Novi Slovenski biografski leksikon

Študiral je na Dunaju in 1878 postal doktor filozofije. Sprva je bil prostovoljec v Botanishes Hofkabinett (danes Prirodoslovni muzej) na Dunaju, od 1885–99 je bil vodja Botaničnega oddelka, od 1894 kot predavatelj (privatni docent) in od 1895 izredni profesor na Univerzi na Dunaju, nato pa 1899–1921 redni profesor za sistematsko botaniko na nemški univerzi v Pragi in vodja Botaničnega vrta. 1901–07 je bil urednik revije Lotus.

Znatni del raziskav s področja botanike je posvetil nekaterim območjem zahodne Slovenije (Kras, Posočje, dolina Save). Ukvarjal se je z mikologijo, raziskavami nižjih rastlin (alge, mahovi) ter praprotnic in semenovk s poudarkom na fitogeografiji cvetnic. Območje njegovega delovanja so bile predvsem Alpe in Balkanski polotok. Je avtor mnogih temeljnih florističnih, fitogeografskih in sistematskih monografskih del. Za Slovence sta pomembni predvsem dve deli, monografija o vegetacijskih razmerah na območju ilirskih dežel (Die Vegetationsverhältnisse der illyrischen Länder, 1901) in delo vegetacijske študije Vzhodnih Alp (Vegetationsstudien in den Ostalpen, 1906–13), v katerem je vegetacijo teh območij predstavil še kartografsko. Na primerih iz Alp in s Krasa, npr. kraških dolin, vrtač, ponorov, je opredelil pojav obrata višinskih pasov vegetacije. Ovrednotil in primerjalno je predstavil razširjenost ilirskih, srednjeevropsko-alpskih, pontskih in sredozemskih rastlin na Koroškem, ob Savi od obeh njenih izvirov do osrednje Slovenije ter v Posočju. Opozoril je na pojavljanje, razširjenost in značilnosti rastišč nekaterih redkih, endemičnih (npr. kranjski jeglič) in (danes) ogroženih rastlinskih vrst. Taksonomsko je raziskal določene rastlinske rodove (npr. pojalnik, smiljka) in opisal soško smiljko (Cerastium sonticum), endemično rastlinsko vrsto Soške doline. Za taksonomsko sistematske obdelave je zbral obsežen herbarij, ki je shranjen v herbarijskih zbirkah Prirodoslovnega muzeja na Dunaju in Univerze v Pragi.

Dela

  • Orobanchaceae, Adolf Engler, Karl Prantl: Die natürlichen Pflanzenfamilien, Leipzig, 1887–1915.
  • Flora von Niederösterreich, Wien, 1890–1893.
  • Die Gattung Nepenthes : eine monographische Skizze, Wiener Illustrirte Garten-Zeitung (Dunaj), 20, 1895, št. 3–6, 96–107, 141–150, 182–192, 217–229.
  • Die Vegetationsverhältnisse der illyrischen Länder begreifend Südkroatien, die Quarnero-Inseln, Dalmatien, Bosnien und die Hercegovina, Montenegro, Nordalbanien, den Sandžak Novipazar und Serbien, Leipzig, 1901.
  • Flora Bosne, Hercegovine i Novopazarskog Sandžaka, Beograd - Sarajevo, 1903–1927 (trije deli).
  • Grundriß der Naturgeschichte des Pflanzenreiches, Wien, 1905.
  • Vegetationsstudien in den Ostalpen, 1–3, Wien, 1906–1913.
  • Die Umkehrung der Pflanzenregionen in den Dolinen des Karstes, Sitzungsberichte der Mathematisch-Naturwissenschaftlichen Classe der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften (Dunaj), 115, 1906, št. 1–10, 3–19.
  • Bemerkungen über Cerastium subtriflorum Reich. und C. sonticum n. sp. aus dem Isonzotale, Osterreichische botanische Zeitschrift (Dunaj), 58, 1908, 1–9.
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

Vreš, Branko: Beck von Mannagetta, Günther (1856–1931). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1017390/#novi-slovenski-biografski-leksikon (15. november 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine