Novi Slovenski biografski leksikon

Do 1956 je prebival v Repčah, 1956−67 na Vrhniki, od 1967 pa v Ljubljani. Tu je 1956 opravil veliko maturo na V. gimnaziji Poljane, 1956−62 je na Filozofski fakulteti študiral slovenistiko (diplomiral 1960) in anglistiko (diplomiral 1966). 1961 je bil sprejet na AGRFT v Ljubljani, na oddelek za režijo, kjer je opravil tri letnike. Študija ni dokončal, a je izvedel diplomsko predstavo Slavka Gruma Trudni zastori (1963), ki je bila hkrati krstna uprizoritev tega Grumovega dela. V sedemdesetih letih 20. stoletja je na slovenistiki ljubljanske Filozofske fakultete začel magistrski študij, ki ga ni končal. 1962−65 je bil zaposlen kot učitelj slovenščine v Osnovni šoli Ketteja in Murna, 1965−74 kot profesor slovenščine in angleščine na VI. gimnaziji Moste, 1974−83 je bil ravnatelj Osnovne šole Zalog, 1983−88 pa ravnatelj Osnovne šole dr. Vita Kraigherja za Bežigradom; vse te šole so v Ljubljani. 1988 se je invalidsko upokojil. Po operaciji srca je umrl v bolnišnici na Golniku. Pokopali so ga blizu Repč, na Malem Lipoglavu.

V nasprotju z večino slovenskih avtorjev, ki začnejo pisati poezijo v zgodnji mladosti, jo je Bergles začel pisati in objavljati šele po petdesetem letu starosti ter 1984 v samozaložbi najprej objavil pesniško zbirko Na poti v tišino . V njej se je dotaknil vseh tem, ki jih je intenzivneje in stilno bolj rafinirano upesnjeval v večini svojih naslednjih zbirk – krajinarstvo, domačijstvo, izseljenstvo, osebna izpovednost, erotika in vprašanja pesništva –, ter jim dodal meditativne prvine. 1982 so potovanje po ZDA in obiski pri tamkajšnjih sorodnikih povzročili prvi večji prelom v njegovem opusu. Vzbudili so slovensko izseljensko in ameriško velemestno tematiko, ki je značilna za zbirko Ellis Island (1988). Njena posebnost je tudi izid pri založbi takratne mlade literarne generacije Aleph v Ljubljani. Kljub ameriški izkušnji je ostal navezan na slovenski kmečki svet, iz katerega je izšel. Zanj je bil začasno in delno pribežališče pred sodobno urbano dehumanizacijo. Ta doživljajska kontinuiteta je vidna v zbirki Ta dom je večen (1991). Vendar se kljub nostalgiji ni zaprl v domačijstvo; kmalu se je zavedel njegove izgube in izginotja, prebival v mestu (ki je včasih konkretizirano kot Ljubljana) in iz njega odhajal na potovanja po svetu, kar je poleg v »ameriški« zbirki posebno očitno v zbirki Pesnik v Benetkah (1990). Mesto ga je pritegnilo, zato je upesnil doživetja različnih lokacij v njem. Erotika je v prvih pesniških zbirkah zastrta, saj spol druge osebe večinoma ni določen. Ta zadržanost je posledica desetletja trajajoče notranje stiske in obupa, ki ju je povzročala Berglesova istospolna usmeritev, saj jo je zaradi predsodkov okolice in pedagoških zaposlitev prikrival. Šele po upokojitvi in potem ko se je v slovenski književnosti pogosteje začela pojavljati homoerotična tematika, pa tudi slovensko okolje je postajalo strpnejše, se je sprijaznil s svojo spolno identiteto. Neposredno in velikopotezno jo je upesnil v več zbirkah, najprej v zbirki Ifrikija (1993), katere prizorišča so kraji arabske severne Afrike, srečanja pa orientalsko čutna. Različne odtenke istospolnosti ter meditacije o življenju, smrti in poeziji je po oblikovnih zgledih stare orientalske poezije upesnil v stilno privzdignjenih ciklih alegorične zbirke o pripadnikih različnih družbenih plasti v starem Egiptu Tutankamon (2008). V ljubezenski zbirki Med angeli in vampirji (2012) se je vrnil v sodobnost in osebno izpovednost, ki jo je dopolnil z meditativnostjo in pripovednostjo, saj so pesmi pogosto upesnitve kratkotrajnih ljubezenskih zgodb, ki se končujejo brezupno.

Velika tema Berglesove poezije je tudi religioznost. V njej mučno, toda vztrajno išče Boga v sebi, naravi, predmetih, umrlih osebah, glasbi in na poseben način celo v poeziji, ki jo, tudi zaradi splošne sekularizacije sveta, ritualizira. Zbirka Tvoja roka na mojem čelu (2006) je eden od vrhov sočasne slovenske religiozne lirike. 1997 je preživetje srčnega infarkta postalo nov mejnik v njegovem življenju. Vzbudil je ostrejše zavedanje telesne minljivosti in v poeziji premik v večjo črnogledost, toda tudi vitalizem. Podoživljanje nekdanjih erotičnih doživetij in bolečo deziluzijo zaradi minljivosti čustvenih ter predvsem čutnih zvez ob odtekanju življenja pa je upesnil v zbirki Cuerpo plural (2014), ki je zaradi njegove bolezni ostala nedokončana in izšla kot torzo po njegovi smrti. Posmrtno je izšla še zbirka Lazar se odpravlja domov (2014), katere podlaga je poslavljanje od življenja in dojemanje smrti kot končnega »doma«. Za Berglesovo liriko so značilne individualne pesniške oblike, prosti verz in pogosto privzdignjen (v religioznih pesmih tudi biblijsko) pesniški jezik z bogato, pogosto nadrealistično metaforiko. Poleg tega ima lirika za Berglesa skoraj položaj osebnega kulta, s katerim si prizadeva premagovati nizkotnost in ožino vsakdanjega sveta, predvsem pa zajeti erotična hrepenenja in duhovna iskanja ter premagati osebna razočaranja. Pesniški jezik je izoblikoval pod vplivom modernizma španskih pesnikov, ki jih je prevajal v slovenščino. Zaradi teh značilnosti je Bergles nadaljevalec pesniške in prevodne usmeritve, ki jo je v slovenski poeziji sredi petdesetih let 20. stoletja začel pesnik in prevajalec Jože Udovič; ta je s svojo poezijo in prvim slovenskim knjižnim prevodom Lorcove poezije Pesem hoče biti luč (1958) korenito pospešil prvo modernizacijo slovenske lirike po 2. svetovni vojni.

Bergles je tudi prevajal, predvsem iz španščine, pa tudi iz portugalščine in angleščine. Prevode pesnikov, med katerimi so Miguel de Unamuno, Kostantinos Kavafis, Rafael Alberti, Federico García Lorca in César Vallejo, je objavljal v revijah in knjigah. Bil je urednik in sodelavec več pesniških antologij, med katerimi so: antologije slovenske zdomske poezije To drevo na tujem raste (1990), sodobne španskoameriške poezije, sodobne baskovske poezije in sodobne španske poezije. Kot avtor, prevajalec in svetovalec je sodeloval pri knjižni zbirki Lambda, ki od 1990 izhaja pri društvu ŠKUC. Bergles je za Radio Slovenija pripravil več literarnih večerov in več kot sto besedil za oddaje Literarni nokturno.

Je dobitnik nagrade pri Concorso Literario Internazionale Venezia (2000), Jenkove nagrade za zbirko Moj dnevnik priča (2006) in nagrade italijanskega mesta Salò za zbirko Pesnik v Benetkah (2007).

Dela

Pesniške zbirke

  • Na poti v tišino, Ljubljana, 1984.
  • Vaje za svetlobo, Ljubljana, 1984.
  • Ellis Island, Ljubljana, 1988 (istega leta tudi slovensko-angleška izdaja te zbirke).
  • Pesnik v Benetkah, Ljubljana, 1990.
  • Ta dom je večen, Ljubljana, 1991.
  • Ifrikija, Ljubljana, 1993.
  • Via dolorosa, Ljubljana, 1996.
  • Noč, nato še dan, Ljubljana, 1996.
  • Razsežnost prosojnosti, Ljubljana, 1996.
  • Čas darovanja, Ljubljana, 1999.
  • Z besedo in ognjem, Ljubljana, 1999.
  • V Polifemovem očesu, Vrhnika, 2001.
  • Moj dnevnik priča, Ljubljana, 2004.
  • Tvoja roka na mojem čelu, Ljubljana, 2006.
  • Zaupna sporočila, Ljubljana, 2007.
  • Tutankamon, Ljubljana, 2008.
  • Med angeli in vampirji, Ljubljana, 2012.
  • Cuerpo plural, Ljubljana, 2014.
  • Lazar se odpravlja domov, Ljubljana, 2014.

Uredništvo

  • To drevo na tujem raste : antologija slovenskega zdomskega pesništva zadnjih štiridesetih let, Ljubljana, 1990 (urednik, prevajalec in avtor spremne besede).
  • Jože Cukale: Naj se te s pesmijo dotikam, Celje, 1994 (urednik, prevajalec in avtor spremne besede).
  • Sodobna španskoameriška poezija, Ljubljana, 1994 (urednik, soprevajalec in avtor spremne besede).
  • Branil bom očetovo hišo : antologija moderne baskovske poezije, Ljubljana, 2007 (urednik, prevajalec in avtor spremne besede).
  • Igra krožnih zrcal : novejša španska poezija, Ljubljana, 2009 (urednik, prevajalec in avtor spremne besede).

Prevodi v slovenščino

  • César Vallejo: César Vallejo, Ljubljana, 1993 (avtor spremne besede).
  • Federico Garía Lorca: Pesnik v New Yorku, Ljubljana, 1995 (avtor spremne besede).
  • Rafael Alberti: O angelih, Ljubljana, 1996 (avtor spremne besede).
  • Ernesto Cardenal: Pomlad, ki diši po Nikaragvi : izbrane pesmi, Ljubljana, 1997 (avtor spremne besede).
  • Rubén Darío: Pesmi o življenju in upanju, Ljubljana, 1997 (avtor spremne besede).
  • Fernando Pessoa: Zadnja čarovnija, Ljubljana, 1997 (avtor spremne besede).
  • Konstantin Petrou Kavafis: Spomin telesa, Ljubljana, 1998 (avtor spremne besede).
  • Miguel de Unamuno: Velázquezov Kristus : poema, Ljubljana, 1999 (avtor spremne besede).
  • Justo Jorge Padrón: Krogi pekla, Ljubljana, 2001 (avtor spremne besede).
  • Luis Cernuda: Želja in resničnost, Ljubljana, 2001 (avtor spremne besede).
  • Fernando Pessoa: Pomorska oda, Ljubljana, 2002 (avtor spremne besede).
  • Adrienne Cecile Rich: Raziskovanje razvalin, Ljubljana, 2002 (avtor spremne besede).
  • Jaime Gil de Biedma: Glagolske osebe, Ljubljana, 2004 (avtor spremne besede).
  • Luis Antonio de Villena: Bežati pred zimo, Ljubljana, 2005 (avtor spremne besede).
  • Alejandra Pizarnik: Hči vetra, Ljubljana, 2006 (avtor spremne besede).
  • Jorge Guillén: Naš zrak, Ljubljana, 2006 (avtor spremne besede).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Pismo Braneta Mozetiča avtorju gesla (30. 1. 2015).
  • ES.
  • Slovenska književnost, Ljubljana, 1996.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Jaka Kralj: Pesniški opus Cirila Berglesa, 2000 : revija za krščanstvo in kulturo, 1993, št. 71/72, 187−200.
  • Ko sem daleč v prostoru, sem daleč v času …, Delo, 8. 5. 1997 (intervju zapisal Franc Horvat).
  • Zelo sem navezan na življenje in se ne dam zavajati nihilizmu, Delo, 22. 4. 2004 (intervju zapisala Varja Velikonja).

O zbirki

  • Nada Gaborovič: Pesnikovo romanje po poteh slovenskih odhajanj, Delo, 29. 9. 1988.
  • Vid Snoj: Ciril Bergles : Ellis Island, Naši razgledi, 38, 1989, št. 19, str. 556−557.
  • Tom M. Priestly: Ciril Bergles : Ellis Island, Slovene Studies, 12, 1990, št. 2, 240−242.
  • Pavla Gruden: Še en plus za SALUK, Nova doba, 18. 10. 1988 (Avstralija).

O zbirki

  • Nada Gaborovič: To prelepo mesto – Benetke in ta visoka pesem – v pesmi, Delo, 22. 3. 1990 (tudi o antologiji To drevo na tujem raste).
  • Milan Vincetič: Plemenito otožje, Večer, 8. 1. 1992.

O zbirki

  • Nada Gaborovič: Zbirka, ki se preliva iz pesnikovega v bralčevo srce, Delo, 4. 7. 1991 (Književni listi).

O zbirki

  • Jana Pavlič: Ciril Bergles : Ifrikija, Literatura, 5, 1993, št. 28, 94−95.
  • Tomaž Toporišič: Homo in Afrika, Razgledi, 17. 9. 1993.

O zbirki

  • Jaka Kralj: Sočutenje, samoobtoževanje, Delo, 30. 5. 1996 (Književni listi).

O zbirki

  • Mitja Čander: Sizifovstvo vere, Razgledi, 30. 10. 1996.

O zbirki

  • Darja Pavlič: Razmisleki o smislu, Literatura, 8, november−december 1996, št. 65/66, 183−185.

O zbirki

  • Peter Kolšek: Poetov dnevnik in slikanje notranjščine, Delo, 15. 12. 2004.

O zbirki

  • Milan Vincetič: Razsežnosti luči in senc, Večer, 7. 4. 2008.

O zbirki

  • Lucija Stepančič: Brezčasno, Dnevnik, 28. 7. 2009.
  • Peter Kolšek: Mehka homoerotika, Delo, 1. 10. 2008 (Književni listi).

O antologiji

  • Andrijan Lah: To drevo na tujem raste, Srce in oko, 2, 1990, št. 16, 337.
  • Jožek Štucin: Gozd, ki še zdaleč ni samo lipov, Primorska srečanja, 1991, št. 125, 853.

O prevodu F. García Lorca:

  • Mitja Čander: Generator samote, Razgledi, 3. 4. 1996.
  • Mojca Sekulič: Federico García Lorca : Pesnik v New Yorku, Tretji dan, 25. 12. 1996.
Dolgan, Marjan: Bergles, Ciril (1934–2013). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1017940/#novi-slovenski-biografski-leksikon (12. december 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine