Banchig, Giorgio (1947–)

BANCHIG, Giorgio (Jurij Bankič; šifre, uporabljene v Domu: G. B., J. B., L. M.), novinar, publicist, kulturni delavec (r. 19. 4. 1947, Landar/Antro, Italija). Oče Pietro (Peter), kmet, mati Maria (Marija), r. Dorbolò.

Osnovno šolo do četrtega razreda je obiskoval v Tarčetu, peti razred in nižjo srednjo šolo v Castelleriu (1957–61), gimnazijo in klasični licej v Vidmu (1961–66), nato bogoslovje v Vidmu (1966–71), šesto leto bogoslovja pa v Rimu (1971–72). Na Papeški univerzi Svetega Tomaža Akvinskega v Rimu je 1972 magistriral iz bogoslovja (dosegel je licenciat). Že med študijem je poučeval verouk na državnih višjih srednjih šolah v Rimu (1971–72), nato učil na nižjih srednjih šolah v Turinu (1972–74) in na višjih srednjih šolah v Čedadu in Vidmu (1975–80). 1980 je postal prvi poklicni urednik mesečnika Dom, kulturno-verskega lista iz Čedada (1980–98 in 2003–10 je bil glavni urednik najprej mesečnika, nato od 1984 štirinajstdnevnika). 2013 se je upokojil. Od 1983 živi v Landarju.

1990–95 je bil občinski svetnik in načelnik večinske svetovalne skupine Krščanske demokracije Občine Podbonesec. 1998 je bil pobudnik ustanovitve založniške zadruge Most in 1999 Informacijskega biltena Slovencev v Italiji – Bollettino di infornazione degli Sloveni in Italia – SLOVIT, ki italijanskim bralcem odkriva položaj slovenske manjšine; od 2000 je tudi odgovorni urednik SLOVITa, ki izhaja v Čedadu. 1996 je dal pobudo za ustanovitev združenja Evgen Blankin (Don Eugenio Blanchini) v Čedadu, ki je krovna kulturna organizacija katoliških Slovencev v Videmski pokrajini, Bankič pa je vseskozi njegov predsednik. 1996–2015 je bil deželni predsednik Sveta slovenskih organizacij – SSO za Videmsko pokrajino (Čedad). V tej vlogi je veliko pripomogel k sprejemu državnega (2001) in deželnega (2007) zaščitnega zakona za slovensko manjšino. 2005–11 je bil predsednik Zavoda za slovensko izobraževanje v Špetru. Velike zasluge ima pri podržavljenju tamkajšnjega dvojezičnega vrtca in osnovne dvojezične šole ter odprtju dvojezične srednje šole. Bil je med ustanovitelji inštituta za slovensko kulturo v Špetru, od 2013 je njegov podpredsednik.

O Benečiji je redno predaval v Italiji, v Sloveniji in po svetu, med drugim v ZDA, Argentini in Bruslju. Njegovo zadnje delo Benečija, ko se mala in velika zgodovina srečata (2013) , ki ga je izdal v slovenščini in italijanščini, je temeljno zgodovinsko delo o Benečiji.

2015 je dobil Gujonovo priznanje za življenjsko delo (za zasluge na področju ohranjanja slovenske narodne identitete, jezika in kulture).