V knjigi Interesi in politika (1981) je postavil temelje teoriji o interesnih skupinah in predstavil svoj pogled na koncept pluralizma samoupravnih interesov. 1986–90 je bil predstojnik Marksističnega centra pri CK ZKS. Zagovarjal je premišljene spremembe, kar je prihajalo do izraza tudi v njegovem znanstvenem delu, kjer je iskal povezavo med revolucijo in reformo. Ob prehodu iz socializma v strankarsko demokracijo je ponudil svoj koncept pluralizma, ki ga je imenoval asociacijski pluralizem. Podrobneje ga je predstavil v več člankih, posebno pa v delu Civilno društvo i politički pluralizam (1990).

Sodi med ustanovitelje vodilne revije za področje družboslovja v Sloveniji Teorija in praksa, 1973–86 je bil njen glavni in s kratko prekinitvijo (1979–81) tudi odgovorni urednik. Prispeval je k njeni mednarodni uveljavitvi in utrjevanju temeljne usmeritve revije v kritično premišljanje in strokovno vrednotenje družbe in politike ter razvoju temeljnih strok na FSPN. Bil je med pobudniki in soustanovitelji Slovenskega politološkega društva, ki mu je prvi predsedoval (1968–76, ponovno po 1993). 1976–82 je bil član Izvršnega odbora mednarodnega združenja za politične vede (International Political Science Association, IPSA), v zadnjih desetih letih pa pri tem združenju podpredsednik skupine za preučevanje pluralizma. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, mdr. je prejemnik reda dela z zlatim vencem (1981) in Kidričeve nagrade (1982).

Dela

  • Kaj je politična znanost, Ljubljana, 1969.
  • Politologija: usmeritve v sodobni politični znanosti, Ljubljana, 1971 (učno gradivo).
  • Zasebništvo in skupnost : civilna družba in država pri Heglu in Marxu, Ljubljana, 1972, 21984 (prevod: Građansko društvo i politička država u Hegla i Marxa, Zagreb, 1983).
  • Politična znanost, ideologija, politika, Ljubljana, 1978.
  • Moč ljudskih množic : Kardeljeva koncepcija socialistične demokracije, Ljubljana, 1981.
  • Interesi in politika : od kritike politične države k samoupravnemu pluralizmu, Ljubljana, 1981.
  • Za politologiju, Zagreb, 1981.
  • Civilno društvo i politički pluralizam, Zagreb, 1990.
  • Politološki preseki : civilna družba in politični pluralizem, Ljubljana, 1997.

Uredništva

  • Teoretična izhodišča za raziskovanje interesnih skupin, Ljubljana, 1970.
  • Politička znanost : predmet i suština. Politička znanost : metode, Zagreb, 1971 (izbor razprav; razprave, objavljene v prvem delu, izbral in uvodno študijo napisal Adolf Bibič).
  • Civil society, Political society, Democracy, Ljubljana, 1994 (sourednik Gigi Graziano).
  • Kaj je politika?, Ljubljana, 1997 (souredništvo in uvod Igor Lukšič, izdano posthumno).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Slovenika, Ljubljana, 2011.
  • Poskusna gesla za novi Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 2000.
  • Igor Lukšič: Prof. dr. Adolf Bibič, Delo, 30. 11. 1996,
  • Igor Lukšič: In memoriam prof. dr. Adolf Bibič (1933–1996), Teorija in praksa, 33, 1996, št. 6, 873–875.
  • Igor Lukšič: Prof. dr. Adolfu Bibiču v spomin (1933–1996), Vestnik (Univerza v Ljubljani), 27, 1996, št. 9/10, 9–10.
  • Gigi (Luigi) Graziano: Adolf Bibič (1933–1996) : in memoriam, Teorija in praksa, 34, 1997, št. 1, 53–55.
Lukšič, Igor: Bibič, Adolf (1933–1996). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1018370/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine